Pozdravljene,
ko grem po sina v vrtec se dnevno srečujem z mamico z malim fantom v naročju. En mesec je starejši od mojega fantiča, če bi bil še živ in se rodil ob roku. Vesela sem zanjo in predvsem, da se je njihovi družini vse dobro izšlo in lahko zdaj malega srečni pestujejo.
Jaz sem mamici čestitala in malega sem pogledala. Dolgo ne, ker bi najbrž začela jokati. Zato se, da ne bi padla v tako travmatično čustnevo stanje, zaščitim – navzven izgledam nezainteresirano, v sebi pa ne dovolim, da v tistem trenutku karkoli čutim. V tistem trenutku ne čutim ničesar zato, da bi se zaščitila!! Če te prav razumem, je tako tudi pri tebi, tvoja mami. Z otroki prijateljev se lahko igraš, praviš. Morda zato, ker nisi tu tako močno čustveno vpletena, zato te taka situacija manj prizadane, destabilizira.
Ta otrok, od tvojega brata pa te morda še preveč prizadane. Morda bolj, kot si sama priznaš.
Jaz mislim, da sama globoko v sebi čutiš, poznaš odgovor, pa mu ne dovoliš na plano. Ker boli, ker ne veš, kaj bi sprožil in kakšne razsežnosti bi imel.
Daj si čas in nikamor se ne sili. In dopusti si solze vpričo otroka. Ta otrok se ni rodil zastonj, ne samo za njegove starše in stare starše. Rodil se je tudi zate, za svojo teto. Ker on je tvoj nečak.

Katja

Nevarnost tega pa je, da se popolnoma osamiš. A je bilo tudi to vseeno lažje, kot pa da bi bila v družbi takih, ki mojo bolečino ignorirajo. Takih je bilo žal veliko, preveč.

mamiora, takšen odgovor pa kaže na popolno, ampak res popolno ignoranco.

Hvala vsem za vasa mnenja, tako razlicna, vsa pravilna, za vsakega nekaj.
Ja zdaj je preteklo ze kar nekaj casa od tega, kar sem prvic napisala post.
In zdaj je jasno, da problem ni v otroku; ce bi ga videla brez njegovih starsev, mi ni panike. Morda ga celo kdaj bom, ko se bo pazil pri mojih starsih. Odraslega dela te druzine pa zal nimam interesa srecati niti imeti kakrsnihkoli stikov z njimi. Torej ni bil problem OTROK, ki se je rodil. Problem je bil v odraslih in njihovem ravnanju.

Na to, da nas druzijo sorodstvene vezi, pa ze od nekdaj nisem dala veliko; so mi marsikateri prijatelji veliko blizje in v vecjo oporo tudi ze prej, kot vecina sorodnikov.

Srecno vsem, trdno verjamem, da nas caka mavrica in potem sonce, sonce….

Ja, res je, težko se veseliš z nekom, ki takrat, ko je bilo tebi najhuje, ni pokazal nobenega razumevanja.

Mene z nosečnostjo takoj po smrti moje male pikice niso “izdali” sorodniki, pač pa dva para prijateljev. Nimam pa kaj dodati vašim postom in se podpišem tudi jaz po tvoj post spela*! Tako res je in tako boli!

imam podobno izkušnjo. konec meseca bo minilo eno leto odkar sva z možem izgubila sina. sedaj mi je brat sporočil novico da z punco pričakujeta otroka. čeprav mi je še vedno hudo. še vedno gledam nosečnice in jim zavidam srečo da bodo imele zdrave otroke. sem srečna za brata in jima želim da nebi nikoli trpela tako kot midva z možem. nikomur ne privoščim take žalosti ki jo imamo vse me na forumu. ni treba da si srečna samo ohrani stike z bratom ker družina je nekaj kar hitro izgubiš a zelo težko pridobiš nazaj. vso srečo.