Kaj narediti, če se partner noče pogovarjati?
Kaj narediti, če si v doglgotrajni vezi in partner se pogovarja vse manj.
Na začetku veze, hodila sva, jaz sem se želela pogovarjati o družini otrocih, on je rekel, da nikoli ni razmišljal in da ne ve. Ko sv aimela otroke, je zelo malo sodeloval, bolj je igrice igral z njima, ostalo skupaj s financemi in skbmi je bila moja stvar.
Vs ebolj hodi ven, ostaja po službi pozno v noč kdo ve kje. Ko ga vprašam, reče kar nekaj. Denar ima zase. edina skrb, kot vidim, sem mu jaz. Vs eje na tekočem, kdaj grem v trgovino, kdaj sem prišla iz službe, ali je odma vse narejeno. In s kom se družim. Ne delam nič takega, kar je narobe…Občasno se spomni in nas kam pelje, ampak če se da tako, d anič ne stane ali zelo malo. prej ne pove, samo pride in gremo. Čustveno in fizično sicer ni prisoten…
Nekaj časa sem se že jezila,pa so otroci mene okrivili. Intimnost ni vredu, ker zvečer čutim le tiste roke, ne vme od kje pride in moram nekaj spiti, da ga prenesem. ne želi romantičen odnos, pogovor, če naredim večerjo za naju, to ne. Takrat bi se spet le name dobesedno zvalil in to je to. Zdi se mi, kot da sem objekt za zadovoljevnaje potreb in gospodinja….pa še neznansko sem utrujena, ker nič ne naredi oz. malo.
Potem mi otroci očitajo, da pijem. Pa ne, le ne prenesem ga, ko se umazan valja po meni, pa nimam pojma in ne časa gledati od kje pride. Tudi jaz sem človek, potem me vsi trije obsojajo, ne vmekaj bi sploh radi, tudi jaz sem človek. Otroka imata 20 in nekaj čez. Počutim se obrabljen delovni stroj za vse tri, čustveno in fizično izčrpana. Kako naj naprej?
Spoštovana stara47.
Težko je prebrati vaše pismo, veliko žalosti, jeze in predvsem nemoči in obupa se skriva v njem. Sklepam, da te krivice prenašate že dlje časa. In vesela sem, da ste jih tokrat napisali, da jih lahko preberete tudi sami in začutite, da tega niste več pripravljeni prenašati. Imam prav?
Ko vztrajamo v določeni vlogi – da zadovoljujemo potrebe drugih, da smo jim dostopni in skrbimo zanje, ljudem to postane samoumevno. Verjamem, da vaš partner ne čuti potrebe po spremembi in predvsem večjem spoštovanju vas. Tudi otroci, ki so že odrasli, vas lahko doživljajo kot umaknjene in izčrpane. Kajti vi že “opravljate” vse zadane naloge, ampak čustveno niste več odprti, niste več zadovoljni in v bistvu trpite.
Kaj torej lahko naredite?
Predlagam, da si odgovorite na nekaj vprašanj:
1. Si želite v tej vezi ostati?
Če da, potem boste tvegali poglobljen pogovor, izrazili svoja čustva in predvsem svoje potrebe, povedali kje so vaše meje in česa več niste pripravljeni tolerirati. In pri postavljenem vztrajali. Se dogovarjali in vedno znova – vi najprej – spoštovali vaše meje in tisto, kar ste si obljubili (to je česa več ne boste tolerirali).
Če ne, imate drugačno nalogo, vezano tudi na pravna in ekonomska vprašanja. Kljub temu pa se boste morali čustveno okrepiti.
2. Kje ste se naučili tako grobega ravnanja s seboj?
Kajti vse to, kar počnejo drugi vam, na nek način počnete tudi vi sami sebi. Govorim o tem, da ignorirate svoje čustvene in telesne potrebe. Zato jih ignorira in ne upošteva tudi partner, celo otroci. Da je komunikacija do vas enosmerna – samo ubogam navodila in sledim – tako vi samo delate, kar je za postoriti, tako tudi partner samo pričakuje, da mu boste sledili na izlet, kamorkoli.
3. Kakšno vlogo ima pri vas alkohol?
Kje ste se naučili »potolažiti« na tak način? Utopite jezo z njim, ali nemoč? Si z njegovo pomočjo dajete pogum, dovoljenje, da imate nekaj zase, nekaj, kar vam pripada…
4. Ali ste se pripravljeni spremeniti?
To vprašanje je ključno. Kajti če se spremenite vi, potem so se primorani spremeniti tudi vsi okrog vas, predvsem pa vaša družina.
Najprej predlagam, da se v varnem odnosu (prijateljskem, terapevtskem) naučite nežnosti do sebe. Da se vzamete resno.
Da pričnete upoštevati svoje potrebe in vedno jasneje postavljati svoje meje.
Pomagalo bo tudi, da si boste vzeli več časa zase, kajti življenjsko odvisen od vas ni nihče več (če prav razumem, so otroci že odrasli). V tem času poiščete sebe in svoje želje, tisto, kar vam polni baterije. In daje barvitost v življenju.
Potem, ko boste vi začutili, da niste objekt in gospodinja, ampak oseba, vredna spoštovanja ter nekdo, ki ima svoje cilje, svoje vrednote in svoje potrebe, takrat boste lahko postavili meje tudi partnerju, ki vas želi kontrolirati.
Tako da, odgovorite si na zastavljena vprašanja in, predlagam, da počasi krenete po poti samo spremembe.
Srečno!