meni gre blazno na živce, da moj partner vse ampak čisto vse pove svoji mami in njenemu partnerju, pa če se ju to tiče ali pa sploh nič! na primer danes je verjetno že šel na banko, da vpraša ali bi mu odobrili kredit in koliko itd., da se pač pozanima o tem! kredit pa rabi za naju, da si bova začela na vrhu rihtati stanovanje! in jaz točno vem, da ko bom prišla domov, bodo že čisto vsi vse vedeli o tem, kaj je on zrihtal na banki kaj pa ne! jaz pa menim, da je to najina stvar in bi bilo čisto dovolj, če bi se o tem pogovarjala le midva! če se zaradi česarkoli spreva bosta to še onedva vedla, če mu hočem karkoli povedat, se pogovort, sta vedno še onadva zraven, do takrat ko sva pa končno sama me pa vse mine od jeze, da nimava nobene zasebnosti!

Vaš mož ni prerezal popkovino s svojimi starši, kar moramo vsi narediti kot odrasli ljudje.In ni postavil meje.
Kot partnerja sta vidva zdaj enota, starša sat duga enota…ni vse ena in ista župa…
Sta se pogovorila o tem?
Te prej to ni motilo?

Vse dobro.

veš kako je babi, mene je zmeraj motilo, tako po malo, njemu je to očitno čisto normalno in si mislim, da je blo tudi v preteklosti vedno tako, samo zdaj ko se bolj odločava za svojo lepšo prihodnost, me pa tako moti, da bom eksplodirala. zdaj če bom njemu kaj rekla glede tega, da me to moti in bi se želela pogovoriti z njim, me bo grdo pogledal, me vprašal zakaj me to moti, me vprašal kaj mi je, in bom jaz tista, ki bi rada kako zdraho naredila in bom spet tiho, žalostna in še vedno bo to v meni! moti me pa zato, ker je mamin partner velik hinavec, kar se je pred enim mesecem zelo dobro izkazalo, tudi moj je to občutil… in spet popustil! meni se zdi da to ni v redu, da preveč vesta, ker je sama hinavščina in nevoščljivost, eto!
kaj mi pa zdaj svetuješ?

..si ti tista Pika, ki je na tem forumu že jamrala čez taščo?…))))))))))))))

Draga, Pika,
Razumem, da vam je težko.Vsak je sam odgovoren za svoje življenje…Je tako, da ste si najprej malo zatiskali oči in si ne priznali, zdaj pa je postalo zelo moteče…Tako je vedno…Kar ne razrešimo(potisnimo vase), kasneje udari še z močnejšo silo..to so naše učne ure…in življenje nas uči dokler se ne naučimo!…
Gre za to, da kod odrasli moraš imeti meje in partnerski odnos je kot sam enota-skupnost.
Ni pomembno ali so drugi prijazni, dobri,…
Vidva sta enota in pika!
Zelo me moti nekaj: kakšen bo vajin partnerski odnos in zakon, če se ne pogovarjata( zdrav dialog) o vsem, brez strahu, da bo eden optoževan, podcenjevan,..?
Kot vidim vajino situacijo je to posledica vajine ne-zrelosti(oprosti na direktnosti)na določenih področjih(iz otroštva)…potrebna bi bilo delo na sebi…priporočam ti, da prebereš knjige od Sanje Rozman, Hendrix-najina ljubezen, J. Gray:Kar čutiš, lahko zdraviš…verjamem, da boš razumela zakaj je tako, dinamiko vajinega odnosa in kaj narediti…

Srečno!

sem ja;( verjetn?

hvala babi! me veseli, da si se vrnila med nas, saj te nekaj časa ni bilo;)

Prosim:)
Vse dobro in srečno!

Boga!
Boš mogla začet pri svojem partnerju veš! In mu par reči vteps v glavo, ne more bit vedno tak mamin sinko! Zdaj sta skupi vidva in sam vidva sta pomembna! Sej to je težko, sam se da, ker sem to poskusla že na lastni koži!
Držim pesti za tebe, da se ti vse reši in izteče tako, kot se želela.

Pika,
preden začneta vlagati v neko nepremičnino, dajte urediti lastnino.
Sicer boš ti (bog ne daj, da se zgodi) šla sama z otroki in s kovčkom. Vse, kar boš vložila bo pa ostalo tašči in tvojemu možu – razen, če se boš bodla na sodiščih z dokazovanjem. Nič v življenju ni sigurnega.

Tvoj partner je ena “toži baba”.
Ti si vzela njega in kot intimna partnerica,ni vse za vsa ušesa,tudi taščina.

Težko bi živela z njim,če bi tašči še to nesel na nos,na primer kdaj sva bila spolno aktivna in podobno.
Če je normalen moški z normalno komunikacijo,bi moral tudi to razumeti,da če živita skupaj s taščo ni nujno,da ona vse prva “prestreže”,preden izveš ti kakšno informacijo,ki se tiče samo vaju.

Ma naj še pa potem tašča odlačuje vajin kredit…Mislim,da se ne bi strinjala.
Probajta postaviti nove meje,pa ne mislim,da morata biti najbolj skrivnostna,samo določene stvari naj ostanejo samo med vama,ker je včasih nekaj tako tudi prav.
LP!

Draga Pika,

razumem vas – jeza, ki se nabira v vas, govori o vaših predstavah in mejah glede odnosa s partnerjem. Vajin odnos bi moral biti na prvem mestu in vajina komunikacija v njem, potem pa bi se skupaj odločala, kaj bosta povedala njegovim staršem in česa ne. Ker pa ni tako, v vas bruha jeza, ki jo “zaklepate” vase – do kdaj? Dokler ne boste nekontrolirano izbruhnili ali pa zboleli?

Težko se je osamosvajati od staršev, če živimo skupaj z njimi pod isto streho. Najbolje bi bilo, da se s partnerjem preselita v drugo okolje – šele to mu bo v resnici pomagalo, da pretrga nekatere vezi s svojo mamo in nato odnos z njo vzpostavi na drugi ravni. Vem, kakšne so danes cene najemnin in stanovanj ter da veliko mladih dolgo ostaja doma oz. si uredi mansarde in podobno. Če res nimata možnosti, da bi se preselila na svoje (menim, da bi bilo to najbolje), vsaj poizkusite urediti tako, da boste imeli svoj vhod.

Razmislite pri sebi, ali ste res pripravljeni živeti tako pod skupno streho. Pravite, da vam že sedaj gre to močno na živce – verjemite, da v prihodnosti ne bo nič bolje, samo od sebe se ne bo spremenilo. Ali ne bi vseeno šli vsaj za nekaj let v najem stanovanja, če si lastnega ne morete kupiti? Za vajino skupno dobro.

Oglasite se, kako vam gre!