lep pozdrav vsem,

nekdo, ki mi je blizu,umira za rakom. nikjer nisem zasledila foruma ali spletne strani ali cesarkoli, kar bi mi pomagalo najti nasvete, kako takemu cloveku olajsati zadnje dneve zivljenja, torej umiranje. kot da nam v zadnjih trenutkih ne ostane nic drugega kot lajsanje trpljenja z narkotiki. groza me je, ce pomislim, da je to res vse. to in sprijaznjenje, pogovori, blizina. ta clovek vse to ima, pa vendarle zelo trpi. seveda, da trpi, saj umira!
o rojstvu je toliko govora, o umiranju pa nic. vse knjige o raku govorijo le o tem, kako ga prepreciti ali zdraviti, kako pa umirati z rakom, o tem nihce ne govori.jezna sem, da je umiranje tak tabu. saj nas vendar caka vse!

najlepsa hvala za pomoc.

Obstaja tudi pomoč za umirajoče.
recimo tole

http://www.prostovoljstvo.org/organization.php?id=96

http://www.drustvo-hospic.si/htm/index2.htm

kaj primernega se najde tudi tu.

http://med.over.net/forum5/list.php?26

Z umiranjem za rakom se ukvarja pri nas dr Metka Klevišar, Slovenka leta 95

http://www.slovenkaleta.si/Arhiv/Slovenka-leta-1995/Metka-Klevisar.html

Napisala je knjigo: Spremljanje umirajočih
No, pravzaprav je ona tudi ustanovila zgornje društvo Hospic.
Upam, da ti bo v pomoč. Pogumno!

tuki gor maš forum paliativna oskrba

Delno najdeš sebi podobne v forumu Bolečina ob izgubi ljube osebe, v sklopu Starševstvo in medsebojni odnosi.

Vera govori skoraj samo o tem. Ni noben tabu.

Ne vem kaj konkretno te zanima, ampak na Forumu Bolečina ob izgubi b.osebe boš lahko našla marsikak odgovor na svoja vprašanja.
Svojci tistih, ki so za rakom umirali, ti tam dajo čustveno podporo pa še kak praktičen nasvet, ki tudi nikoli ni odveč.

HUDE BOLEČINE ,KI SE LAJŠAJO Z RAZNIMI ANARGETIKAMI JE SAMO ZAČASNA REŠITEV ,KAJTI KO TO POMINE JE BOLEČINA ŠE VEČJA. MOJE MNENJE JE ,DA JE TREBA UMIRAJOČIM ČLOVEKU POMAGATI IN LAJŠATI ZADNJE URE ,KO PA SE NE DA VEČ LAJŠAT DATI VEČJI NAJVEČJI ODMEREK IN NAJ POČIVA V MIRU . NI TO UMOR TO JE SOČUTJE IN LAJŠANJE DUŠE ,KI JO NA KONCU VSAK IZDIHNE ,PA VERJELI ALI NE .KADAR BOM JAZ UMIRAL SEMŽE ZDAJ PROSIL ŽENO ,DOMAČE KAJ NAJ STORIJO ,ČE NE IN ČE BOM PRI ZAVESTI IN MOČEH SI BOMNEKOLIKO POMAGAL .NAŠE ZDRAVSTVO BI MORALI UPOŠTEVATI MNENJE NA SMRT BOLNEGA ČLOVEKA ,KI MU NI POMOČI —HVALA–

Bila že nekajkrat na tem. Bližina, lajšanje bolečin – kaj več res ne moreš storiti. Dovoliš, da bolnik vodi pogovor. Nekateri se želijo pogovarjati o smrti, drugi nikakor. Veliko občutka moraš imeti, ko si s takim človekom. Tako kot pri rojstvu in vzgoji otroka, so ti tudi tukaj nasveti iz knjig lahko samo kot nek okvir. Te neizogibne življenjske postaje vsak drugače doživlja, in treba mu je prisluhniti. Veliko zavisi tudi od tega, kako sama razmišljaš o smrti, kako jo dojemaš. Če si polna strahu in predsodkov, ti tudi knjige ne bodo mogle koristiti.

Jaz sem se smrti zmeraj bala (vera gor ali dol!), odkar pa sem bedela pri umirajočem očetu in bila zraven ob njegovi smrti, pa jo dojemam veliko bolj naravno.

Oh dragi Jajer, sem imela prijatelja, ki je razmišljal in tudi zmeraj pametoval tako kot ti. Ko pa je prišel njegov čas, se je pa povsem spremenil. Najprej je bil jezen na ves svet – mislim (zagotovo pa ne vem) da je iskal variante, kako si skrajšati trpljenje. To je trajalo kratek čas. Potem se je pomiril, se močno potrudil, da je do zadnjega ostal pokreten in z neko spokojnostjo sprejemal na obiske nas, stare prijatelje. Govorili smo o vsem mogočem, tudi o smrti. Odšel je spokojno, brez pomagal. Ko boš enkrat na njegovem mestu, se pa oglasi. Prej pa ne kvasi neumnosti.

Ne vem, no, ko je moj oče umiral, se nisem ukvarjala s tem, ali bom kje na netu našla podatke o tem, kako mu lajšati zadnje ure, ampak sem preprosto bila ob njem, z njim. Sredstva proti bolečinam so mu dali zdravniki, tu domači nismo mogli nič. Edino, kar smo lahko naredili je bilo, da smo bili z njim. Nekako tako …

http://mt93,eu5,org