Tudi jaz se sprašujem, zakaj traja toliko časa.

Spoštovana Biba,
hvala za nasvet za knjigo. Res je, že sam naslov se sliši zelo obetavno. Si bom naročila “e-book”, da bom lahko prevajala, ker mi angleščina ne leži tako. Škoda, da knjige ni v nemščini. A bom že…

In pa še odgovor uporabnici “koliko še”. Verjamem, da je tako videti kot, da ne zmorem iz mrtve točke. Realnost je pa povsem drugačna. Ko sem se odločila pred 2 letoma, da ali se poboljša on, ali pa grem jaz še nisem vedela za NOM. Ko si več kot 2 desetletji emocionalno odvisen od partnerja ne gre nič iz enega trenutka v drugega- mislim na 100% preobrazbo. Verjamem, da tega ne zmore nihče. Vse rabi svoj čas. Tako sem se začela počasi imeti vedno bolj rada, v tem času sem na različne načine spoznavala kaj sem, kaj si želim, kam hočem… Sedaj že dolgo časa uživam sama s seboj in to mi je zelo pomembno. Menim, da je lažje oditi s trezno in spočito glavo. Brez občutkov besa in jeze, brez strahu kaj bom pa zdaj sama s seboj… Jaz sem se v tem času dodobra “ozdravila” vsega mogočega, a še vedno delam na tem. Želim osebnostno rasti.

Za NOM vem šele nekaj mesecev. Moja odločitev, da grem se je s tem v nulo skristalizirala. Najin odnos sedaj ni slab. Lahko bi rekla cela dober- proti prejšnjemu. Z izjemami seveda, da mi laže po tekočem traku (kar prej niti nisem toliko trdila, ker nisem posumila, sedaj ko pa to gledam, pa mi je včasih kar slabo od tega), da ima najmanj dve ljubici (za 2 vem), da nimava popolnoma nič intime že zelo dolgo. Seveda izvaja gaslighting, tudi manipulira (a vse v mejah, ker misli, da ne mislim resno z odhodom, ker vse tako lepo mirno), a mi gre na smeh ob tem. Mi pride naprej kot mali otrok, ki bi rad nekaj dosegel. Res ni hudo sedaj z njim, ker mu ne dajem hrane. A življenje to nikakor ni. Sem oseba polna ljubezni, želim si partnerja, a tudi tukaj si delam razmišljanja, katere lastnosti mora imeti, s čim se naj ukvarja, da se bova ujela itd. Seveda pričakujem, da bo imel tudi napake, verjamem pa, da bom ob toliko negativnem, kar sem doživela z možem znala prebroditi tudi to.

Vem zakaj poskuša sedaj mož me nekako preobrniti v drugo smer. Vsak dan mi govori, da bom že videla na kakšnega bom naletela. Ravno danes mi je rekel, da bom naletela na narcista (ali pa mene označi z narcistom), ker sem tako naivna, da vse verjamem. Njemu sem verjela, to je to! In s tem verjetno sklepa, hkrati pa izvaja gaslighting. Ampak ne pride mi do živega z ničemer. Sedaj ga veliko sprašujem- tako naokrog, da ne opazi na kaj ciljam. In svojim ušesom ne morem verjeti.

Včeraj sem prebirala določene izjave Tudor-ja. Obstajajo torej 3 vrste narcistov: majhni, srednji in veliki. Prva dva se razjezita, če jima rečeš, da sta narcista (ker tega sploh ne vesta). Zadnji “veliki” (in tudi najhujši in najodpornejši , kar se zdravljenja tiče) pa ne, ker se točno zaveda kaj je. Seveda ne prizna, a vseeno jeze ni.
Pa sem naredila ta poizkus včeraj in danes pri mojem (čeprav sem mu to tudi prej že omenila, a brez, da bi vedela za te razlike med njimi). Velikokrat sem ga torej zaporedoma vprašala oz. mu rekla, da je narcist in če je sedaj jezen (vse v miru). Pa mi je vsakič takoj odgovoril, da ne. Da mu je “ravno” do ne vem kod, če mu to rečem. Res mu je, toliko ga poznam, ko ga kaj razjezi.

In še danes moje vprašanje njemu: kaj misli ali se lahko z manipulacijo doseže več, kot z normalnim pogovorom. Pri tem sem mu poudarila, da ne mislim na naju, ampak tako na splošno. In evo odgovor, čeprav sem mu posebej poudarila, da ne mislim naju: pri meni se je moral vedno dobro pripraviti in me z manipulacijo obdelati, ker sem mu bila trd oreh/trmasta. Kaj pa pri drugih sem menila: pa pravi, da če bi tudi pri drugih uporabil toliko manipulacije bi bil že dosti dlje kot je sedaj (karkoli si pač s tem predstavlja “dosti dlje”-verjetno hrana?, pa položaj itd.).

Ali pa pred kratkim vprašanje njemu: kaj misli, ali obstaja v moškem svetu nekaj takega, da je lahko ženska moškemu samo objekt? (zanimalo me je kako bo odgovoril, čeprav vem, da sem mu objekt bila). Pa mi odgovori oz. kar strese iz rokava brez, da bi kaj premišljeval: ja, to je tako, da se pač osredotoči, da mu pride, vidi pač obline, za njo mu pa niti malo ni mar. Jaz pa “kaj res, to obstaja?”… In vidim, da se je tega posluževal sigurno tudi drugje-ženske takšne in drugačne…

Se mi že zdi, da sploh ne ve, kaj vse zbezam iz njega. In vsak večer mi reče, “ne, ne bova se več o teh stvareh pogovarjala, ker jaz igram neke igrice”. A vsak dan znova mi uspe kaj izvedeti o njem. Meni je to zelo pomembno, da ga končno res spoznam. Tudi za nadaljnje življenje: ne želim ponovno naleteti na takšnega… Nekajkrat sem mu omenila, da bom napisala knjigo o naju (nisem mislila resno). Ta prvo kar ga je zanimalo je bilo to: “potem pa je 50% od prodaje njegovih, oz. kar 100%, ker je on glavni igralec”. Sem pa rekla ne, jaz sem glavni igralec. In sedaj me zvečer še vedno vpraša, ali je to vse zdaj bilo za knjigo. Vmes je že imel idejo, da potem bo pa on prav tako napisal repliko na to knjigo, pa bomo videli komu bodo verjeli. Skratka noro…

In po vsem tem draga uporabnica “koliko še” verjetno tudi vam pade v oči, da v taki zvezi res nisem nič izgubila in nimam več kaj iskati. Sva kot soseda, jaz sicer kuham, perem, nakupujem hrano…on plača položnice in tako fukcionirava, dokler ne bo prišel tisti trenutek. Res je, iščem stanovanje. Vsak dan pregledujem bolho. Iščem svetlo stanovanje obvezno z balkonom, ker se želim v njem dobro počutiti. Našla sem pred časom že dve, a tedaj sem zares še morala urediti z otrokom- hotela sem vedeti njegovo mišljenje. Mi je rekel, češ kako dolgo še bom razmišljala o tem najinem življenju. To mi je bil tudi nek omen, čeprav pa tudi nasprotnega mišljenja ne bi sedaj mogla upoštevati. Sva predaleč in starosti z njim nočem dočakati. So prazna leta, čisto prazna to vem.

Sedaj pa takšno željeno stanovanje spet iščem. Šla bom v najem, ker ne vem kaj mi bo izplačal. Mož je vedno dobro služil, tudi jaz sem bila vedno zaposlena in trdo delala. Imamo nekaj več, a kaj bo privoljen dati vstran ne vem. Odločila sem se, da ga tožila ne bom. Z tem bi prilila ogenj na vse skupaj v toliki meri, da bi me uničil, dobesedno tako in to res vem iz izkušenj z njim. Imava pa že pri notarju podpisanu vsaj neko vsoto. To sva naredila, ko me je on peljal pred štirimi leti tja, ker se je hotel ločiti. Oz. me je verjetno preizkušal kako daleč sem. Sva se po tem pobotala. A kot vidite ne za dolgo oz. že precej po tistem so bile težave. Sedaj vem zakaj.

Res je morda, da sedaj delam vse premišljeno na “moj mlin”. A glejte, vsa ta leta sem mu bila igračka, s katero je ravnal, kot se mu je zahotelo, prilival toplo in hladno vodo, kot je pač rabil. Sama zdaj tega ne počnem, mi pa nič ne škodi, če iz njega izvlečem določene stvari o njegovem ravnanju. Ob istem času pa poskrbim še za sebe, kolikor bo pač šlo.
To je to.
Lp,

A ti nekaj povem iz lastnih izkušenj? Samo ena pot je. Prekineš takoj, preboliš, ker ni sposoben biti normalen, držiš zajebano mejo, pika.

Ti še svojo mejo testiraš, se ti še ne kozla???
Še zbiraš dokaze, če je mogoooče…
Koliko še?

Biba 50 vem, da imaš prav, samo ena pot je. Oditi in pika. A glej, prebolela sem ga že (kar nekdo, ki to naredi iz enega dneva na drug dan še mora), ne ljubim ga niti malo več – dobiva se z ljubicama, pozno v noč prihaja, pokaže mi celo njune slike na telefonu, sediva na kavču, pa si piše z njima v prisotnosti mene…a me ne naredi to niti malo jezno, niti malo ljubosumno, niti malo se mi ne trga srce. Prej me je pa to zelo zelo bolelo. Menim, da je to moj zelo velik osebnostni napredek.

On je neučakan precej bolj, kot jaz sama. Nisem še ugotovila zakaj. Ampak ne morem kaj, intuicija mi nekako pravi, da je to prava pot. Verjetno se razume, da neke njegove življenjske postopke že poznam, ker sem z njim že 25 let. Ne testiram svojih meja, ker vem natančno kje so. Malo drugače je, ko ti oseba ni več pomembna, ko ti ni pomembno ali te ljubi ali ne, ali te bo objel ali ne, ali se zanima zate ali ne… To je zame preteklost. Je pa res, če bi bilo trenutno z njim hudo, pa vem da bi 100% naslednjo minuto!!! To je sigurno.

Pričakujem, da se bo potem maščeval, ko bom zares odšla. Ampak želim, da ima “hrano” ravno v tistem trenutku najbolj “trdo kuhano”. Pač o tem tako čutim, da je tako o.k.

In nobenih dokazov ne zbiram. Ne vem zakaj tako misliš Biba 50? Zato, ker ga eno in drugo sprašujem? Ne, ni to to, kar je morda videti. Radovedna sem marsičesa, zato ga sprašujem. Dokaze sem zbirala do tedaj, dokler nisem bila povsem prepričana ali je to ali ni to NOM. Sedaj ga samo še uvrščam. Zdi se mi zanimivo, kakšne odgovore mi daje. Ugotavljam tudi, kam se naj jaz uvrstim kot njegov partner. Tudi to mi je pomembno za nadaljna razmerja. Ravno danes sem našla odličen članek o tem. Vem, da spadam med ljudi z dokaj stabilno samozavestjo, čeprav vem, da se nisem imela vedno in v vsakem trenutku dovolj rada, zato sva se tudi veliko kregala. Ker se mu nisem pustila uničevati. Res se mu nisem pustila. Sem pa mu znala včasih vsaj navidezno tudi kaj dopovedati.

Tudi on zdaj ugotavlja, da si lahko najde za njega boljšo hrano, ki ga bo gledala s tal navzgor. Tega jaz nisem počela. Je pa zato vedno v meni iskal tiste šibke točke (ki jih ima tudi še tako samozavestna oseba) in jih je tudi našel. Tako sva pa dejansko rasla oba- on sicer negativno, ker se je izobrazil še v globlje temačne globine, jaz pa vem, da se rasla, ker sem kljubovala vsem viharjem. Ker tudi jaz sem se morala spoprijemati s temi šibkimi točkami, da ne klonem, morala sem jih obdelati. Klonila nisem, le zapustila ga nisem, pa bi morala, ker od teh let stalne “vojne” nisem imela ničesar dobrega. Hvaležna sem, da sem pretrpela in da nisem zbolela. Sem pa pozitivna oseba z nasmehom na licih- in ta nasmeh sem obdržala tudi v hudih časih. Ne vedno, a sem se vedno zelo hitro pobrala. Tudi molila sem, prosila preminule, da mi pomagajo, da obdržim moč. Tisto, kar pa sama nisem dobila kot človek pri njem- torej normalne medsebojne stike, lepe besede, prijaznost, nesebičnost, dobroto- pa sem dobila v drugih medsebojnih razmerjih- ne samo dobila, tudi razdajala sem se. In tako mi je uspelo vzdržati in ostati psihično močna. To je pač moja zgodba, vsaka je drugačna.

Ne mudi se mi, ker mi intuicija tako pravi. In ker trenutno ni tistega stanovanja, ki bi me prevzelo. Ne mislim se večkrat seliti. Verjamem pa tudi, da vse kar pride v življenje pride v pravem trenutku. Točno takrat, ko je vse zrelo.
Lp,

Jaz ti pa čestitam in te občudujem za tvoja razmišljanja – vidi se, da imaš podstrešje dobro “pospravljeno”. Ne ostane vsaka partnerica takšnega moškega tako trdna. Sama sem v precej podobni situaciji, z nekaj razlikami sicer. Pa se ne čutim tako močne in odločne. Res imam pa še šoloobvezne otroke. Vso srečo še naprej!

Draga moja, jaz se pa tako najdem v tvoji zgobi! Točno vem kako dober občutek je spregledati njihove igrice in vse opazovati iz hladne distance in ob tem rasti. Kot neke vrste maščevanje je vse skupaj, ker VEŠ, da ti nič več ne more do živega. Pravi obliž na dolgoletne rane. Vse, ki tukaj modrujete drugače bi to morale iskusiti, potem bi razumele “odlašanje”.

najbrž se ne bo nič maščeval, ker se te bo bal. Zakaj bi mu pustila vse materialno?

zdravo, vzhajajoče sonce,
te cisto razumem, kako lazje in enostavneje je ob nekom, ki ga spregledas, ne padas na finte, ne vstopas v prepire, ne izgubljas energije. Velik in tezek korak je do sem priti, ampak tezek je tudi naprej, vse urediti glede ločitve, premozenja, se mogoce se kaj na sodiscu tozariti itn…

vsekakor je trenutno zate en miren čas, ampak on ve, da ti ves, in to je zanj igra. Njemu ustreza, tebi ustreza. Bo vedno tako?

Sam sem prepričan, da se z njimi ne grem iger, to igro zmagas samo na ta nacin, da je ne igras. Kar pa se tice dokumentacije, ja, naredi si kopije dokumentov, racunov, itn… ker na sodiscu se ne bo spomnil nicesar… tam stejejo samo dokazi.

lp SVO

Pozdrav vzhajajoče sonce!

Vse je igra, podla igra, celo zelo podla igra tvojega MOMsterja. Nekaj me pa vseeno zanima. A ni to zate zelo ponižujoče, da ti govori o svojih “ljubicah” in njegovih “osvajalskih pohodih” naokoli? Č

Vzhajajoce sonce, prav je, da se odlocas glede na to, kaj ti govori tvoj notranji glas. Ne izgubljas na casu, saj lovis svoj ritem, ki je pravi zate, posledicno pa tudi za vse udelezene. Meni se je vse zelo dobro izslo ravno zato, ker s svojo nepotrpezljivostjo nisem ustvarjala dodatnih napetosti v sebi in njem.Tudi jaz sem prezivela z njim v “vmesnem” casu, ko sem jasno cutila, da se za vedno bliza najin neizbezen konec. Z distance in z nedolzno radovednostjo sem opazovala, kdo je v resnici moski za svojo brezhibno masko, kaj cuti in razmislja v sebi, ko ne ve, da je opazovan. Moj dragi je bil visoko funkcionalen in bi me takoj “postudiral”, ce bi mu postavljala prevec vprasanj ali pa bi na silo odpirala kaksno temo, za katero je vedel, da je tabu. Vecinoma sem ostajala nemi, spostljivi in cuteci opazovalec, poskusala sem razumeti njegov nacin delovanja, pri cemer pa sem vedno bolj sprejemala najine razlike in ljubece dopuscala svojo drugacnost. Ko danes pogledam nazaj v najin cas, se zavedam, kako zelo pomemben ucitelj je bil za mene, za razvijanje obcutka lastne vrednosti. Vedela sem, da si zasluzim resnico, saj sem bila najinemu odnosu popolnoma predana in iskrena v svojih obcutjih do njega.
Hrepenela sem po resnici, ki je v obdobju najine romanticne ljubezni nisem videla, saj mi je bilo prikrito marsikaj, najbrz kar vecino najpomembnejsih stvari, ki bi jih imela pravico vedeti, preden sem se spustila v odnos z njim – tedaj sem bila se “trezna” in bi znala situacijo drugace presoditi. Torej, meni se ne zdi cudno, da te toooliko stvari zanima o njem. Odkriva se ti njegova zgodba, ki se je ves cas dogajala vzporedno z vajino “pravljico”. Ni se lahko nenadoma popolnoma sam zbujati iz sna, kjer vladajo cistemu in iskrenemu srcu ter “kmecki” pameti nedoumljivi zakoni, ki jih je skrivaj in spretno postavil nekdo, za katerega si “zivo” cutil, da ti je soroden. Preprosto, v temelju svojega bitja zelis vedeti in obcutiti, s kom si toliko let delil mizo in posteljo. Za marsikoga na novo odkrita resnica postaja morda celo unicujoca, saj se samo od sebe poraja vprasanje, koliko je bilo v tem odnosu pristnega, iskrenega. Za drugega, tudi za mene, pa je odkrivanje svoje preteklosti prava resitev, saj gledajoc resnici v oci zmorem pocasi, drobec za drobcem, graditi svojo novorojeno zgodbo. Ljudje smo razlicni, raznolike izkusnje nas vabijo v razlicne reakcije in odzive. Ni enega in edinega odgovora za vse. Vsakdo pa nosi pravi odgovor v sebi. Srecno vsem!

Dodati zelim se to – on ni vedel, in se danes ne ve, da sem spregledala njegovo “tezavo”. Morala sem se zascititi pred njim z nevednostjo, saj mi je ob enem mojem odhodu sredi noci grozil. Tedaj sem spoznala, da je zares nevaren in da se ne bom igrala z njim, ampak da bom poskrbela zase in odsla v kar se da varnih okoliscinah. In tako se je tudi zgodilo …

>Sam sem prepričan, da se z njimi ne grem iger, to igro zmagas samo na ta nacin, da je ne igras. Kar pa se tice dokumentacije, ja, naredi si >kopije dokumentov, racunov, itn… ker na sodiscu se ne bo spomnil nicesar… tam stejejo samo dokazi

Zelo majhna verjetnost je za smiselnost par (omejenih) mojih navedb, pogojno priporočil, posebej ob omejitvah tega prostora.
Nekatere zadeve so sicer v posameznih odgovorih bile navedene, vendar je tukaj žal vidna izjemna omejenost “forumaštva” (nasploh).

Je (kar) dosežek in pomembno stopiti iz (pogosteje ženske) zaslepljenosti in začeti dojemati realnost. Bravo.

Vendar je ponavljanje istih vzorcev, tudi če so le-ti malo “koordinatno zamaknjeni”, povsem brezplodno.

1. Zagotoviti vse za ureditev pravnih vidikov, brez “oklevanj, dobronamernosti”, izgovorov (pravi čas, prostor) itn.

2. Se še ukvarjati s sedaj “objektivnim preučevanjem” tovrstnih “partnerjev”, “ker je zanimivo” ipd., je povsem nesmiselno.
Če ste zmogli postaviti “težko” diagnozo, potem je smiselno izvesti proces “(o)zdravljenja”, vse drugo je (samo)zavajanje in izmikanje.
-Ali verjamete, da boste ugotovili še mnogo (življenjskih) resnic, ob tovrstnem ravnanju (s takšnim “objektom preučevanja”)?

Tudi tukaj je večkrat zaslediti skrajno nezdravo (in nesmiselno) ne samo “preučevanje”, ampak tudi “prijateljevanje” z “razkritimi” “partnerji”.
V tej temi je kar nekaj odzivov oseb, ki so “sicer spregledale”, vendar tega (sploh) niso izpostavile.

Takšna (praviloma navidezna) zamenjava “vlog” in razmišljanj v slogu “sedaj pa bo igra potekala po mojih pravilih” je žal zgrešen.
-Saj je povsem jasno, da nikoli ni bilo nobene (dejanske) zveze med (realnima) osebama, pač pa življenje z “virtualno, pravljično” osebo in igranje vlog (žrtev itn.)?

3. Edina pot do (raz)rešitve je konec “igranja vseh igric”.
Praktično nemogoče si je ustrezno predstavljati “težkost” razrešitve takšnih situacij, vendar je hkrati dejansko težka samo odločitev sama.
Prinaša to, da ste (občuteno) sami. Vendar pa (končno) dejansko svobodni in pripravljeni, da “spremenite svet”.

Mnogo lažje je razmišljati o, preučevati in debatirati, iskati podporo (drugih).
Ni pa nikomur treba razrešiti ničesar, (zelo verjetno) velika večina ljudi (pre)živi življenje tako. In je tudi (čisto) sprejemljivo.

Načeloma lahko (samo) vsak zase, ko (naknadno) pogleda nazaj, reče, kaj je bolje in kaj je vredno.

Škoda je, da foruma več ne ureja moderatroka GittaAna in da je zašel v slepo ulico z debatami o domnevnih narcisih in MOM osebah, o tem kako z njimi manipulirati in se igrati igre, ne pa o tem kako pomagati sebi. V bistvu pa je na forumu že vse napisano in bi osebe, ki si res želijo pomoč raje pobrskale poste za nazaj, da bi lažje ugotovile kje so same zašle in kje same delajo napake. Razpredanje kaj počnejo v odnosu s partnerji, kaj se z njimi pogovarjajo, kakšne igre se gredo in kako bi jih obvladale s svojo superiornostjo, prav nikamor ne pelje… Dokler se ukvarjamo z drugimi, niti slučajno ne moremo rešiti sebe. Pa brez zamere! Moral sem to napisati, ker v tem res ne vidim prav nobene rešitve. Velika škoda je, da s tem forium izgublja na svoji izročilnosti, ki je mnogim pomagala.

Spet se malo oglašam. Vsem hvala za vzpodbudne besede, “budnica” v tvojem pisanju se najdem tudi jaz zelo dobro. Hvala tudi vsem, ki ne delite istega mišljenja. Hvala vsem za priporočila: kopijo računov, dokumentov…vse že delam. Zavedam pa se, da ima vsak svojo zgodbo.

Bom podala malo razlage na določena vprašanja. Zakaj se za materialno ne mislim boriti? Zaradi tega, ker ga zelo dobro poznam. Sedaj vem tudi, da spada med ta “velike” narciste, torej tiste res najtežje. In če bi to kje prebrala ali ne, enostavno vem. Na določene tematike je izredno občutljiv, vem na katere. Materialne stvari so mu “svete”. Zna biti zelo agresiven in tako uničevalen, da tega ne morem z besedami opisati. Menim, da bi se ob določenih predpostavkah morala celo resnično bati za svoje življenje (ne samo za službo, ki bi mi jo lahko uničil, ker imam takšno…). Zaradi tega sem že pred nekaj leti bila mišljenja, da je psihopat- takrat mi je podal izjavo, ob kateri dobiš mrzlico po hrbtu. Zaradi tega vem v kaj ne smem riniti. Lahko mi kdo očita strah. Ampak verjemite, ko si človek zna obrazložiti in si je obrazložil, da dobrine niso važne, potem gre takemu človeku (torej tudi meni) pravzaprav dobro. Živeti v spokoju z vsemi možnimi strahovi je čudovita izkušnja: kje bom, bom imela kaj za jesti… Vem, da dokler bom zdrava, da lahko skrbim za sebe. Vem, da imam v zaledju veliko dobrih ljudi, ki mi bodo pomagali. In zavedam se, da sem prišla na svet brez vsega in bom tako tudi odšla- seveda ko bo za to čas- za kar upam, da še ne bo kmalu. Do tedaj pa se ne želim obremenjevati z ničemer, ker ni potrebe. In tudi takrat ko se nam zdi, da slabše ne bi moglo biti, se nekako izteče. Za vsakim dežjem posije sonce…

Ali me njegovo obnašanje: ljubice, nočni pohodi ne ponižujejo. Ne, sedaj niti malo ne. Trenutno sva samo na papirju, v glavi ni več moj mož. In živiva še skupaj. Mislim, da s tem obnašanjem ponižuje sam sebe. Res me ne boli, me je pa pred leti še kako. A ko toliko “zrasteš”, da prerasteš vse strahove, ko si se “odklopil”, ko znaš ljubiti sam sebe, so ti takšna vprašanja zares odveč. Predvsem pa: kako bi čutila ponižanje od nekoga, ki je v mojih očeh zelo slab človek. Če bi ga v mojih očeh ljubila, bi me takšno obnašanje sigurno bolelo. A so sedaj stvari drugačne, ni ljubezni in je več ne bo.

Naj povem, da se sama sedaj ne igram. Niti maščevanja ne občutim-niti malo. Občutkov maščevanja v življenju skorajda nisem imela, sem pa še tisti kanček obdelala. Sem mnenja, da dokler sam nosiš slabe stvari v sebi, potem to tudi privlačiš na sebe. Ne želim biti takšna in ne želim privlačiti takšnih ljudi v svoj mali svet. Pravzaprav se mi ljudje smilijo, če se jim vrti samo maščevanje in slabe reči po glavi. Vem pa, da se ne zavedajo, da dejansko s tem najslabše vplivajo na sami sebe, na svoj lastni razvoj osebnosti. Kot sem že omenila: videi “Dobre vile Maje” so odlični tudi v tej tematiki.

Replika uporabniku “forum”
Igrice? Čemu le? Mi je mož sicer res rekel, da misli, da se igram igrice. To pa zato, ker se sam igra in ker meni, da ga želim preobrniti, da ga tako rekoč držim v škripcih in ne popustim. In ker vse poteka tako mirno (ljubice, pa nič…). A niso to igrice, to je mir v meni. Ni nobene nevihte za menoj, da bi morala hiteti. Kaj bi pa prosim želela doseči še vse z temi igricami, če tako menite? Vesela bom odgovora.

“Izvesti proces ozdravljenja” – se strinjam. Nahajam se še deloma v tem procesu. Imam pa pač svoj tempo. Samozavajanje- s čim? Da ni slab človek, da mi ne želi slabo, da bom lahko z njim preživela še 30 let??? Hmh, v moji glavi ne poznam takšnih vprašanj oz. dopovedovanj.

Zavlačevanje – morda res komu izgleda tako. A kot rečeno, to je moj tempo in zanesem se nanj. Zame je čisto o.k. Če bi pa bile razmere nevzdržne, bi pa vzela v najem še tako majhno in črno luknjo v katero bi se lahko zatekla po svoj mir.

“Prijateljevanje” in zamenjava vlog? Ni prijateljevanje, ni pa tudi jeze v meni, niti ga ne vidim kot sovražnika. Vidim pa ga kot slabega človeka, ki se ne bo nikoli in res nikoli spremenil na bolje. Trudim se, da ne nosim jeze v sebe, do nikogar. Tudi do njega je ne občutim. Ker se zavedam, da bi me jeza spremljala v naslednje odnose. Takšnega mišljenja pač sem. Mislim, da sem si precej “oprala” glavo po vsem tem… In dobro mi godi!

Zamenjava vlog- je isto kot maščevanje- sem že zgoraj opisala.

“Edina rešitev je prenehanje igranja igric kakršnih koli že”. Res je. Da jo on igra mi je poznano. Ampak res ne vem, zakaj občutek, da jo igram tudi jaz. Kakšno in čemu? Da mu vrnem?-smo spet pri maščevanju ali pa morda pri manipulaciji- nimam v sebi niti malo želje po vračanju in tudi manipulaciji ne. Z manipulacijo želi človek nekaj doseči. Kaj bi bilo to pri meni oz. v najinem primeru? Ne vidim povezave.
Ali pa igranju na moje strune? A sem mu lahko kdaj to izvajala? Ne. Kako bi lahko to sedaj? In zakaj? Da si vrnem? Smo torej spet na istem…

“Preučevanje je nesmiselno”. Verjetno res. Za marsikoga. Za mene pa ni. In tu se najdem tudi v opisu uporabnice “Budnica”. Nekateri si pač želimo vedeti, kaj vse smo spregledali, v kaj smo verjeli, kako je mogoče, da smo v to verjeli, zakaj nismo spregledali že prej? A je to kaj slabega za nadaljnje življenje? Sigurna sem, da ni. Saj ne gledamo več nazaj oz. sploh ne. Vsi vemo, da narciste privlačimo ravno takšni kot smo mi- torej ljudje polni empatije. Nekateri imajo po več takšnih odnosov. Ali ni pomembno, da se potem tudi nekaj naučimo iz našega življenja? Prej se učiti nisem znala, ker nisem ničesar videla (oz.videla, pa ne tudi vedela)- bila sem slepa kot vsi ostali. Sedaj vidim zelo veliko. In če mi še mož odgovori zakaj i kako, potem mi je vse že bolj jasno. Ustvarjam si sliko o marsičem. Učim se. Vedno sem bila takšna in upam, da do smrti ne bom odnehala (se karkoli učiti). To mi je v veselje, to me polni z energijo, to me polni z osebnostno rastjo. Z eno besedo: to mi je pomembno in mi je pisano na kožo v vseh pogledih. Takšna pač sem. Sprejmem pa tudi drugo misleče, le da včasih mislim, da tu in tam kdo še vseeno tava v temi kot sem prej jaz.

Verjemite mi, občutek ko prerasteš jezo, maščevanje in vse slabe občutke je fenomenalen. Ker si zrasel notranje, kot osebnost. In to ti ne more vzeti nihče. To je to, za kar se splača živeti in delati na sebi. Je najlepše darilo, ki si ga sam lahko podariš.

Vem, da smo različno misleči, a zato je tudi ta forum. Da se izmenjamo in najdemo za sebe tisto, kar nam ustreza.

Konec tedna želim odpreti novo poglavje na tem forumu. Zakaj? Enostavno, ker me zanima. In sicer bom z veseljem delila moje videnje telesnih znakov, ki jih ima moj NOM. Želim si izmenjave in upam na veliko dopisa. Tematika torej: kakšni so zunanji znaki narcista? Kaj jim je skupnega? Sicer vem, da je lahko to tematika, ki vodi v temo predvsem, če nismo dobri opazovalci (čeprav menim, da nam je kot empatom to vseeno dobro pisano na kožo). Zavedam se tudi, da smo bili narcistom različni partnerji- torej tudi tukaj drugi pogledi. A gre se samo za zunanje telesne znake, ne za naše občutke. Sicer je res, da določene opise najdemo na netu. Ampak tako odkrito med “nami” bi bilo pa tudi zanimivo. In morebiti tudi za marsikoga poučno.

Srečno vsem,

In pa še odgovor uporabniku “Velika škoda”. Morda je res, da ne najdete v opisih uporabnikov nič uporabnega za sebe. Jaz osebno vsak post prečitam in vsak pogled mi nekaj pomeni. Ni nujno, da mi je pisan na kožo, na moj primer. Najdem pa veliko AHA stvari, za katere si mislim, to bi bilo pa dobro narediti/urediti. Oz. a tako je to?!

In ker nekaj uporabnikov meni, da se gre nekdo igric in manipulira, vas to kar zlahka potegne v isto smer? Mislim, da vsi vemo, da hodimo vsak v svojih čevljih. Tudi jaz ne morem nekaj trditi za nekoga, če pa ne poznam njegovih okoliščin. Da so NOM, MOM isti- kot naštancani vsi vemo (torej mali, srednji in veliki). So pa pri nas osebno razlike. Kako interagiramo s temi osebami. Pa pride spet nekaj tretjega ven…čeprav je v bistvu na koncu vse spet isto.

Osebno lahko delim to kar doživljam in kar mi je pomagalo, da sem prišla iz določene slepe ulice. Vidite kot superiornost? Ni to. Je pa osebnostna rast, ki jo potrebuje vsakdo, ki želi priti iz tega brezna. In vsakdo jo lahko izvaja na svoj način. Vsakdo potrebuje druge stvari, ki bodo bogatile njegov notranji jaz. Čeprav sem mnenja, da jeza, maščevanje in še kaj niso na mestu in jih je treba v sebi izkoreniniti. To pomaga zelo zelo veliko. S tem najdete drug pogled na vso zadevo. Zagotovo.

Nisem še povsem iz vsega. Ne vem kako bo ko bom odšla. Ne vem ali in kako se bo maščeval. Vem pa, da bo treba najti nove poti za prebroditev nove krize.
Saj za rešitev pa tako in tako vemo vsi kako se imenuje: ločitev in prekinitev stikov. To je edino. So pa različne poti do tja- predvsem zaradi različnih okoliščin, pa tudi zaradi nas samih, ki smo si različni. Veliko pogledov je zapisanih. Ni pa to strokovna publika, ki bi nam lahko pomagala iz resnične krize. Je pa veliko dobrih src, ki tudi nekaj povedo.
Srečno.

Si nas prosila za nasvet, ampak očitno ti že vse veš:).

Če damo metaforo o poti kot cilju na stran (sicer tudi uporabna).

Pot do (želenega) cilja je dolga (naporna, kruta).

Vendar gre za posebno pot.
Do cilja ne pridemo, če bomo šli, kamor nas pač nese ali “na pamet”.

Najprej in vedno je potrebno vedeti, kje -dejansko- smo.
Potem lahko stopimo na pravo smer.
(To je potrebno vzdrževati, obnavljati oz. preverjati.)

Samozavajanje je izjemno trdovratna zver.
Zelo dolgo se pusti na tiho hraniti.

(Neposredno samo to: Iz vaših besed je razbrati, da ni prišlo do ponotranjenja ključnih spoznanj.)

Spoštovani “Forum- zadnji odziv”,
vseeno vas bom ponovno nagovorila, ker mi vsako mnenje veliko pomeni in sem odprta, da se še česa naučim, česar morda trenutno ne vidim. Obrazložite mi prosim vaše videnje: “(Neposredno samo to: Iz vaših besed je razbrati, da ni prišlo do ponotranjenja ključnih spoznanj.) in pa “Samozavajanje je izjemno trdovratna zver.” Torej ključna spoznanja in v čem vidite samozavajanje?
Vam bom zares hvaležna.

Sicer pa odgovarjam- mislila sem le na kratko, a je spet postala dolga zgodba…

Seznanila sem se že tekom celega najinega skupnega življenja, da imam opravka z zelo hudobno osebo. Tako sem se pred 2 letoma odločila si najti drugega partnerja, imela krajšo vezico z zelo dobrim moškim (spoznala marsikaj o sebi in svojih željah), pričela sem postavljati meje in skrbeti za sebe, točno sem si opredelila kaj si želim in kam hočem. In predvsem: česar več pod nobenim pogojem nočem v svojem življenju!!!

Potem sem pričela s čitanjem literature o toksičnih ljudeh. Nakar je MAJA LETOS sledila literatura o NOM. Tukaj sem šele začela spoznavati, s kom dejansko živim, kdo je to, kaj se skriva za vsem. In ker sem prej vedno gojila upanje, da bo morda bolje, sem s tem znanjem to upanje še enkrat na novo predelala. Prišla sem do ugotovitve, da tega ne bo, čeprav sem to v sebi že prej vedela. Da ne more postati boljši človek, pa kolikor se še trudim. Da sem jaz tista, ki je zanj vsega kriva in bi se morala popraviti in še bi lahko naštevala…

Čeprav mi je bilo že prej jasno, da je “ponovni kršitelj” (vedno znova in znova, kot stara plošča). Da me je čustveno popolnoma odrinil, že dolgo vem, da se mi je dejansko odrekel.

Dobro pa vem, da mi nima kaj nuditi, kar potrebujem za življenje. Bojim se, če bi se morala postarati z njim.

Res je, da sem se v začetku spraševala, ali mu delam morda krivico z mojo postavljeno diagnozo in da je pač enostavno samo slab človek, ki je marsikaj podedoval.
Med drugim mi je pri tem pomagal tudi tale opis:
https://blog.melanietoniaevans.com/is-he-or-she-really-a-narcissist-laying-boundaries-and-accountability/

Da pa dolgo traja- ja res je-morda?? Oz. kakor za koga. V maju tega leta sem se začela ukvarjati z diagnozo NOM. Menim, da vseeno ni tako dolgo. Kar je bilo pred tem (torej pred dvema letoma, ko sem imela romanco), pa je bilo to, da sem sebi in njemu točno rekla, česar si več ne dovolim in česa več ne želim (ko še nisem vedela za NOM). In kaj hočem v življenju imeti- naštevala sem zelo odločno.
Pa se je v tem času (po moji aferi) seveda spokoril, želel da ostanem (sedaj vem, da so to njegove igrice- prej sem mislila “a morda pa res?!”). A kot rečeno vsaki navidezno dobri stvari je sledila spet “stara plošča”. Torej skoraj leto in pol sem lovila ritem z njim, priznam pa, da nisem bila ravno odločna, ker me je vedno znova lahko nekako obrnil. Čeprav sem v glavi obdržala svoje zahteve za življenje in tudi vedela, da je on takšen kot je in da ni spremembe. Le izčrpavanja so bila vse mučnejša.

Vem pa, da tudi, če sedaj ne bi vedela za NOM ne bi ostala z njim.

Eden izmed mojih ciljev v mojem življenju je bil tudi, da se otrok izšola in se zaposli. In to se je zgodilo lani pozimi. Tudi ta cilj sem torej dosegla. Čeprav pa sedaj, ko znam tudi bolj trezno razmišljati vem, da sem čakala predolgo. Da otrok ni odnesel lepe popotnice za življenje, čeprav sem se trudila, res trudila in ga vzgajala po svojih najboljših močeh. Živela sem zanj. Sedaj mu poskušam pomagati. Lahko rečem, da je čuteč, dober in odgovoren in nima lastnosti, ki bi kazale na kakšno takšno podedovano osebnostno motnjo… Čeprav vem, da pa je določene vzorce iz njegovega otroštva vsekakor poosebil. Tudi tukaj mu poskušam pomagati…

Po drugi strani pa odkrito povem tudi to: razmišljala sem, morda pa je moralo tako priti, da sem z možem vzdržala vsa ta leta. Da je bilo celo dobro. Zakaj? Kot prvo: pred veliko leti, ko je bil otrok še majhen sem se odločala ali ga naj zapustim ali ne (zaradi njegova obnašanja se razume). Dolgo sem premlevala. Čisto nepričakovano sem takrat “slišala glas v moji glavi” ki mi je rekel naj ostanem. Ni bila to moja fantazija, sem človek z zelo močno intuicijo- tisti, ki to poznate boste razumeli. Že nekajkrat v življenju se mi je to pripetilo (torej glas…), ne morem pa tega zavestno izzvati.
Tako sem v dobri veri in v zaupanju v mojo intuicijo ostala. In to mi je ostalo v glavi dejansko celo življenje. Vedno pa sem prosila za moč, da vzdržim…
Seveda mi je tudi grozil, da mi ga bo vzel, če se ločim.

Skratka: če bi se prej ločila, bi otrok bil tudi veliko pri možu/očetu in tudi pri njegovih starših, ker živimo kot sosedi (za starše vem sedaj vsaj do neke mere kakšno krivico nosijo pri “vzgoji” njihovega sina oz.mojega moža). Sigurna sem, da bi ga znal z denarjem (v tem je uspešen) in vsemi lepimi besedami (tudi to obvlada) tako obdelati, da bi otrok želel biti morda samo pri njemu (seveda odvisno od starosti otroka). Vem, da mu jaz ne bi mogla nuditi istega materialnega zaledja. Vem tudi, da se to v razdrtih družinah žal dogaja.

Ali bi mu to dobro delo ali pa naredilo več škode, pa naj presodi vsak sam. Jaz vem, da mu ne bi mogla stati ob strani, kot sem mu lahko do sedaj. V kakšno osebo bi se razvil, če ne bi dobil ljubezni, podpore, če bi bil dnevno šikaniran in ga nihče ne bi obranil in ga bodril, mu vlival samozavesti, ko bi moral ubogati brez pojasnil…? Sigurno bi bil s tem tudi on obremenjen s podobno oz.isto motnjo. To sem prepričana.

Vem pa tudi to, da s pravdanjem ne bi dosegla sama ničesar. Ti ljudje bi me s skupnimi močmi dobesedno uničili, postala bi prah na pogorišču ljubezni.
Lp,

Pri meni so se stvari začele spreminjati na boljše, ko sem se nehala spraševati ZAKAJ, ampak začela iskati KAKO ven iz tega in se učiti, KAKO delovati bolj zdravo.

Zato se mi zdijo vsakršne debate o momovcih, ugotavljanje, kakšni so in kaj jih žene, popolnoma brezplodno. Prepoznam jih oz. jih začutim in to mi je dovolj, da se z njimi ne spuščam več v kakšne globje odnose. Preprosto me ne zanimajo.

Točno to. Podpis!