Se ni minilo leto, kar sem rodila prvega otroka. In se zdalec ni minilo leto odkar je umrl.

V tem casu se je zgodilo marsikaj, vendar mi je zdaj nekoliko lazje. Naj povem, da tudi otroke prijateljev, ki so ostali z mano tudi, ko je bilo tezko, lahko prenasam, se igram z njimi in jih rada vidim.

Devet mesecev nazaj mi je brat (partnerka ni imela poguma) prisel povedati, da bosta imela otroka. Kaj naj recem, novica me je dotolkla, saj me je nasla popolnoma nepripravljeno in v casu najvecje agonije v zalovanju za mojim otrokom.
Od takrat naprej nismo imeli stikov. Nisem jima zamerila, do njiju sem cutila eno samo velliko otopelost.

Pred kratkim mi je sporocil, da je rodila. Jaz pa ob tem nisem cutila NICESAR. Tudi cestitke nisem poslala.

Vedela sem, da se ta dan priblizuje, sprasevala sem se, kako bom sprejela, bilo me je strah te novice. Ko pa je prisla, pa nisem obcutila NICESAR. Nimam zelje, da bi sla tja, ne zanima me nic v zvezi z njimi…

Kaj ve menite, ali clovek v resnici lahko tako zelo otopi napram dolocenim osebam? Ne zelim jim slabega, samo nicesar ne cutim v zvezi z njimi. Ne zalosti, ne veselja, ne zamere, en VELIK NIC.

Razumem, da sta si ocitno pac zazelela otroka in je zal nastal v popolnoma nepravem trenutku, saj ni bilo nobene moznosti, da bi se jaz takrat lahko tega veselila. Tezko je bilo tudi za moje starse. Saj so tudi oni zalovali za prvim vnukom.

VEm, da sta oba mislila, da se bom do rosjtva ze pomirila in da bom otroka sprejela, jaz pa sem tako brez custev do njiju in do tega otroka…

Nisem obremenjena s tem, da bi se morala potrudit ze zato, ker smo sorodniki. Teh tezav nimam. Zivim kot cutim. Sprasujem se samo, ali ima morda katera kaksno mnenje na to, podobno izkusnjo, kako je bilo…

Vem da otrok ni nic kriv, jaz pa vseeno nimam zelje, da bi ga sla pogledat. Pa ceprav bi ga lahko sla, ni mi problem, imam stike z majhnimi otroci.

Kaj menite?