kaj pa ce ne?
Draga Petra, zberi se.
Nikjer nisem napisal, da te stane dojenček 10.000 na mesec, ker še nikoli nisem računal, koliko me “to” stane. Tudi če bi me milijon, bi se jih trudil poiskat. Karikirano, da me ne boš zopet zagrabila. Zopet ti svetujem, da prebereš prvi stavek, a ne tvoj, temveč moj, kjer piše, da boš to razumela, ko boš imela sama otroke. Lepo, da bosta odločala ponovno čez dve leti. Pomeni, da razmišljaš o tem. Upoštevaj pa to, da jih lahko mogoče ne boš mogla takoj imeti, mogoče bosta zopet preložila, ipd..ampak ne se odločat. Ali si jih želita, ali ne.
Sicer pa imam tako občutek, da prepričujemo prepričano. Zate je najbolj realno povedala Dijana. Ok. Tvoje mnenje pač. Mogoče sem res malce s prevelikim navdušenjem pisal o otrocih, a je dejstvo, da je Dijana pisala najbolj črno izmed nas. Predvidevam, da hodiš peš, kot ona. Ker če bi imela avto, se ti lahko zgodi toliko hudih stvari. Raje hodim peš. Tudi mene je prekleto strah ali bo z otroci vse v redu, ali ne bodo jemali mamil ipd. , pa nisem nikoli razmišljal o tem, da jih nebi imel. Kaj pa če bodo uspešni, srečni, zdravi? nemogoč dogodek?
Ne predvidevajte življenja po črnih scenarijih, ker se potem še raje uresničijo.
Pomislita na to, da samo starši dajo življenje otroku. Z svojo ljubeznijo in zgledom.
Otrok bo tak, kakor vidi doma. Ponavadi. Če mu bo dom uteha, utrdba, če bo imel ljubezen in razumevanje, potem ne bo velikih težav.
In kakšna je danes mladina je tudi brezveze ugotavljati. Nič jim ni sveto. Seveda ne.Samo odzivajo se na svet kakršen je, tako kot se za mlade spodobi. Uporno.
Kar boš nudila otrokom, se ti bo milijonkrat vrnilo. Mogoče najkasneje, a slejkoprej tudi od njih samih. Preberi Živo. Penso positivo. Sašo.
Moje mišljenje je tako! Če še nimaš otrok in si jih tudi ne želiš, potem jih ne imeti. Otroci ti vzamejo ves tvoj dragoceni čas in samo z mirnimi živci in vztrajnostjo jim lahko nudiš tisto kar zahtevajo. Jaz sem si vedno želela veliko otrok, nora sem bila na to misel, a zdaj ko imam 2 leti starega sina vem kaj otrok vse zahteva. Bil je zelo zahteven dojenček, ki je veliko jokal in kar naprej brez prestanka tekal naokoli. Res se bila utrujena. Šele sedaj sem se malo umirilo, a še vedno mi ne pride na misel kakšna restavracija, večerne zabave s prijatelji,… Kljub temu pa si otročke še želim in srčno upam, da jih bom še lahko imela. Vidva, ki tega občutka nimata v sebi že sedaj, oh, ne vem če bo to dobro! To lahko pripelje do nasilja nad otroci,…
Za nekaj časa pozabita na otroke. Morda pa nekoč pride čas, čeprav menim , da je ljubezen do otrok v tebi že od samega začetka in ne boš je pridobila, če ti bo na forumu nekdo rekel, kakop lepo je imeti otroke.
LP.
V vsakem obdobju so najstniki špricali pouk in nosili cveke domov. Pa ne vsi. Pa tudi tisti, ki so špricali in nosili cveke domov, ni nujno, da kasneje v življenju niso uspeli. So pridni dijaki, ki znorijo na faksu, ali pa kasneje pri pedesetih in so brezbrižni dijaki, ki kasneje uspejo tako v družini kot v poklicu. Saj gotovo vsi poznamo oboje.
Vendar, ali se bomo zradi vseh teh strahov nehali razmnoževati? Da slučajno ne bo mamil, skrbi polnih noči, najstniškega nemogočega obnašanja… Kaj če bi tako rekli že naši starši? Hvala Bogu, da so nam podarili življenje in nas še danes (čeprav nam nikoli ni bilo všeč) skušajo vzgajati in nam pomagati.
Tisti, ki si otroka resnično želi, ne bo klonil zaradi strahov in vsemogočih nevarnosti.
Kaj se vam svet res zdi tako črn?
Mar ne vidite vshajajočega sonca, srne, ki se pase na obronku gozda, deklet, ki se hihitajo ob pogledu fantičev, … Danes je pa res lep dan!
Veliko sem se pogovarjala s prijateljica glede otrok. Smo pač v tistih letih, ko naj bi jih imele. Ravno prejšnji teden sem govorila z eno, ki ima tri mesece starega dojenčka. Ker si sama otrok ne želim, moj partner pa, in me vsi prepričujejo z argumentom, da bom “omedlela od veselja, ko ga bom prvič videla”,sem jo vprašala, naj mi pove čisto po resnici, kaj je takrat čutila, brez predsodkov.
In mi je čisto po tiho rekla, da ni čutila prav ničesar, neskončno si je želela, da bi ga odnesli, ker si ji je zdel popolnoma tuje bitje, ki z njo nima nobene veze. Da so jo napadli blazni občutki krivde, ker si je dve leti prizadevala, da bi zanosila, potem pa… Da ga ima danes rada, vendar ne čuti nobene blazne materinske ljubezni do otroka.
Druga prijateljica mi je zadnjič priznala, da je šla v službo že dva meseca po porodu zato, ker se je hotela izogniti celemu dnevu z otrokom, ker jo je to preveč obremenjevalo. Uradno je šla, ker bi jo drugače vrgli iz službe. zanosila je nepričakovano. Danes otroka sicer obožuje – dejansko ima že tri. Vendar pravi, da prvi dve leti ni čutila prave ljubezni in zelo jo skrbi, da otrok zaradi tega ne bo čutil posledic, četudi si je to zelo prizadevala prikriti.
Dva prijateljici pa sta govorili o neskončnem občutku sreče in tudi verjamem, da veliko ljudi ob rojstvu otroka tako tudi čuti.
Vem pa, da veliko ljudi ne čuti tako in si tega ne upa povedati. Zase menim, da nimam dovolj potrpljenja in ne živcev za otroka. Mogoče sem sebična kajti v življenju želim nekaj časa tudi zase. Vsak se mora odločiti sam. Zato ljudje nehajte siliti v ljudi z raznimi vprašanji – kdaj bosta pa imela otroka? Dva morata imeti! Je kaj narobe?
Taja
Ko sem rodila prvega otroka in so mi ga takoj po porodu položili v naročje, sem si samo to želela, da ga čimprej odnesejo. Prve tri mesece je bilo zame ubijajoče, padla sem v depresijo, nisem vedela kaj početi z otrokom. Pa tudi sama nosečnost je bila zame naporna. Vse tisto divjanje hormonov, nihanja v razpoloženju, slabo počutje, omedlevice, slabosti… Pa sva imela otroka zato, ker sva si ga oba z možem želela! Mislila sem si, da je nekaj narobe z menoj. Ko je bil otrok star pol leta, sem bila zaljubljena vanj:)). Najbolj me je presenetilo to, da sem takoj po porodu ugotovila, da ne čutim isto z otrokom, da je to popolnoma samostojno bitje s svojo voljo in s svojim karakterjem, da otrok pač ni jaz. Verjetno sem pričakovala preveč.
No, ko so mi položili drugega otroka v naročje po porodu, sem se takoj zaljubila vanj. Nisem več pričakovala, da bom jaz del otroka in on del mene (čustveno).
Svoje otroke imam rada, vse bi storila za njih, vendar…kot sem že dejala…če bi lahko ponovno odločala, jih ne bi imela več ali pa bi se odločila samo za enega.
Ljudje smo si pač različni in to različnost je treba spoštovati.
s tem se pa strinjam! Kdaj bo kdo imel otroka, če ga bo sploh imel, je stvar posameznika oziroma posameznega para. Mislim, da nas je veliko takih, ki se moramo prisiliti, da taka in podobna vprašnja ignoriramo. Midva imava enega otroka, pa so naju dve leti non stop spraševali, kdaj bo… ni morda kaj z zdravjem narobe??? Sedaj silijo v naju, kdaj bo mali dobil bratca ali sestrico… pa menda ja ne bo sam… Najraje bi jim rekla, kaj vas briga… Čeprav sva že dolgo (več let)odločena, da bova imela več otrok.
Draga Petra, mislim, da si se odločila prav in da si še dovolj mlada, da ti ni potrebno nikamor hiteti, če nisi prav prepričana,
v kaj se spuščaš. Želim si, da bi imeli vsi otroci take očete, kot je Sašo. Dijani pa želim povedati, da je zelo poštena in pogumna, da svoje misli in bojazni pove naglas oz. zapiše.
Meni se zdi Dijanino pisanje malce sebično. Lahko je njej reči, da se zdaj ne bi več odločila imeti otrok. Ona je ta neponovljiv in neprecenljiv dogodek že doživela. Dvomim, da bi tako mislila, če otrok sploh ne bi imela.
Dijana, vzgoja in odraščanje svojih otrok naj bi bilo poučno in zanimivo dogajanje, ne pa živeti iz dneva v dan v strahu. Kakšni ljudje pa bi hodili po svetu, če bi vsi imeli bojazljive starše?
Jaz komaj čakam, da bom imela svoje otroke. Vem, da se ne bom cele dneve žrla zaradi njih. Potrebno je misliti pozitivno in verjeti vanje!
Meni pa se Dijanino pisanje ne zdi prav nic sebicno. Ko se clovek odloci za otroka, nima niti najmanjsega pojma, kaksen ta otrok sploh bo. Ali bo cel in zdrav, ko se bo rodil, ali bo tudi kasneje relativno zdrav, ali pa bo kar naprej kaj narobe z njim in bo treba precej biti na bolniski in si mogoce tudi nakopati jezo delodajalca; ali bo puncka ali fantek (kar marsikomu sploh ni vseeno); ali bo zahteven dojencek, ki bo jokal cele noci, ali pa bo priden dobrovoljcek, ki se bo vsakemu prijazno smejckal…
Najbrz ni odvec skrb tudi o tem, ali se bo otrok dobro pocutil v varstvu. Ali bo sel otrok z veseljem v vrtec? Ali mu tam kaj ne bo vsec, ali ga bodo drugi otroci mogoce tepli? Ali mu bomo lahko pomagali? Ali si bo mozno privosciti privatno varstvo? Ali bo gospa, ki cuva otroke na domu, res vredna zaupanja? Ali se bo konstruktivno in z veseljem ukvarjala z otrokom?
Kaj pa kasneje, v soli? Ali bo otroku dobro slo? Ali bo priden? Bodo starsi ponosni na njega? Ali bo toliko samozavesten in trdnega znacaja, da ne bo podlegel alkoholu, drogam? In ce ne ali bodo starsi otroka se vedno imeli radi, mu bodo lahko nudili oporo in mu pomagali ali pa mu bodo ocitali nehvaleznost po vsem, kar so naredili za njega? Bo toliko denarja, da bo lahko oblecen v firme? So starsi rojeni pod srecno zvezdo in sploh ne bodo vedeli, kaj pomeni imeti doma pubertetnika?
Se bo kasneje vpisal na tak faks, ki bo v skladu s pricakovanji starsev? Ali se bo spravil k ucenju ali pa bo najraje samo zuriral? Ali si bo potem nasel sluzbo, v kakrsni bi ga starsi najraje videli? Ali se bo porocil s primernim partnerjem in starse obdaril z vnucki ali pa mu bodo tezili, da bi pa zdaj res ze bil cas za njih?!
Torej, ali je otroke res tako lahko imeti?
Zdi se mi, da je z vecino stvari na tem svetu tako, da pomenijo tako pluse kot minuse. Plusi in minusi vsake stvari se v casu in prostoru spreminjajo, ker se skozi svoje zivljenje spreminja tudi clovek. Spreminjajo se mnenja, spreminja se energija, spreminjajo se custva. Vsak clovek je nekaj posebnega in je edinstven. In vsak ima pravico do svojega mnenja, svojih custev in svojih odlocitev. Ce so bile prave, zal pokaze samo cas.
Ce Petra in njen partner nista sigurna ali bi imela otroka ali ne, to pomeni tocno to v tem trenutku nista prepricana in ne vesta ali bi to bilo za njiju dobro ali ne. Vedela bosta samo, ce poskusita. Mogoce bo vecinoma vse super in bosta srecna, da sta se odlocila za otroka. Mogoce pa bosta ugotovila, da sta bila mogoce malce prehitra, ker imata zdaj mnogo skrbi, otrok je utrudljiv in se ne moreta vec tako zabavati s prijatelji kot prej, pa tudi denarja kar hitro zmanjka. In jima bo zal, da vseeno kaksno leto nista pocakala. Mogoce bi jima bilo zal sele cez nekaj let, tako kot Dijani, ki bi se zdaj (ampak na podlagi preteklih dogodkov, ki so zdaj znani) najbrz odlocila drugace, kot pravi.
Ce bosta Petra in njen partner zadevo odlozila, bosta mogoce imela cas, da se bosta o tem pogovarjala med sabo, z drugimi starsi, se informirala drugje in se enkrat mogoce odlocila, da sta pa zdaj res kar pripravljena spopasti se z neznanim – z dobrim in slabim. Mogoce pa se za otroka nazadnje sploh ne bosta odlocila.
Prihodnosti ne poznamo, stoprocentno se na izkusnje drugih tudi ne moremo zanesti, ker so drugacne osebnosti, in zato se meni ne zdi cudno, da nas mucijo raznorazna vprasanja in pomisleki. Otrok ni igraca in ce bi bilo vse tako super in fino (kar v mnogih primerih je) ne bi brali in poslusali o grozodejstvih, ki so jih mali nebogljencki delezni (kar se tudi marsikje dogaja).
Meni se zaradi tega vsiljuje sklep, da vsak clovek ni primeren za to, da bi imel otroke (celo ce si jih zeli!). In ce ima kdo veliko skrbi, jih pac ima. Mar kdo pozna tak gumb, na katerega bi pritisnili in bi skrbi izpuhtele?! In ce se kdo odloci, da se bo z njimi spoprijel, je vreden vse pohvale, in ce se nekdo drug odloci, da bi jih tezko zmogel, je zame ravno tako vreden vse pohvale (v tem kontekstu mislim na odlocitev imeti otroka, drugace sem pristasica tega, da se je s skrbmi treba spopadati).
Zdaj pa se nekaj primerov: jaz sem imela precej srecno otrostvo, vendar v glavnem na racun mami, ki je trdna osebnost, ki nam je vedno omogocala svobodno ravnanje, ceprav z dolocenimi mejami. Veliko se je ukvarjala z nami, nas spodbujala in nanjo smo se vedno lahko zanesli. Oce pa se s svojim starsevstvom ni najbolj znasel in se mi zdi, da njemu osebno ne bi prav nic manjkalo, ce ne bi imel otrok.
Drugi primer: prijateljica ima dva majhna fantka, oba sta bila zazelena in ne morem reci, da nista ljubljena. Sta pa zelo zivahna in nagajiva in sta mamici usla z vajeti. Ta je precej zivcna zaradi njiju in kar naprej vpije na njiju zaradi pomembnih in nepomembnih stvari. Nic jima ne more vec dopovedati. Ne bom sicer rekla, da ni primerna za otroke, zagotovo pa vem, da si ne zelim, da bi bila ona moja mama.
Tretji primer: druga prijateljica ima enega malo vecjega fantka (ki pa se ne hodi v solo) in enega majhnega. Vecji fantek je tudi precej ziv, vendar ko mu starsa nekaj razumno razlozita, potem njuno razlago sprejme. Nisem pa se nikoli slisala, da bi ga starsa kdaj kregala zaradi nepomembnih stvari, ampak zaradi takih, ki so res pomembne.
Zivite, kot si zelite, in pustite drugim ziveti, kot se jim zdi najbolj prav Z otroki ali brez njih!
Tina
Odlaganje staršestva na kajsnejši čas je problematično:
– zaradi morebitnih zdravstvenih težav (žal smo z leti vedno manj plodni, …)
– ker imamo potem otroke, ko smo že vsi plešasti in bi se morali igrati z vnuki in s tem precej izgubi na kvaliteti naše življenje v tretjem življenjskem obdobju, ko bi lahko bili najbolj srečni in najbolj uživali življenje.
Če smo tudi sicer v življenju uspešni (samostojni, samozavestni, zreli, urejeni, psihično zdravi, organizirani…), če smo našli svoje mesto v poklicnem in privatnem življenju, potem bomo tudi vse probleme v zvezi z otroci reševali enako uspešno kot vse ostale probleme v življenju in če si otroke želimo, je prav, da jih čimprej imamo.
Če imamo probleme s sabo, smo pogosto depresivni, nismo čustveno zreli, pogostoma nihamo v razpoloženju, si ne moremo predstavljati kako hudo bo življenje kot bo treba žrtvovati za otroke čas, delo, spanje, denar,,, ali pa si jih preprosto ne želimo, jih pač ne imejmo. PIKA.
Verjetno sem res sebična….
Vedno sem si želela imeti več otrok. Prva deklica bi mi brez zdravniške pomoči umrla do sedaj dvakrat. Prvič kot novorojenka, drugič pri starosti enega leta. Ko se nama je rodila druga deklica, so z njo obiskovali vse mogoče zdravnike…od pediatra v zdravstvenem domu, fizioterapevta, ortopeda, logopeda, pulmologa, kardiologa, nefrologa. Ker so mi podaljšali porodniški dopust zaradi ‘zdravja’ otroka, sem v službi dobila odpoved. Poleg vseh skrbi, sem si morala poiskati še novo zaposlitev. Le kdo hoče imeti v službi žensko, katera si v današnjih časih privošči dva otroka in za povrhu še bolana? Za tretjega otroka se nisva z možem nikoli odločila.
Na srečo se je vse dobro izteklo. Deklici sta zdravi in živahni. Z mlajšo sicer še vedno obiskujemo specialista v Ljubljani, vendar je vse v mejah normale. Imam krasno službo, s svojim življenjem sem zadovoljna. Malo moram še narediti na odnosu s partnerjem. Kljub temu, da sva se ljubila in se še vedno ljubiva, si v najtežjih trenutkih nekako nisva znala stati ob strani. Ko pogledam nazaj, vidim, da sva skupaj kar nekaj preživela in vesela sem, da sva ohranila ljubezen in najin zakon.
Verjetno sem res sebična….
Dijana
Ko se odločamo za otroke in o njih razmišljamo pozitivno, običajno ne razmišljamo, kaj bo z njimi narobe. Hvala bogu, saj se sicer za otroka zagotovo ne bi odločili. Glavnina parov ima srečo. Vsake toliko časa se nekomu zgodi, da z otrokom nekaj ni vredu in ima zdravstvene težave. Skrbi, ki ti jih to prinese, žalost, borba za otroka, … vse to se ne da opisati. Sama sem imela srečo; vendar to poznam iz svoje družine. Šele s tem tvojim odgovorom razumem tvoje stališče. Moja 13 let mlajša, zelo zaželena in načrtovana sestrica je imela pri letu in kasneje pri dveh hudi operaciji, brez kančka upanja na uspeh. Moja mama je vložila vanjo vso svojo energijo. Mislim, da je v tej borbi zanjo, pustila tudi del sebe. Večkrat za tem je omenila, da se ni mogla več tako spraviti k sebi. Bila je bolj nervozna, še bolj čustvena, občutljiva, kljub temu, da je sestrica preživela in je danes krasna punca…. Večkrat se je spraševala, zakaj je imela še enega otroka, zakaj je izzivala usodo…. Mislim, da se ji s tem res ni treba obremenjevati, saj je obema krasna mama.
In tudi to, da midve to veva, je plačilo njej za njeno skrb in njen trud. Prav midve sva ji žarek. Pa moji otroci …. Ljudje, ki otrok nimajo, niso le na plusu. So tudi na velikem minusu, saj zamudijo mnoge lepe stvari. S slabimi, tudi z boleznimi, pa se je treba spopasti.
Mislim, da je vseeno lepo imeti otroke in ti to veš. Prepričana sem, da bosta z možem nekoč zelo srečna tudi kot dedek in babica in da se bosta veselila družinskih praznovanj, uspehov, dosežkov, drobnih pozornosti. Je pa – še vedno to trdim – imeti otroke odgovornost in zato se mora vsak sam zanje odločiti in o tem razmisliti. Sprejeti odločitev v naprej in se odločiti, da jih ne boš imel – jaz mislim, da se to sprejme šele tik pred iztekom biološke ure.
Nisi čudna, si pa optimistično naivna.
Ali se boš žrla zaradi otrok boš povedala potem, ko jih boš imela.
Moja prijateljca je bila velik optimist in se je odločila za drugega otroka. Vendar ko so se pojavile težave, (finančne, nato zdravstvene, temu pa je sledila še partnerska kriza) se je njen optimizem razblinil. Pristala je na apaurinih.
Sončnica, svetujem ti da še enkrat prebereš Tinin mail 23.7.01.
Ne, nic ni narobe z vama. Otrok mora biti zazelen, drugace je bolje, da ga nimate. Kar se pa natalitete tice, je na tem svetu se vedno zadosti zelo, zelo plodnih oseb… Vazno je le, da zaradi vajinega “ugodja” ne bosta postala cudaka in vama bodo drugi otroci sli na zivce. Kar se pa denarja, porabljenega za otroka tice, pa v primeru, da otroka hocete, ni pomembno, saj zivljenje z otroci je cisto nekaj drugega kot biti sam – o tem vem iz lastnih izkusenj. Zivljenje je veliko bolj polno in zanimivo z njimi kot brez njih.