kaj pa jaz?
Niže doli sem se že razpisala o najinem problemu. Zdaj bi rada opozorila še na nekaj drugega.
Najprej naj povem, da je fant zdaj na detoksu, na 14-tedenskem zdravljenju v LJ. Bil je ful vesel, da je sprejet in jaz tudi.
Zdaj imam takole zvečer dovolj časa za razmišljanje in se mučim in analiziram in iščem odgovore in glavna ugotovitev je, da sem JEZNA.
Nanj, ker me spravlja čez vse to, ker se 2x tedensko furam v LJ zaradi njega, ker sem zvečer sama zaradi njega, ker sem za vse sama (še zdret se ne morem na nobenga:)), zaradi njega, ker že sama sebe srečujem, zaradi njega.
In jezna nase, ker sem bila taka naivka.
In sploh ne vem, če ga imam še rada in se bojim, kaj bo čez slabe tri mesece.
Tudi če on pride domov kot iz najboljšega scenarija, to je pripravljen na novo življenje, z novimi navadami, novim optimizmom in z resnično voljo biti drugačen, bom JAZ ŠE ISTA. To pomeni živčna, zoprna,…, ker res delam od jutra do večera, sama skrbim za vse in sem res zoprna. Verjetno bi bila edina rešitev, da grem tudi jaz na kakšno psihoterapijo, ampak te skupine svojcev na dto so čisto splošne narave, nič novega, nič konkretno osebnega. Mislila sem že, da bi šla do kakega psihiatra v našem ZD, ampak tam ti baje samo napišejo recepte in si gotov, to mi je pa brez veze. Tako da, če kdo ve za kakšno dobro rešitev, naj mi prosim javi. Mogoče AA ali AL-ANON? V našem mestu sicer so, ampak to je majhno mesto, vsi se poznamo in bi mi bilo nerodno it tja. Butasto, vem.
Ne vem, kako je s kakšnimi partnerskimi terapijami, vem za LJ, baje je eno dobro združenje pri frančiškanih, ampak tu je spet problem s časom in varstvom in prevozom,…
In na koncu vseh takih razmišljanj se vprašam – pa se sploh splača?
vrjamem da si jezna…itak se bo vsak strinjov s tabo in ti dal prav za tvojo jezo…
svetujem ti, da se vključiš v kakšne skupine in poslušaš zgodbe bivših zasvojencev in njihovih bližnjih…potolažila se boš, saj boš zagotovo slišala veliko zgodb, ki so še hujše od tvoje…
kar se tiče tvoje jeze…ko bo fantu bolje in ko se bo tega rešil, boš začutila zmago…vsak bi bil ponosen nase, da je nekomu pomagal rešiti življenje al karkoli in naenkrat boš pozabila na vse pretrpljene trenutke…
ko ti enkrat to uspe, se ne oziraš na preteklost ampak gledaš v prihodnost..
razumem da si sedaj totalno brez volje, utrujena in predvidevam da fanta zaradi tega uničujočega tempa po tihem “sovražiš” in ni ti jasno kaj si zakrivila, da moraš to prestajati…
to je zagotovo samo trenutno, kajti takoj ko se bodo pojavili rezultati se boš počutila boljše…
ne pozabi da te fant potrebuje in ti bo za to večno hvaležen..
vzdrži
veliko sreče
Jaz gledam na tole takole. Vsak ima svojo šolo v življenju. Tudi ti greš skozi izkušnjo, k iti ne daje samo slabih stvari ampak tudi dobre. Ena teh je da se sprašuješ o sami sebi, da iščeš odgovore na vprašanja. To je dobro, čeprav vidiš ti kot slabo. To te bo pripeljalo do odgovorov, kaj še čutiš do njega, če ne bi nič, nam ne bi pisala. Seveda je to vse velika obremenitevza tebe, toda velikokrat sem opažal v praksi, da so se morali tudi svojci spremeniti, da so lahko odvisni od drog vzpostavili abstinenco. Ko se vrne bosta morala začeti znova, in vsak začetek daje novo upanje in na začetek se je treba prirpaviti. jaz bi ti le svetoval, da greš morda na skupino v projekt človek, kjer načrtno delajo s svojci. Kot vem pa ima imajo tudi v centru kjer je tvoj partner podobne programe. Nič ti ne bo škodilo če se jih udeležiš., na začetku se ti bo zdelo morda vse brez zveze, a boš kasneje videla, da je stvar uporabna za vsakodnevno živlejnje. Svojci ste namreč zelo pomembni pri preprečevanju ponovnih zagonov bolezni odvisnosti. Rad bi ti povedal, da si večino poti že prehodila in prav bi bilo, da ne bi ravno na koncu scagala.
Veliko korajže, vse je še pred teboj kot velik izziv, sprejmi ga in skušaj iz njega povleči največ kar se da.