Včasih zajadram na ta forum, in vsakič me presune in stre. Vendar sem tokrat zbrala moč da vas nekaj vprašam, prosim za nasvet.
Sem mamica zgodnjih 20-tih let, dveh prekrasnih otročkov, krasne nosečnosti, lepi porodi, malo težav z zdravjem, a smo jih že skoraj rešili, nekaj malega pa nas še čaka, a se ne damo. Naša punca in ostali smo borci.
Letos bo minilo 13 let od smrti sestrice, tako moje in tako ljubljene, takrat sem ravno postala najstnica, bila je mlajša od mene.Življenje je izgubila v kruti nesreči, neprevidnosti mladega voznika.In bolj ko sem odraščala bolj me je žrlo, kako je bilo njemu, storilcu, kaj je čutil,…
Odkar imam svoja otroka me tako zelo skrbi za moja otroka, da se jima kaj ne zgodi, da ju ne izgubim. Odločam se da bi tega moškega poiskala, se pogovorila z njim, da prebolim, pozabim. Da se znebim strahu.Kaj mislite, bi si upale?

Jaz mislim, da se za to ne bi odločila. Poglej, če ima ta moški vest, mu bo še bolj hudo, če je pa nima, pa ga tudi tvoje besede ne bodo spremenile. S tem, da bi se z njim srečala, pa svojega straha verjetno ne boš odpravila. Ker imaš to izkušnjo za sabo, te bo vedno strah, da bi izgubila še koga v prometni nesreči. Moji mami je v prometni nesreči umrl brat in vedno vedno se je bala za nas, ko smo šli kam z avtom. Mene je vedno klicala in jaz sem to sprejela in razumela, da jo skrbi. Tudi mene je zelo strah izgubiti koga v prometni nesreči.

Moja izkušnja je malo drugačna. Naj ti jo opišem.
Pred slabima dvema letoma se je v hudi prometni nesreči hudo poškodoval moj mož. Traktorist mu je sz nakladalko zaprl vso cesto in moj mož je z motorjem čelno treščil vanj. Najina otroka sta bila takrat stara 5 mesecev in 3 leta. Najbrž si predstavljaš grozo ki smo jo doživljali njegovi najbližji.
Moževo življenje je 3 tedne viselo na nitki in še vedno se rehabilitira. Toliko za uvod.
In traktoristova zgodba: Naslednje jutro me je poklical, da bi izvedel kako je z možem. Ko je izvedel da imava dva majhna otroka se mu je skoraj zmešalo, sploh ker je bil Domen še dojenček. Klical me je vsak dan dokler mu nisem rekla, da ga bom poklicala sama, ko se bo stanje spremenilo. Bil je zelo prizadet. Kasneje mi je povedal, da ga je v bistvu vsak dan reševalo le to, da me bo poklical in mu bom povedala da je mož preživel še en dan. In ko me ni smel več poklicati, se mu je skoraj zmešalo. Kasneje me je poklicala njegova žena in me prosila, če me sme ona klicati na nekaj dni, ker razume, da njenega moža nočem slišati. Pa niti ni bilo to, da ga nisem hotela slišati, pač pa sem zatrepetala vedno ko je pozvonil telefon.
Moj mož se je po treh tednih izvlekel iz življenjske nevarnosti. Dva meseca ni hotel niti slišati, da bi govoril s traktoristom. Potem sva se enkrat pogovorila na štiri oči. Povedala sem mu, da je tudi on prizadet, da ga je spregledal, da sta bila na nesrečo v istem trenutku na istem mestu in naj se poskusi soočiti z njim.
Srečali smo se ko je prvi vikend prišel domov iz bolnišnice in mož pravi da mi bo vedno hvaležen. Tako dobrih ljudi, kot sta ta traktorist in njegova žena ne srečaš pogosto. zdaj se vidimo vsakih nekaj mesecev ali pa vsaj slišimo.
Nekako smo preživeli najhujše in se sprijaznili s situacijo. Mislim da odkrit pogovor pomaga. Globoko v sebi se ta moški še vedno žre. Sigurno si nikoli ne bo odpustil, prepričana pa sem , da bi pogovor obema pomagal. Če greš v to s pozitivnimi mislimi. Nesreče so nesreče. Velikokrat jim botruje objestnost in alkohol in tu ni opravičila, kadar zaradi tega nekdo izgubi življenje ali se poškoduje za vse življenje. Če pa gre za slučaj, pa se lahko zgodi komurkoli: meni, tebi…

Želim ti veliko notranjega miru; Jasna

Popolnoma se strinjam s tvojim načinom razmišljanja, vendar kolikor sem slišala je bil ta fant zelo aroganten, s kraja nesreče je odpeljal, pomagali so drugi in ponudili seveda pričanje. Na sodišču se je očetu posmehoval, češ saj ji bo odšel prižgat svečko.
Če si normalen, zrel človek zagotovo to nosiš s seboj celo življenje. Seveda se zavedam da lahko pogovor z mano zavrne, moj partner pa se boji da me ne bi z aroganco prizadel.

Zelo mi je zal za tvojo sestrico.
Nisem se soocila s tako izkusnjo, izgubila pa sem otroka pri porodu.
Tudi mene obcasno muci preganjavica, da bi nasla kaj novega o njej, da bi mi kdo povedal nekaj v zvezi z mojo nesreco, cesar ne vem in bi to pripomoglo k prebolevanju.

Razumem tudi obcutek, ko imas svoje otroke in se zanje zbojis vsakic, ko slisis za nezgodo ali pomsislis na nevarnost, ki bi lahko prezala nanje. Tudi mene velikokrat stisne pri srcu, zaradi strahu za moja dva.
Nasa usoda je zapisana nekje v zvezdah, ne moremo je spremeniti.
Misliti moramo na lepe trenutke in iz njih tkati preprogo zivljenja.

Naredi, kar ti srce veli.
Moras se zavedati, da ti morda tisti, s komer se bos soocila, ne bo prinesel iskanega notranjega miru.

Zelim ti sreco in veliko lepih misli.

A.

Jaz, na tvojem mestu bi se. Mogoče boš našla svoje zadoščenje???? Ne vem?
Vsi iščemo krivca,jaz še sedaj po treh letih obtožujem vse po vrsti…..-ampak , če pomislim,na žalost splet okoliščin je bil pač takšen,ki si ga v najbolj črnem scenariju,nikoli nisem predstavljala,da me bo to doletelo v življenju.
lp D.