Pred enim letom sem izgubila ateta. Res mi je bilo hudo in izguba je bila zame velik šok. Izgubila sem osebo, ki mi je čez vse otroštvo stala ob strani in bila moja opora, moj klic razuma. Ne bom izgubljala besed, ker so pretežke da opišejo koliko mi je ate res pomenil. Od izgube sem dobila strah pred izgubo ljubljenih oseb. Nekaj časa je bilo zelo hudo, saj sem se bala da izgubim še stare mame. Obema je zdravje kar naenkrat začelo pešati. Mama se po smrti ateta zdravstveno ni nikoli pobrala. Druga pa ima na grbi skrb za razvajenega dvoletnika, kar jo zelo izmuči, prej pa jo je skrb za sestrično, ki ima sedaj 9 let.

In po vsem tem, sem ravno leto kasneje izgubila še svojega fanta/partnerja. Zapustil me je, ker ne more več in se ne najde več. Najhuje je, ker je bil res ljubezen mojega življenja. Pa da ne pretiravam, z njim sem se tako ujela, da sem začutila, da je tisti pravi. Ima veliko pozitivnih lastnosti, v katerih sem našla srečo, da sem lahko ob njemu. Čeprav sam ni mogel nikoli razumeti, me ni nobena njegova lastnost živcirala. Ni mi šel na živce. Sem se vedno strinjala z njemu? Ne! Ampak nisem se bala najinih različnih mnenj, saj so naju povezovale v neko celoto. Sva se dopolnjevala. Več časa, ko sva preživela skupaj, bolj sva se povezala. In v zadnjem mesecu sva se ogromno. Zaupal mi je stvari in tudi jaz sem zaupala njemu. Ob stvareh, zaradi katerega ga je bilo sram, ga nisem nikoli obsojala, sem jih sprejela brez problema, kot  zgodovino, ki je bila pred mano. Sem ga razumela zakaj je določeno stvar naredil.

Kljub vsemu pa ni šlo brez prepira. Moja nezmožnost zahtevanja nečesa … tudi potlačila sem veliko občutenj. Zadnje mesece sem se veliko žrtvovala za dobrobit najine zveze. Želela sem, da to težko obdobje – prehod na novo, povsem drugačno službo, z drugim delavnikom in tudi prihod nazaj v domovino, čim bolje prenese. Sam se je želel končno nekje ustaliti in odločila sva se, da se bova vselila skupaj. Večino časa je že tako ali tako preživljal pri meni. Vendar do selitve ni prišlo.

Prišlo pa je do velikega prepira. Ko so potlačena čustva vseh teh mesecev prišla na plano. Ko srce ni moglo več. In nato je končno zahtevalo. Povedala sem mu, da tako naprej ne bo šlo. Da določene stvari tudi jaz potrebujem in da je odkrit pogovor nuja v intimnem razmerju. V kakršnem koli razmerju. Potem pa je počilo. Tega ne zmore. Je pretežko.

Kaj sem pa pričakovala. V zvezo sem se spustila z nekoliko starejšim moškim, ki nikoli ni bil sposoben delati na razmerju. Dati svoj trud in prevzeti odgovornost za svoje dejanja, za zvezo.
Sam je tudi priznal, da še leta po bivšem razmerju, ni želel razmerja. Vedno je bil opečen. Ali mu je njegova kolegica v katero je bil zelo zagledan, priznala da je ne zadovolji v postelji in da to ne bo šlo. Ali ga je naslednja katero je osvajal in imel spolne odnose se odločila za drugega partnerja, ki je bil po vsem tem še nasilnež. Ali pa ga razmerje s poročeno žensko, katera ni imela nobenega namena zapustiti moža, izčrpalo do konca.

Potem pa je šel v svet. Nikakor si ni želel partnerice, zato je svojo osamljenost preganjal z obiskom prostitutk. Ko je zamenjal okolje in ga je korona prisilila v on-line zmenke, je našel končno žensko, s katero se je končno lepo imel. S katero mu je uspel tudi spolni odnos in se začel odnos. Ko je že misil, da je zadovoljen in prepričan v to osebo, mu je ta priznala, da je ponovno s svojim bivšim partnerjem. In tako se je končalo.

Oba s strahom pred izgubo ljubljene osebe, oba zaljubljena do ušes v drugega, prideva do prepira ki naju je zaznamoval za vedno.

Za svoja dejanja sem se opravičila. Globoko mi je žal, da sem si drznila in ga zapustila. Pa čeprav za eno uro. Rekla sem dovolj. Ampak misila sem dovolj sprenevedanj. Dovolj tega da nisem slišana. Dovolj. Daj potrudi se malo zame. Ne dovolj TEBE!

Zastopim njegov strah. Zastopim da noče partnerice, ki ga je zavrnila, ki ga lahko še kdaj zavrne, če ga je že enkrat. Nimam ga namena nikoli! Hočem ga vzet! Hočem da je oče mojih otrok. Vem da imava zelo dobro podlago, podobne vrednote, skupaj uživava na polno ob malenkostih. Da mi ne gre na živce, da ga cenim. Na svetu še nisem našla boljše osebe kot je on. Kljub vsem napakam. Z nobenim se nisem toliko ujela, spletla tako ljubezen. Hudo mi je ko mi pravi, da sem tudi prava zanj, da tako tudi on čuti kot čutim jaz. A ne more naprej, ker sem naredila konec in to je bila zanj stvar, preko katere mu razum ne gre.

Totalno me je paraliziralo. Izgubila sem ateta in sedaj čakam, da izgubim dokončno še njega. Z vsakim dnevom bolj se bojim da ga bom izgubila. Čedalje slabše je. Minevajo dnevi in samo čakam. Vse kar lahko naredim je da ležim na postelji in spim. Na srečo imam sestro, ki mi je priskočila na pomoč. Ki mi kdaj pa kdaj skuha, pospravi za mano, ker sama nisem sposobna. Srečo imam. Ampak ne vem kam bo to šlo naprej. Kako se pobrati? Ga moram izpustiti, in se sprijazniti, da nikoli ne bo več moj?

Trudila sem se, da mu povem in opišem kako mi je žal za to da sem ga pustila. Napisala sem mu pisma, šla k terapevtki, prebrala knjigo Solo v dvoje, katero je kupil, da jo skupaj prebereva, a je nikoli nisva začela. V pismih sem mu razložila zakaj sem ga pustila. Zakaj nisem mogla več v tistem trenutku.
A on me še vedno ne more razumeti. Potrebuje čas, napisal je, da tudi mir. Da naju mora odmisliti in ugotoviti, kaj si sam sploh želi.

Spoštujem njegovo odločitev, hkrati pa me je strah “ko cucka”. Kaj lahko naredim? Kaj naj v tem momentu naredim, da bo življenje nekoliko lažje. Da bom lahko produktivna … Kako naj se poberem in kako naj ga čakam?

Resnično potrebujem odgovore.

Če ne gre osnovni odnos potem mogoče pač nista za skupaj. Do vsega tega tlačenja v normalnem odnosu ne pride, verjetno sta oba nesposobna imeti kar mislita da lahko imata. To je tipični problem današnje družbe. Ljudje mislijo da vedo vse, da znajo vse in sploh da si želijo romantičen partnerski odnos. Na koncu pa vse propade. Mislim da bo zate najbolje da se posvetiš sebi in delaš na tem. Ta posesivnost in upravičenost ni nekaj kar se prinese v odnos.

Moje mnenje je, da se posvetite svojim hobijem, dejavnostim in na ta način preusmerite konstantne misli iz vseh negativnih dogodkov. Zelo pomaga tudi šport, saj se naše telo pod obremenitvijo odziva drugače in nas pravzaprav prisili, da se srečamo s svojimi občutki (ne z glavo, z občutki).

Glede na vaš zapis bi se jaz na vašem mestu tudi posvetil temi, kako partnerju v prihodnje sporočati iskrena in pristna čustva. Še pred tem pa jih je seveda potrebno znati začutiti in prepoznati, sicer jih ne moremo ubesediti in sporočiti naprej.

V vsakem primeru pa odsvetujem, da partnerja (oziroma sploh kogarkoli) postavljate na piedestal in sporočate, da brez njega ne morete živeti. To kar kriči iz zapisa in to je preveliko breme za kateregakoli človeka, ki bo z vami v odnosu. Živeti morate znati sami, človek za to ne potrebuje nikogar drugega.

Hvala najprej obema, da sta si vzela čas in prebrala to črevo 🙂
Oba imata po svoje prav. Moj nekdanji partner ni popoln, daleč od tega.
Ni najlepši, niti najbolj zabaven, stežka je iskren ,… Vendar meni je bil resnično všeč in vložila sem vse, preveč, da nama bi uspelo. Mi je pa postalo jasno, da zanj ne bom nikoli dovolj. Kar koli naredim, sem naredila, nič ne bo dovolj dobro zanj. Ker nisem to kar hoče. Tudi napake, ki mi jih je pripisoval in dejstvo, da je tako odreagiral ob razhodu … Velikokrat je omenil, včasih nakazal, da sem samo ena od mnogih njegovih, da njegovi bivši (oz. eni, ki jo ima v mislih) niti ne sežem do kolen. In tako je odšel. Za vedno. Dramatiziram 🙂 Tukaj pride na vrsto ta del, moja čustvena navlaka, ko sama ne znam razbrati včasih svojih čustev. Ko si sama ne dovolim čutiti. Bilo bi veliko lažje, če bi že po prvem zmenku opazila, da se najina energija ne ujema. No, da bi si dovolila priznati, opazila sem. In prišla do zaključka: He’s just not that into you. Vsaka stvar te nekaj nauči in tudi propad te “zveze” me je ogromno. Brez njega lahko živim. Ubistvu je svet nekoliko lažji, ko ne nosiš teže njegovih problemov na svojih ramenih. Ubistvu zaradi njega samo malo lepše in polnejše živim, kot pred njim. Tako da bi morala reči hvala 🙂 Hvala njemu, res mi je naredil uslugo s tem, ko je odšel. In hvala za vajino mnenje, saj mi je dalo drugačno perspektivo glede vsega skupaj.