kaj narediti po 7 letih in prevari
Danes prvic na tem forumu. Prebrala velik vasih postov in preseneceno ugotovila, da nas je kar velik takih, ki za obrazom, imenom skrivamo zgodbe in se v upanju na ‘pomoc’ odpiramo neznancem, ker sami zase nismo dovolj dobri mojstri…
V 7 letni vezi mi je vedno manjkal tisti scepec razburljivega oz. tisto nekaj vec, pa ceprav je tezko opisati atribute neke veze in le-te primerjati z necim drugim, novim. Veza, ki je ze nekaj casa v mirujocem stanju (spolnih odnosov nisva imela ze skoraj 1 leto), nikoli ni bila ‘oh in sploh’ v smislu usojena za vedno, bolj je slo za neko umirjeno, socialno varno razmerje. Fant je dobricina, pameten in lusten, lahko recem, da bi si ga zelela prenekatera, vendar je najin odnos vse prej kot idealen – zreduciran na cisto tehnicno raven vstajanja, sluzba, kosila vsak zase, prezivljanja vecerov vsak zase, in deljenje postelje vsak v svojem kotu… Pa se ni nic takega zgodilo, da je do tega prislo – zaljubljenosti pravzaprav nikoli ni bilo, ljubezni v pravem pomenu besede najbrz tudi ne, slo je zgolj za neke vrste uzivanje in prezivljanje casa v druzbi drug drugega.
V to vezo globoko v sebi dvomim ze ves cas in se sprasujem, ali je on res to, kar si v zivljenju zelim? In sedaj, ko se prijatelji porocajo, spet drugi dobivajo otroke, se mi porajajo vprasanja, ali si tudi sama zelim vse to z njim? Ce gledam zgolj formalno, potem je odgovor lahko pritrdilen, ker pa zivimo samo enkrat, in si zivljenje zelim preziveti z nekom, za katerega mi bo srce govorilo, da je to to, potem je pravi odgovor, nikalen. Pa ne cakam princa na belem konju – zelim samo to, da bi bil ta moski tisti, po katerem bom hrepenela, uzivala v njegovi druzbi, skratka vse kar bi pocela, bi pocela skupaj z njim…Trenutno temu ni tako… enostavno zdi se mi, da je to kar imava premalo za tisto eno in edino… Verjamem v tisto ta pravo ljubezen, in da ze prvic ko podvomis vase in se vprasas, ce morda trenutna veza ni to, da to ni v redu…
In potem sem pred pol leta, predvsem iz razloga, da bi dobila odgovore na nekatera vprasanja (vem, da se slisi mal cudno) fanta prevarala.Sprasujem se zakaj nimam slabe vesti, ko zvecer lezem k fantu v posteljo (imam jo v smislu kako sem mu mogla kaj takega naredit, ne pa v smislu obzalovanja) – moj odgovor je, da sem to storila zase. Pa ni ta drugi nic posebnega ali da bi z njim zelela dobit tisti koscek mozaika, ki ga pri fantu nimam (gre v veliki meri predvsem za seks, ceprav on v meni vidi zensko svojega zivljenja, jaz pa mislim, da za naju ni prihodnosti – zato ker ce bi bila, sploh ne bi oklevala in bi fanta ze zdavnaj pustila…). Zakaj za nekoga takoj vem, da to ni to, za obratno pa nimam moci dokopati se do resnicnega spoznanja, kaj zelim in kako naj se odlocim?
Odgovora, ki bi mi potrdil, da moja veza ‘ni to’ tudi z varanjem torej ni, je le se hujs… Analiziram in sprasujem se ure in ure, dan za dnem… Sprasujem se kaksen naj bi bil moj mozaik – ali je sploh mozno imeti popolnega. V zivljenju spoznavamo razlicne profile ljudi, in ko se pri eni osebi nabere vec kot pri ostalih, prideta te dve osebi skupaj. In v mojem primeru sta oba del tega mozaika – v smislu njunih lastnosti, ne pa kot samostojni osebi. In cetudi vse to sestejem, rezultat ni popolna oseba, ker ljubezen in custva nimajo veze z racionalnim obnasanjem….
In zopet sem pri ugotovitvi, da je se en dan mimo, ko bi lahko bilo za vse vpletene jasno kako in kaj in dana moznost, da gremo vsak svojo pot naprej (skupaj ali loceno). Tako pa cakam, da se zgodi nekaj velikega in pomembnega, da bo kritična masa dovolj velika, da bom sama pr seb prepricana, da v tistem trenutku vem kaj hocem in se temu primerno odlocila. In ze se popravljam sama – vem, da morda ni prav da cakam, da se nekaj zgodi, (ceprav je varanje najbrz vec kot dovolj dober razlog, da naredim, kar je moralno prav) – pa vendar, odlocitev hocem sprejet taksno, za katero bom prepricana da je bila ta prava…
Se en nezanemarljiv dejavnik je – pa naj se slisi se kako neumno – njegova in moja druzina. Kako bi bilo… sem v glavi ze nekajkrat pretuhtala in vedno se mi pojavi dvom, ali se mi res da iti se enkrat skozi celo kolobocijo uvajanja novega cloveka v moje zivljenje (beri tudi v zivljenje moje sirse druzine). Vem, da bom jaz tista, ki bom z nekom zivela, pa vendar me je kar malo strah odziva, reakcije mojih in njegovih starsev, ki so zelo navezani na oba… Oba sva tudi regijska prisleka v LJ in ziviva v mojem stanovanju – s koncem najine veze bi se njemu pojavil ‘stanovanjski problem’ – na nek nacin pa mu nocem povzrocit dodatnih tezav…
Ni me strah, da ostanem sama, prej nasprotno, bilo bi mi v izziv, a kaj ko si ne morem pomagati, da se ne bi sprasevala, kaj pa ce s tem, ko koncam vezo, naredim napako, in je on tisto najboljse kar bi se mi v zivljenju lahko zgodilo. Zavedam se da v odnosih ne smemo iskati tega kar smo imeli prej, da bi bila torej vsaka nova veza zbir vsega lepega od prej plus se vse pozitivno novo, ampak je vsak odnos drugacen, nikoli ni nadgradnja prejsnjega….
Vsem, ki ste se prebili cez moj psiho-analitični traktat iskrena hvala! Pisala zmedeno, zelim podati cim vec informacij, pa je izpadlo tako kot se sama pocutim – vrtenje v krogu, zaletavanje v steno, poti, resitve pa ni…
Prosim za vas nasvet oz mnenje.
Prijazen pozdrav,
Shaya
Hvala za odgovore,
Naja
Draga Naja,
tvoje pismo ni napisano tako, da bi te kdorkoli moral obsojati in tudi to ni moj namen. To kar si napisala ni nič drugega kot iskanje samega sebe. Si v obdobju, ko se iščemo, pohvalno je to, koliko in kako si napisala. In iz tega je razvidno, da imaš ogromno vprašanj in misli, ki te nonstop begajo, seveda zato tudi marsikaj nerazumljivega narediš, endar to ni odraz hudobuje do nekoga, ampak preprosto delanje napak zaradi iskanja tistega smisla življenja, ki ga vsi iščemo.
Naj ti povem, da moramo resnično vsi, najprej poiskati samega sebe in naš smisel obstoja. Seveda pa je življenje tudi šola in ta šola ni vedno življenjska. NAredimo tudi ogromno napak, dobro je samo to, da se iz njih kaj naučimo, še bolje pa je, da se naučiš še kaj iz napak drugih.
Seveda ni lepo, da si prevarala fanta, še slabše je to, da si z njim, pa ugotavljaš da nima nobenega smisla, kajti bolje je iti narazen sedaj kot pa čez deset let, ker ugotovita, da sta deset ali še več let vrgla stran, ker sta imela ogromno pomislekov ali sta za skupaj. Žal pa je tudi to del življenja, vendar je važno kako boš delala od sedaj naprej. Žal bo zaradi tega še marsikaj hudo in nerazumljivo, vendar tudi vsa nesreča ima v življenju svoj pomen in smisel. NAjbolj takrat, ko se iz nje kaj naučimo.
Napake v življenju vsi delamo, vendar je še veliko slabše, če nič ne delamo in potem si mislimo, da nismo naredili napak. Največja pa je ta, da ne naredimo popolnoma nič.
Zato v tvojem primeru ni primerno obsojanje, ampak ti povedati, da nekaj moraš storiti, pa čeprav to za sabo potegne, še mariskatero slabo zadevo,drugače se ne bo nič spremenilo in vedno boš ostala na istem.
predvsem bodi zvesta same sebi in naredi tako, kot misliš, da je najbolj prav, ne gelde na posledice, četudi boš spet zgrešila, vedno boš lahko ponosna, da si naredila tako kot si mislila in bila prepričana da je najbolj prav.
primož
V življenju moramo predvsem vedeti kaj si želimo.Premalo je, zavedati se česa si ne želimo. Se bojiš, da boš naredila napako? V življenju ne delamo napak temveč se samo odločamo med različnimi možnostmi. Za karkoli se boš odločila bo prav. Dobri in slabi časi pa so v vseh variantah.Meniš, da je životarjenje ob nekom, ki ga ne ljubiš najbolj sigurna rešitev? Verjemi mi, da on misli o vajini vezi enako kot ti in mogoče bo nekega dne pogumnejši in bo odšel. Gre samo za vprašnje časa oziroma za to v katerem od vaju je več sle po življenju.
Moje mnenje je, da bos naredila uslugo obema, ce se razideta: ti bos pocela v dnevu se kaj drugega, kot samo premisljevala o tem, kaj vse si zelis in cesa vsega nimas, do njega pa bos iskrena, kar je edino prav, ceprav boli. Moja izkusnja je bila taka, da sem se cisto razcvetela, ko sem se razsla s svojim fantom, ceprav sem imela obcutek, da nikdar ne bo vec ljubezen tako mocna, kot je bila v tej vezi. In sem se seveda motila:) Torej: dsaj nove moznosti obema in pojdi!
Sama sem bila pred pol leta pred enakim vprašanjem kot ti, le po 14 letih skupnega življenja. Najina zveza je bila ravno tako “praktična”, živela sva skupaj, tistega nekaj pa ni bilo več. Nekje na poti je umrlo. Prepričana sam, da sva bila za to kriva oba in sva pustila, da je najina ljubezen umrla. Potem pa sem se jaz v službi zaljubila v sodelavca. In on vame. Pravzaprav je bilo obratno – on je začel, jaz pa sem, lačna ljubezni, odgovorila. Nekaj časa sva najino razmerje skrivala, vendar se nama je obema zdelo, da so najina čustva premočna in sva se razšla jaz s svojim partnerjem, on s svojo ženo. Lahko ti samo povem, da so takšne ločitve po tako dolgem času skupnega življenja strašansko boleča zadeva, čeprav najdeš nekje drugje novo ljubezen. Zares moraš biti močan človek, da lahko slediš svojemu srcu. In če se odločiš za samsko življenje, moraš biti zagotovo še močnejši. Ampak če zmoreš skozi vse te strašne pretrese in bolečine in zaživiš bolj polno, v skladu sam s sabo, v nekem drugem ravnovesju, bolj pošteno do samega sebe, je vredno vsake bolečine. Zdi se mi, da sem sedaj v svojem “drugem življenju”, kot ga imenujem, veliko srečnejša, bolj umirjena, da sem našla samo sebe. Še vedno so viharji silni, tako iz moje strani – mojo mamo je vse skupaj strašansko prizadelo, kakor iz njegove strani – ločitev ni sporazumna in še ni končana, pa tudi občutki krivde so še vedno močni, ampak upam, da mi bo uspelo.
Pozdrav in če se odločiš, da boš sledila svojemu srcu, veliko poguma in moči
Haj
veš z mano je podobno, poročena 10 let, otrok 5 let… tudi nikoli tista prava ljubav, na vse veke…
mislim da sem ravno na tem, da ga bom prevarala… zaljubila sem se v moškega ki si ga želim, postanem mehka ob njem…. saj veš kako je to…
kaj bo z mano dalje? sam bog ve, vem le to da je on samski, da je pripravljen name in na hčerko… ampak strah me je vseeno…
če želiš se mi nekako javi, da bova kako drugače malo poklepetali kaj praviš?
vse lepo ti želim
tudi meni se je to zgodilo.
bila sva skupaj nekaj let, nisva bila (vsaj jaz ne) ne vem kako zaljubljena, oziroma sploh nisem bila. točno tako je bilo, kot pri tebi, nobenih norih občutkov, nobene prevelike sreče, nobenega vznemirjenja, skratka ničesar, kar bi zmotilo to idilo, ki je postajala siva. tudi jaz sem se ves čas spraševala, če sva za skupaj, ali bo šlo za celo življenje itd.. pa ti sedaj povem svojo izkušnjo. ko sem bila še v zvezi, sem spoznala moškega, ki sem TAKOJ vedela, da sva si usojena, enako sva mislila, čutila, bila sva sorodni duši v pravem pomenu besede. med nama se je zgodila res nora in prava zaljubljenost, romantika, skratka idealno v vseh pogledih. skupaj sva tudi veliko pretrpela in odkrila pravo ljubezen, ki naju je še bolj povezala. ta moški je sedaj moj mož in zelo sem srečna, da se je tako zgodilo. ne upam si pomisliti, kako bi bilo, če bi bil tisti drugi moj mož, ker ne bi vedela, kaj je zaljubljenost in resnična ljubezen in kako je, če je človek ob tebi edina možna varianta, ki obstaja na svetu zate in ki res lahko skupaj sestavita celoto, ki je bila mišljena že od vedno. 🙂
torej, prava ljubezen gotovo pride enkrat v življenju. počakaj jo in ne zapravljaj mladosti s takimi brezveznostmi. želim ti, da jo srečaš čimprej in da bo prišla ob pravem času (ne prepozno!)
pa še nekaj: uvajanje novega človeka v mojo širšo družino (žlahto po domače), to se je tudi meni zgodilo in verjemi mi, ni bilo lahko. vsi so me obsojali in so bili zelo zadržani, saj so imeli radi prejšnjega fanta. bilo mi je hudo zanj (ker bi ga morali lepše sprejeti), toda če je ljubezen res prava, vse prenese in preživi. danes ga imajo radi in ga popolnoma sprejemajo (mama mi je celo rekla, da hvala Bogu, da imam takega moža, ker v nasprotnem primeru(verjetno je mislila prejšnjega) bi bila prava reva) 🙂
Folk, ne razumem vas, zakaj vztrajate v zvezi, kjer ni ljubezni? Kaj je varanje edina pot, da končata zvezo oz. da vesta na čem sta? Če veš, da to ni to, se s partnerjem, ki verjetno čuti isto, iskreno pogovorita in pri tem vržeta vse karte na mizo. Le tako boš dobila vse odgovore na tvoja vprašanja in boš tako tebe kot partnerja rešila vegetiranja. Pa srečno!
Draga Shaya,
Nisem brala odgovor,zato ne vem…mogoče so Ti kaj podobnega že napisali.Priznati moram,da sem tudi Tvojega preletela površno,a toliko vseeno,da vem zakaj gre.
Odnos je mrtev,to ti je jasno…Opiraš se samo na navezanost,mogoče celo varnost,ki Ti jo nudi.A to ni to!Zato ima človek prijatelje,ne pa partnerja.
Ne obsojam Te,nikakor…
Vem,da stvari ne moreš izsiliti pa če si včasih še tako želiš.
Po mojem mnenju bi bilo pametno prekiniti.Zakaj?
Zato, ker se v nasprotnem primeru lahko zaplete tako kot si verjetno niti ne prdestavljaš…Samo vprašanje časa je kdaj se bo pojavil nekdo,ki Ti bo spodnesel tla pod nogami,ob katerem boš začutila vse tisto kar tu manjka.Si predstavljaš ta položaj?
Čakati na to in nato prizadeti dva ali več ljudi,predvsem pa sebe je mora ki boli.
Res pa je,da je to samo moje razmišljanje in vprašanje je če Te z njim nisem še bolj zmedla namesto,da bi pomagala.
Želim Ti samo najbolše,
KatarinA
Draga Shaya
ko sem brala tvojo zgodbo sem mislila, da berem oziroma je to moje življenje. SAma ti nimam kaj svetovati….najlažje je reči končaj vezo, ki je mrtva, ampak to ni tako lahko. Pa verjetno ne zaradi ljubezni, ampak zaradi vseh socialnih pogojev, ki vaju prepletajo oziroma vsaj pri meni je tako. Držim pesti za tebe. Upam, da se boš odločila kot je najbolje za tebe. Če ti ne bo odveč, prosim sporoči, kakšno pot si izbrala.
Jaz pravim, Shaya pojdi svojo pot…
Moja dobra prijateljica ima za sabo zgodbo, zelo podobno tvoji. S to razliko, da se je poročila in ima otroka. Ima po vseh merilih odličnega moža, vendar ona do njega ni nikoli čutila tistega čustva v sebi, ki ga nekateri označijo z besedo to je to! In potem se je zgodilo, da je srečala svojo sorodno dušico…, vendar na žalost prepozno. Zaradi otročka in spoštovanja do moža je prekinila vse stike. Nihče ne ve zakaj postaja senca same sebe…;(((
Zivjo!
Tele poste sem preletel tako na hitro in edini nasvet, ki ti ga lahko dam je:
“dobro premisli in se vprašaj sama pri sebi, ali je vredno življenje porabit na tak način kot ga živiš sedaj. Vprašaj se kje se s takim življenskim slogom vidiš čez deset let. Ali je to res tisto kar si pričakovala in želela od življenja.”
Vem da je najlažje dajat nasvete in bit pameten, samo poskusaj sama sebe vprašat ali je to to ali lahko naredim kaj več iz življenja. Ker konec koncev s tem ne goljufaš le sebe temveč tudi soproga. Poskusita se enkrat odkrito pogovorit, ker koec koncev kaksna veza pa je to kjer ni odkritosti in mogoce bos pri možu odkrila podobno željo, mogoče se bo tudi on začel spraševat o vajinem odnosu….
Premisl pa GO FOR IT !
LP
Shaya, pojdi sedaj. Verjetno še ni otrok in je vse skupaj lažje. Pusti žlahto. Kot si rekla, ti boš živela z njim. Tudi mene so zelo obsojali, celo lastni starši. Pa sem potem spoznala drugega in so videli, kako zgledam zaljubljena in srečna. Pa so videli, da so bili v zmoti. Pojdi in se imej lepo. Samska boš lažje spoznala “gospoda pravega”.
Držim pesti.
Shaya,
sama sem vztrajala v točno taki zvezi kot jo opisuješ. POJDI! Ne oziraj se na družino, njim ni treba živeti z njim. Seveda bo težko na začetko, a čez čas bodo sprejeli tvojo odločitev. Iz lastne izkušnje ti povem, da se ne da opisati občutka sreče, lahkotnosti, ko se izkoplješ iz nekaj takšnega. In zakaj ne obžaluješ svoje prevare? Zato ker nisi zaljubljena vanj, ker vajin odnos ni tisto pravo. Drugače tega sploh ne bi naredila!
Vceraj koncala obe zgodbi – prvo je sel fant, nato se ljubimec. Sedaj se obtezena s podocnjaki poskusam posvetiti studiju, pa ne gre….Sprasujem se ali morda od zivljenja pricakujem prevec?
Sva zadnjo noc pred razhodom s fantom poskusila tud tist, kar prej nisva pocela skoraj celo leto – in bil je to seks s tujcem, nobenih custev, golo dejanje….In potem sem si rekla, da je mera polna, da tako ne morem/smem naprej….Sem prav ravnala? – ne vem, najbrz bo cas prinesel svoje….
Ampak zenske zanima me, ali mora zenska v odnosu prejemati kaj manj od idealnega v zameno za varnost, dom, druzino….?Sprasujem se, kaj pa ce je bilo to kar sva imela cist dovolj?Potem pa se spomnim, da je nekdo napisal, da je to se kako pomemben dejavnik in da ce ti partner spolno ni privlacen, tle ni kaj nardit….Smo pa ze blizu tiste debate koliko kdo seksa, kajne….
Skratka, zavedam se, da sem/bom izgubila enega najboljsih ljudi kar jih poznam, skoda le, ker se nisva ujela tudi v ostalem, sicer do tega ne bi prislo….Pa morda je prav, da dam casu cas in v upanju, da nekoc ponovno vstanem – mocnejsa in sama svoja –
Hvala!