Draga Petra, nisem brala vseh odgovorov, zato bom mogoče napisala kaj, kar je že kdo povedal. Moje mnenje o tem je tako, da če si otroka res močno ne želiš, je bolje, da ga nimaš (še).

Res je, da otroci prinesejo marsikaj lepega v življenje svojih straršev, po drugi strani pa zahtevajo tako veliko… vsega. Sama sem stara 35 let, poročena, a nimam otrok, ker sem se tako odločila po tehtnem premisleku. Menim, da ima vsakdo pravico do odločitve o starševstvu in nikogar drugega se ta odločitev ne tiče. Sicer sem že večkrat naletela na neumestne pripombe glede moje odločitve, vendar se na to ne oziram. Nekateri pač za svoje življenjsko poslanstvo ne potrebujemo potrditve v otrocih in zato nismo nič slabši od tistih, ki otroke imajo (kvečjemu boljši od tistih, ki neodgovorno spravljajo na svet otroke za katere potem ne skrbijo).

Zato ti svetujem, da še nekoliko razmisliš, če ti še ne bije biološka ura, lahko tudi še malo odložiš odločitev. Čeprav ti iz lastne izkušnje lahko povem, da sem sama to odločitev odrivala iz leta v leto, preden sem se dokončno odločila proti. Poleg tega pa je mogoče racionalna odločitev neustrezna – namreč, kdor si močno želi otroke ne razmišlja dosti o tem, ampak si jih enostavno “privošči” in tudi v revnih družinah nekako gre, še posebno če je veliko ljubezni. Ker dejansko pri kalkulacijah ali se otrok splača ali ne, boš vedno ugotovila, da se ne. Zato je mogoče boljše, da ubogaš svoje srce. “Sposodi” si kakšnega dojenčka, ga malo pocrkljaj, pa boš videla kako se boš počutila. Mene je želja po materinstvu popolnoma minila po petih urah, s prijateljico in njeno hčerkico, ob otroškem bazenu. :)))

Če pa se boš odločila proti, lahko svojo odločitev utemeljuješ tudi z anekdoto, da nam prvo polovico življenja zagrenijo starši, drugo pa otroci. :)))

Želim ti najboljšo možno odločitev!

Diana, glede na to, da imaš otroke menim, da je tvoja izjava zelo pogumna. Mislim, da veliko staršev razmišlja podobno kot ti – pa ne zato, ker ne bi imeli radi svojih otrok, ampak mogoče ravno zato, ker jih imajo preveč radi in jih starševstvo popolnoma izčrpuje (fizično, psihično in emocionalno). Mnogi se popolnoma odrečejo svojemu življenju na račun življenja svojih otrok (že ko slišiš, da se partnerja, tudi ko sta sama, kličeta “mami” in “oči”, veš koliko je ura). In ko otroci odrastejo in odidejo… kaj potem? Praznina.
Vendar pa zelo redki priznajo, da bi se mogoče odločili drugače, če bi vedeli kako je.

Mojca, kaj pomeni 🙂 ) )

Mojca, težko razumem, vendar pa vseeno spoštujem tvojo odločitev.

Če si imela izkušnjo, da si se v družbi s tujimi otroci počutila slabo, potem je verjetno zate res najbolje, da otrok nimaš in ni s tem nič narobe. Otroke moraš imeti, če si jih želiš in ne zato, erk drugi tako rečejo ali pa si dovolj stara…
Jaz (in mnogi) drugi pa uživamo v družbi otrok (tudi tujih), zato bomo še naprej delali otroke in bomo vsi imeli tisto kar si želimo, ti boš imela lagodno življenje brez kričačev in otroških bolezni in itd…, mi pa malo manj lagodja, zato pa veliko več čustvneih radosti…

Pozdravljeni
Nimam nič kaj posebnega dodati najboljše je napisal Sašo mislim, da vse, ker ga zato spoštujem, ker je moški kot mora biti. Samo to bi povedala, da otroci so naša največja bogastva in sem srečna, da imam otroka vem, da živim tudi zaradi nje in na stara leta me bo prej obiskala, kot kakšen tuji človek tudi to moramo pomisliti upam, da imam prav?
Pa še to, če bi vsi računali koliko nas otroci stanejo potem nihče nebi imel otroka jaz nikoli nisem oz, nikoli mi ni prišlo na pamet, ko sem bila noseča koliko denarja bom porabila za svojega otroka , če bi lahko bi ji dala še svoje srce ne pa, da bi kakšne računice sklepala mislim, da je to za mene največja neumnost kar lahko obstaja pa brez zamere.
Lepo vas pozdravlja marelica

:))
pomeni smeh.
Sem mislila, da vsi to veste, ker to tudi na splošno vsi uporabljajo – ni zraslo na mojem zelniku.
Sorry.

Vidiš, edi, tako kot ti razmišljaš, razmišlja večina ljudi, ki ima otroke. Toleriraš mojo odločitev, a istočasno sklepaš, da sem zaradi svoje odločitve prikrajšana za “čustvene radosti” in da živim lagodno življenje. Zakaj? Mar misliš, da smo ljudje, ki se odločimo proti starševstvu brez čustev in si želimo le uživanja? Manj me boli, če ljudje godrnjajo nad mojo odločitvijo (jim vsaj lahko zabrusim, kaj jih briga), kot takole “dobronamerno namigovanje” v stilu, saj te razumem, saj ni nič narobe, ampak jaz imam pa vendarle nekaj več kot ti…

Mogoče je odvisno od razlogov zakaj se ljudje ne odločajo za otroke, sama zase pa vem, da je moje življenje polno, obkrožajo me čudoviti ljudje, ki se jim z veseljem posvečam in mi mojo požrtvovalnost stokrat poplačajo prav s “čustvenimi radostmi”, za katere meniš, da sem osiromašena. Tudi o lagodnem življenju bi težko govorila. Res nimam težav z otroškim jokom ponoči in plenicami, vendar pa imam zelo visoke cilje in jih z veliko dela, volje in zagrizenosti uspešno dosegam.

Proti starševstvu sem se odločila po eni strani zato, ker vidim v življenju toliko priložnosti, ki jih želim izkoristiti, da so otroci enostavno izven tega konteksta. Po drugi strani pa vem, da bi se počutila tako kot je pisala Dijana, če bi jih imela. Preveč bi jim hotela dati in to bi me uničevalo, pa tudi za otroke to ni dobro.

Spoštujem ljudi, ki se zavestno odločijo za starševstvo, vendar sama na to (še) nisem pripravljena, in kot kaže tudi ne bom. Ne maram, da me obsojajo zaradi tega, ne maram pa tudi nekakšnega sočutja, ker sem, revica, brez otrok in tavam v nekakšnem čustvenem vakuumu in se ne zavedam kaj zamujam. Jasno je, da se moje življenje razlikuje od življenj ljudi, ki imate otroke, vendar me zadovoljuje in izpolnjuje prav tako, kot je. Po drugi strani pa je res, da si privoščim potovanja in zabave, katerim bi se morala odreči, če bi imela otroke, in včasih… včasih, se celo najde kdo, ki ima otroke, pa zavzdihne in mi reče: “Blagor ti…”

Draga mojca
Prebrala sem tvoje pismo,ki mi je bilo zelo zanimivo in lepo.
Tako ti bom jaz povedala mojca (živi življenje kakor ti je dano)
Ti lahko živiš kakor ti odgovarja ne se ozirati na druge in ne bodi jezna ne se počutiti manj vredna, če nimaš otrok. Vse v pravem času boš dosegla mogoče več kot pa mi, ki smo se tako zaleteli in od življenja nimamo nič lahko samo razmišljamo, kako je bilo.
Od tega sem tudi jaz med tistimi, ki sem se mlada poročila imela sem 21 let in kaj od življenja nisem imela nič. Hvala bogu resnično otroka imam zelo rada hvala bogu da mi je dano, da imam otroka ampak moram se tudi to zavedati koliko sem morala potrpeti zaradi otroka oz, potrpeti v zakonu vedno človek misli boljše bo ono pa gre slabše in slabše in kaj ti preostane kot, da se ločiš saj ne moreš celo življenje trpeti. Odkrito povem, če bi jaz še en čas tako življenje živela meni bi se obrnilo 100 na uro in bi bila v norišnici in kaj potem sledi?(NIČ) Nihče te nebi maral vsak bi si mislil pusti to babo noro SORY po domače sem se sedaj izrazila ker resnično bi bilo tako in nič drugače.
Zato mojca ne se obremenjevat poslušaj svoje srce pa tudi, če hočeš poslušaj marelico pa boš srečna. Ti kar tako naprej imej tako lepo življenje ostale pa pusti pri miru saj veš, če si dober ali slab vedno se kdo najde, ki si bo zobe brusil KAJ NI TAKO?
Želim ti vso srečo uživaj koliko ti odgovarja pa piši marelici, če sevreda imam prav pa lep pozdrav