Kaj pa ve menite?
Se ni minilo leto, kar sem rodila prvega otroka. In se zdalec ni minilo leto odkar je umrl.
V tem casu se je zgodilo marsikaj, vendar mi je zdaj nekoliko lazje. Naj povem, da tudi otroke prijateljev, ki so ostali z mano tudi, ko je bilo tezko, lahko prenasam, se igram z njimi in jih rada vidim.
Devet mesecev nazaj mi je brat (partnerka ni imela poguma) prisel povedati, da bosta imela otroka. Kaj naj recem, novica me je dotolkla, saj me je nasla popolnoma nepripravljeno in v casu najvecje agonije v zalovanju za mojim otrokom.
Od takrat naprej nismo imeli stikov. Nisem jima zamerila, do njiju sem cutila eno samo velliko otopelost.
Pred kratkim mi je sporocil, da je rodila. Jaz pa ob tem nisem cutila NICESAR. Tudi cestitke nisem poslala.
Vedela sem, da se ta dan priblizuje, sprasevala sem se, kako bom sprejela, bilo me je strah te novice. Ko pa je prisla, pa nisem obcutila NICESAR. Nimam zelje, da bi sla tja, ne zanima me nic v zvezi z njimi…
Kaj ve menite, ali clovek v resnici lahko tako zelo otopi napram dolocenim osebam? Ne zelim jim slabega, samo nicesar ne cutim v zvezi z njimi. Ne zalosti, ne veselja, ne zamere, en VELIK NIC.
Razumem, da sta si ocitno pac zazelela otroka in je zal nastal v popolnoma nepravem trenutku, saj ni bilo nobene moznosti, da bi se jaz takrat lahko tega veselila. Tezko je bilo tudi za moje starse. Saj so tudi oni zalovali za prvim vnukom.
VEm, da sta oba mislila, da se bom do rosjtva ze pomirila in da bom otroka sprejela, jaz pa sem tako brez custev do njiju in do tega otroka…
Nisem obremenjena s tem, da bi se morala potrudit ze zato, ker smo sorodniki. Teh tezav nimam. Zivim kot cutim. Sprasujem se samo, ali ima morda katera kaksno mnenje na to, podobno izkusnjo, kako je bilo…
Vem da otrok ni nic kriv, jaz pa vseeno nimam zelje, da bi ga sla pogledat. Pa ceprav bi ga lahko sla, ni mi problem, imam stike z majhnimi otroci.
Kaj menite?
Lepo pozdravljena!
Meni se še nikoli ni rodil živ otrok tako, da moja izkušnja mogoče ne bo primerljiva. Imam pa že štiri angelčke. Ko sem prvič splavila je po enem mesecu po tem zanosila moja prijateljica. Ko mi je povedala je bilo obema hudo, vendar niti za trenutek nisem pomislila, da zato kar se je mini zgodilo ona ne bi smela poizkusiti zanositi! Jaz sem jaz drugi pa imajo svoje življenje. Vedno me prvi trenutek malo zaboli, ko vse moje prijateljice rodijo svoje otroke, jaz pa vem, da mogoče nikoli ne bom mamica. Vendar sem si rekla, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljala zato, da bom nekje v kotu žalovala. Veselim se vsakega novega člana, vsakega prijaznega nasmeha novega dojenčka v naši družbi!!!!
Verjemi,da je tudi tvojemu bratu hudo!!!! Pravijo, da kri ni voda in zato bi bilo prav, da se vsi usedete skupaj in pogovorite. Vedno se v življenju potem izkaže, da ni vse tako kot si predstavljamo. Tako kot tebe mori ta odnos gotovo tudi njiju- pomagal pa bi preprost pogovor!!!!
Lep dan ti želim!!!
In življenje je tako lepo- samo potrebno je pogledati skozi okno!!!!
Hvala za mnenje. Rada bi samo povedala, da ne sedim v kotu in ne zalujem. Z veseljem se igram z otroci mojih prijateljev.
Ne prizadane me, ko izvem da je katera noseca (pred casom me je se). Skratka, zivim po mojem mnenju zelo polno zivljenje in se ne utapljam v zalosti in ne obupujem. In nikomur ne zavidam njegove srece ali njegovega zivljenja. Vsak ima svoje kkrize in tezave.
Pogovor zal ne bi pomagal, morda bi prej, ko je bil se cas, vendar takrat ni bilo nikogar od nikoder.
In naj se povem, da mene ta odnos ne mori – jaz sem samo zelela slisati vase mnenje, ce je mozno, da do nekoga, ki naj bi ti bil blizu tvoja custva lahko tako otopijo, da ne cutis vec nicesar do njega.
Sama sem mnenja, da dokler je vsaj kaksno custvo, pa ceprav jeza, zamera ali karkoli, se se da kaj narediti. Ko pa ni nobenega custva vec, pa ne vem kaksna je lahko pot nazaj.
Sicer sem sama s seboj ze razcistila in se s tem ne obremenjujem, zanima me zgolj vase mnenje.
Samo se glede reka: Kri ni voda. Zal se je pri meni pokazalo , da se voda ni. Zal. Ceprav kot poslusam in berem vase zgodbe vidim, da imate zelo podobne izkusnje glede sorodstva in kako v nesreci druzina drzi skupaj.
Sem pa dobila nekaj novih in zato toliko bolj dragocenih prijateljev.
Ne vem kaj se je pri vas zgodilo, da je prišlo do take situacije. Vem pa, da veliko ljudi ne pristopi k meni, ker enostavno ne vejo kako in se bojijo, da bi me prizadeli. Sem odkrila, da je dosti lažje prebroditi vodo če jim jaz pridem naproti.
Drugače pa te čisto razumem. Doma imamo popolnoma podobno situacijo. Mami naju je z sestro zapustila še v najstniških letih. Ostali sva sami- sicer pa naju je finančno preživljala. Dolgo časa sem premišljevala kakšen odnos naj imam do nje. Ugotovila sem, sa vsak človek dela v življenju napake, vendar preden ga obsodiš je potrebno poslušati še njegovo plat zgodbe. Vem, da je mami žal, da se je takrat tako odločila in jo to žalosti in si bo celo življenje očitila.Zato ji jaz ne otežujem njene žalosti- stopila sem ji naproti in ji podala roko. Tudi jaz v začetku nisem čutila ničesar do nje- govorila sem da človek lahko pozabi ne more pa odpustiti!! Vendar sem na koncu ugotovila, da to ni res. Vsi delamo napake-enkrat večje drugič manjše in moč je v odpuščanju (pa sem ateistka, da ne bo pomote!!!) Še vedno lahko priznam, da ne bi dala roko v ogenj zanjo, jo pa poizkušam razumeti in se veselim popoldneva, ki ga preživiva skupaj. In imava se lepo in se ne obremenjujeva več s tem kar je bilo!!!
Carpe diem!
Ko je meni umrl sin,se mi je podrl svet. Svakinja je imela takrat sina starega 8 mesecev. Že prej nismo bili v nevem kakšnih dobrih odnosih,po smrti sina se je še bolj poslabšalo. Ko smo na moževo željo šli čez par mesecev na obisk svakinji,tašči nikoli ne bom odpustila,ko mi je porinila fanta v roke. Jaz sem ga avtomatično spustila iz rok. Vem,da je bilo grdo to od mene,toda bolečina je bila prehuda in še sedaj je,po tolikih letih. V nečaku zmeraj vidim mojega sina,ki ga nimam pri sebi.
S taščo pa od takrat dalje ne govoriva več.
POzdravljena
Iskreno sožalje ob izgubi otročka.
Sama sem izgubila prvorojenko v 34 tednu, čez dve leti sem rodila fantka v 32 tednu. bala sem se za njegovo življenje, trepetala ob inkubatorju, topli posteljici, se borila in sva zmagala.
Vem kaj preživljaš, te pa nekje ne razumem.
zakaj brat ne bi smel imeti otroka, če si ga ti izgubila?
Moje mnenje je, da si tukaj krivična.
Oprosti, če sem malo grdo napisala, ampak situacije ne poznam najbolje, zanimivo pa je, da se veseliš otroke prijateljev, otroka svojega brata pa ne. ne glede na to, kakšna je njegova partnerica, mislim, da bi morala biti vesela za njega.
pa srečno
Jaz in ona, morda nisi dobro razumela ali prebrala vsega mojega posta; nikjer nisem zapisala, da moj brat ne bi smel imeti otroka ali da mu ga ne privoscim. Seveda ga lahko ima. To je njegov otrok in ne moj, to mi je popolnoma jasno. In seveda sploh ni samo nosecnost tista, ki je privedal do te situacije.
Ker nisem napisala celotne situacije, ki niti ni bistvena za moje vprasanje, pa o tem komu se godi krivica ali ne, sploh nimam namena razpravljati.
Zelela sem samo vedeti, ce ima katera osebno izkusnjo iz situacije, ko do nekoga, ki ti je bil prej blizu enostavno ne cutis vec nicesar.
Pa nic zato, vesela sem vasih mnenj.
D.K. mislim, da nisi naredila grdo. Naredila si tako kot si cutila in tako je edino prav. Morda pa je bilo grdo od tasce, da je tako postopala? Ona se zaradi tega verjetno ni prav dosti sprasevala v tistem trenutku.
Meni se zdi da po svoji izgubi čisto normalno reagiraš. Jaz sem se po svoji(h) – bilo jih je kar nekaj, zelo izogibala nosečnicam in novorojenčkom, tudi v najožjem sorodstvu. In tudi po preteku kar nekaj časa mi je velikokrat zelo hudo in se raje kot da se družim s srečnimi družinicami sorodnikov in prijateljev, zatečem v svoj svet. Meni se zdi, da me vsi ti razumejo in so tudi zelo uvidevni.
Seveda je možno, da se odnosi menjajo. Ljudje rastemo,se razvijamo, zorimo vsak nadrugačen način. Življenje nas oblikuje in modelira in mnogokrat se zgodi, da se naši odnosi obrnejo na glavo. Ne bom sodila … vendar brat je le brat. In očitno ni dojenček kriv, da so se stvari med vama spremenile. Kaj naj rečem – ena od mnogih zgodb, ki jih beremo tukaj … o svakinjah in taščicah ipd …
Moje življensko načelo je, da tisto kar daš, tisto dobiš nazaj. In ti očitno bratu nočeš/ne moreš več dati nič.
Joj avesqua ko bi to vsaj veljalo, da tisto kar das, dobis tudi nazaj….
Jaz pa lahko kvecjemu recem, da mi je zivljenje pokazalo, da temu ni tako.
Glavno, da si se bolj ne otezujemo zivljenja, kot ze itak je.
Hvala punce za vase poste, dobro je izmenjati mnenje in vcasih je potem lazje naprej, videti kaksno stvar v drugi luci, pogledati iz drugega kota… Vcasih pa samo vidis, da nisi osamljen v svojih custvih in mislih…
“Razumem, da sta si ocitno pac zazelela otroka in je zal nastal v popolnoma nepravem trenutku, saj ni bilo nobene moznosti, da bi se jaz takrat lahko tega veselila.”
Mislim, da je tukaj srž tvojega problema z bratom. Po moje imaš podzavestno težave s tem, da sta si brat in svakinja omislila otroka ravno takrat, ko si ti najbolj žalovala. Zamera je očitno bila s tvoje strani, sedaj praviš, da je ni več in da pač živiš kot čutiš. Vendar pa čutiš tako ravno zaradi zamere, ki si jo imela takrat. Otrok je zate nastal v nepravem trenutku in ti si se prepričala, da se ga ne moreš veseliti. Ker se brat in svakinja nista ozirala na tvoja čustva in tvoje žalovanje. Razumsko sicer hočeš premostiti to težavo, vendar je čustveno ne moreš. Ko praviš, da ničesar ne čutiš, verjetno misliš, da ničesar nočeš čutiti in da se v odnosu do njih počutiš prazno. Verjetno so se ti zelo zamerili, tudi s tem, da niso prišli takrat k tebi in da so te nekako zanemarili (čeprav praviš, da je brat prišel).
Po mojem mnenju v tebi gloda ljubosumje in zamera, ali pa sta te tako preglodala, da ničesar več ni ostalo, tako da sedaj na videz nimaš več čustev do njih. Po moje ne gre za to, da se ne moreš veseliti njunega otroka, ker si izgubila svojega, pač pa za očitno zamero, ker takrat nista upoštevala tvojih čustev. Sedaj se jim po moje tudi nekako maščuješ. Če je vse to res ali ne, pa boš vedela sama. Meni se tako dozdeva.
jaz razmišljam podobno kot w.tvoja žalost ,nemoč ,strah ,jeza….vse se je obrnilo proti bratu.Pazi da v dani situaciji ne izgubiš še njega in morda tudi staršev.Razumem pa tvojo stisko in grozo.Mislim da gre za tvoj obrambni mehanizem da nebi nečaka vzljubila..LAŽJE je biti otopel kot pa se boriti s čustvi.Ne brat,ne družina in ne ti ,nihče ni kriv za pot usode,tako se je zgodilo in me to moramo nositi.Moramo pa tudi negovati kontakt z okolico.bodi močna.Z mislimi sem ob tebi.
tvoja mami…da ti odgovorim na vprašanje iz mojih izkušenj. Ja je mogoče. Pri meni je šlo za čisto eno x situacijo in sicer bivši partner s katerim sva bila skupaj 8 let. Človek je na kolenih klečal pred mano, me rotil, prosil, kričal, jokal, obljubljal, grozil…Jaz sem ga gledala in čakala da neha, da bom lahko odšla. Mene je ta otopelost tako presenetila,da se še danes v živo spomnem kako je to čutiti. Nisem ga sovražila, ljubila, ni se mi smilil do njega nisem čutila nič. Popolnoma nič.
In strinjam se s tabo, dokler se do človeka goji čustva – pozitivna ali negativna se da popraviti, ko pa se ne čuti nič več se tudi popraviti ne da nič več.
Sicer pa tvoja mami – BRAT TI JE!!
Draga mami!
Mislim da je popolnoma normalno da si tako otopela, to pa zato, ker si svojo žalost skrila nekam globoko vase. Jaz imam podobna občutja, podobno izkušnjo. Mojega sončka sem izgubila , usoda pa je že hotela tako, da je istočasno zanosila tudi punca od mojega dragega. Z njeno nosečnostjo je vse uredu in lepo napreduje….mene pa tako zelo boli nekje v dnu srca vedno ko jo vidim in vem, da moj mikeni bi bil zdaj tašen kot njen. Na tihem ji mogoče celo malo zavidam ker ima to srečo, da lahko nosi svojega otročka, da lahko podari nekomu življenje…..čeprav ji iz srca privoščim in sem srečna zanjo, da je vse uredu in celo se lahko pogovarjam z njo o poteku nosečnosti, slabostih in vsem tem….globoko v srcu pa me tako zelo boli da se počutim kot da bom umrla. Saj bova imela drugega otroka, saj vem….in močno upam v to….ampak ta je bil prvi in za vekomaj bo ostal prvi …. moj angelček….ki zaradi neke krute naravne selekcije ali igre narave ali ne vem kaj v zvezi z naravo vse ne povejo zdravniki…..ni mogel preživeti in kar je najhje…..da nikoli v življenju ne bom vedela zakaj ne. Kljub temu, da sem popolnoma otopela in se tolažim na tisoč in en način….nekje globoko v srcu vem, da vse to prav nič ne pomaga….nekje globoko v meni bo za zmeraj ostala tako zelo globoko bolečina, kot je v življenju še nisem čutila…kljub temu, da bi morala biti že vajena izgub…..saj je moje življenje sestavljeno iz samih tragedij in izgub….me je ta zadnja docela potolkla in najhuje prizadela…..nikoli si nisem upala niti v sanjah pomisliti, da bi lahko kdajkoli izgubila tisto kar sem si vse življenje najbolj goreče želela, za kar sem od nekdaj molila……toliko je bilo že udarcev, da sem verjela, da jih je dovolj….da mi bo Bog malo prizanesel….pa mi ni…..izguba mojega mikenega me je dotolkla….in mi vzela vero v vse lepo…..za zmeraj.
Drage mamice,
Sama nimam take izkušnje, sem pa 2. otrok v družini in 1. preživeli. Naj vam vsem povem….
Če bi kdaj v življenju čutila, da je moja mami izgubila vero v vse lepo, da se ne zmore več pobrati, ne bi bila jaz vesela, optimistična punca….ampak bi se počutila kot nadomestek ali senca mojega pokojnega brata – umrl je kot 14-dni star dojenček natanko na Božič.
Ne bom na široko in dolgo razkladala…
Zavoljo sončkov ki bodo prišli k vam nekega dne – Žalujte!!! Vzemite si čas. A nekega dne morate začeti verjeti v vse lepo, morate ohraniti spomin a izgnati žalost iz srca…Zavoljo vaših sončkov – ki jih imate ali ki še pridejo, ki si želijo in zaslužijo srečne mamice.
Naj vam Bog da pogum, da si obrišete solze nekoč…
Moja mami!
Oglašam se malo pozno. Tudi jaz se prebijam skozi različna obdobja žalovanja. Od začetnega tri mesečnega šoka ob izgubi deklice v 25. tednu(januar 2007), do anksioznih težav v naslednjih treh mesecih. Danes po dobri polovici leta že nakako “lažje” sprejemam dražljale iz okolja kot so nosečnice, dojenčki, srečne družine, ki ponosno razkazujejo svoje otroke. “Lažje” pomeni, da se poskušam iskreno veseliti njihove sreče, ki sem jo malo tudi sama okusila. Trudim se tolerirati nerodnost nekaterih, ki se pač niso oz. se niso znali odvzvati, ko nama je bilo z možem najhuje.
Najina izkušnja je podobna kot tvoja. Brat od moža je z ženo pričakoval otroka julija, midva pa maja. Vseskozi sva midva hodila na obiske in nekako izgrajevala odnos. Vsi skupaj smo se veselili. Ko sva januarja izgubila deklico, so se naši odnosi prekinili. Od njiju sva dobila le telefonski klic, da škoda in da upata, da ne bom padla v depresijo. Večkrat sva ju povabila na obisk, a ju do danes še ni bilo. Srečali smo se le pri starših, kjer sta se obnašala kot da je vse po starem. Niti besede o tem, kakšna je bila najina punčka, kakšen je bil porod, ali smo jo pokopali, niti o najinih občutkih. V teh trenutkih sem se sesuvala. Na koncu je izpadlo tako, da sva midva spraševala njiju, kako sta. Kako ironično! Tako sva ugotovila, da sva samo midva vlagala energijo v prijateljski odnos, od katerega nisva dobila nič nazaj. In to v trenutkih, ko sva to najbolj potrebovala. Ko se jima je rodila hčerkica, sem bila žalostna. Spet se jokala. Sliši se grozno, ampak hvalabogu so me moji bližnji, za katere sva oba začutila, da res sočustvujejo z nama, razumeli. Razumeli so me, da sem žalostna. Kako mi je odleglo!
Po dobrem mesecu sva spet zbrala pogum in voljo ter se odpravila na obisk k njima. Bilo je prazno. Nismo se imeli o čem pogovarjati. Nekaj je manjkalo. Nekako se mi zdelo, da nimam pri njima nimam kaj za početi, čeprav me je njuna hčerkica navdušila in sem je bila iskreno vesela.
Poskušala sem ju razumeti. Prepričevala sem se, da nisem jezna na njiju, da jima ne zamerim, da jima želim srečo. Sama sebi sem verjela, saj bo vse isto kot prej, saj me niso prizadeli in podobno. A to je bilo le v moji glavi, globoko v sebi nisem čutila tako. Včasih sem si mislila, joj kakšna sem postala, sem nevoščljiva, zamerljiva, saj ni čudno, da sem izgubila otroka, če sem pa tako “slaba” oseba. In to me razžiralo. Kaj sem storila? Najprej sem si morala priznati, da vsi ti negativni občutki so v meni, da so takšna občutenja normalna in da ni nič narobe z mano. In po nekem času sem začutila, da sem se nekako dvignila nad vse to. Začutila sem veselje, da sem premagala samo sebe. To pomeni, da me ti občutki ne razžirajo več, čeprav je občutek praznosti ob vsekem srečanju (ki so le nujna) še vedno prisoten, vendar me ne boli več tako zelo.
Moje mnenje je, da mora družina (vsaj ožja) tudi v težkih, ne samo veselih dogodkih stopiti skupaj. To pomeni, da čisto upravičeno pričakujemo njihovo tolažbo ali pa veselje. V nasprotnem primeru to ni družina v pravem pomenu besede. Žal po prebranem in doživetem lahko rečem, da v današnjem svetu veljajo le še veseli dogodki. Žal.
Vso srečo vsem!
Katka
Predraga mamiora
Najbrž si niti v sanjah ne morete predstavljati kako je hudo, ko te zapusti ljubljen ali težko pričakovan človek. Kar naenkrat postaneš izobčenec. Vsak od nas pa ve kako težko se je iz popolne čustvene in fizične izolacije zopet prebiti nazaj.
Kljub temu, da si na koncu napisala: pa brez zamere, bi te jaz lepo prosila, da si poiščeš kakšen drug forum, nas pa pusti pri miru, da se kot puzzle, po koščlih sestavimo kolikor toliko ” uporabno ” nazaj.
Katka, veliko, večina ljudi se boji žalujočih, ker smo po eni strani ” popolnoma neuporabni ” za družbo, po drugi pa neverjetno močni, ker se “moramo” truditi, da razumemo to življenje v njegovem bistvu.
Moj nasvet: Išči samo družbo, ki te razume, ostalim se pa ogni na 100KM.
Lep pozdrav vsem, Ana
Draga Katka copatka, hvala za tvoje besede. Hvala da sem lahko videla, da nisem edina, ki je odnos najblizjih v najtezjih trenutkih nekja premaknil v meni in da locim na ljudi, ki jih cutim blizu in tiste, ki so blizu pac zaradi fizicne blizine.
Jaz se ne udelezujem niti obveznih srecanj, ker hm…le kaj so obvezna srecanja? Zame ni obveznih srecanj, so le tista, ki si jih zelim in grem rada.
Po vsem tem casu, se vedno nobenega glasu – si mores misliti. Pa nikoli nisem rekla, da kdo ne sme priti k meni. Ja verjetno je res tezko priti k nekomu, kjer ne bos spil piva ali dva, malo posimfal sosede, prijatelje in povedal dva ali tri vice.
REs je malo ljudi, ki se znajo zmenit za kavo in se tam tudi kaj konkretnega pogovoriti. Ne samo o vsakdanjih receh, morda tudi o cem, kar je za uho manj prijetno, pa vendar zal obstaja.
VEsela sem, da si na dobri poti, spomnim se, ko si bil na zacetku. Tudi meni gre dobro, moj otrocek bi bil resnicno ponosen name. V meni ni nobene jeze, le morda zalost, da je zal ravno moja druzina izpadla tako kot je.
Mama Ana hvala za lepe besede.