Pozdravljeni dragi neznanci na netu…

Poslušam Severino…občutki prihajajo na plan. Vsa potlačena čustva in občutki..neugodja, ..Popolnoma nemočno se počutim. Sej teoretično poznam marsikaj…v srcu pa doživljam vse tako obupno težko. Ja. Teža. Pa vem, da je marsikomu še veliko huje pa ne jamra.. Zakaj vendar sem tako otožna?? Bom sploh lahko kdaj doživela še kaj sreče v tem življenju? Radosti kaj več kot za hip? Bom zmogla otroku nudit dober vzgled večkrat? Bom še kdaj srečna v partnerstvu z osebo, kjer bi bilo obojestransko (vleče me k čustveno nedostopnim)? Se bom kdaj izkopala iz finančnih dolgov, sploh znala poskrbet za eksistenco?? Bo možno ?? Vem, da najbrž je izvedljivo, kadar nisem tako črnogleda kot sem ta trenutek.
Taka in podobna vprašanja pa mi vseeno znajo močno porušit mir.. Zakaj, zakaj?? Pa vem, da so taka vprašanja čisto nesmiselna, pa vendar mi ne dajo miru…vem tudi, da enostavno bi morala sprejet lekcije in se naučit kar se pravzaprav lahko… a toliko jih je…Vem. Če sproti ne počistim, se nabere. In pol je tako kot je. Vem, lahko obupam do konca ali pa nekako na nek način, ki najbrž je, zberem moč in grem naprej, čeprav počasi.
Najbrž sem res preveč čustvena, ampak saj to ne bi smelo biti narobe, če bi znala delati s tem. Kaj narediti, ko pridejo močna čustva? Pa če se jim prepustim, … včasih so lahko tudi močne reakcije.. pravzaprav se mi zdi da ves čas samo reagiram… zdaj na to, zdaj na ono…
Naj povem, da živim zraven brata, ki je po moje zasvojen z alkoholom…no saj se tudi sosedstvo pritožuje, … veliko je agresije…tepe svojo oz najino mater rekoč da je vse ona kriva.. poleg tega me hoče prepričati, da bi isto mislila kot on, pa rekla mami, poglej kaj si naredila s svojega sina??!!

Jaz pa tko ne morem. Pač ne mislim kot on. Jaz mislim, da je vsak ko odraste, odgovoren sam zase in ko smo bili otroci, so mogoče naši starši res kaj naredili napak (nevede) ampak zdaj ko smo odrasli pa smo mi odgovorni kaj bomo s tem naredili. In če mu to povem, pravi da ga ne razumem in da sem ista kot ona ..potem pa se usuje plaz ..vse ženske ste itak iste…

Seveda, reakcija. Globoko znotraj sebe je zelo poškodovan. Moj brat. Vem, da trpi.. išče rešitev v alkoholu, ne zna , ne more drugače…ali pa noče. Ne vem. Tudi ni moja stvar. Tako kot vsak izmed nas ima tudi on svojo pot. Končno pravim, naj pije če se je tako odločil, samo naj ne uničuje miru ostalih .. ko je npr agresiven in se dere in uničuje in tepe..lastno mater in zmerja in ponižuje.

Velikokrat se sprašujem do kje je še moja odgovornost, kje pa se neha. Predlagala sem mu, da naj se vključi v kako skupino. Včasih reče, da njemu ne bo nihče pameti solil, včasih pa da ok je pijanec. Ampak on lahko sam neha če hoče. Enostavno vem, da če sem mu zaupala, da res lahko neha, je res nehal za neki časa. Potem se npr opraviči, reče da ve da ni bilo lepo..
Pogosto pride mama k meni po pomoč. Da je tepena, ne ve, kaj naj naredi… Prosi za pomoč…
Večkrat me vpraša ali res moram iti, če vidi da se kam odpraavljam. Naj bom raje doma, prosi. Vem, da se ona potem počuti bolj varno, da ni toliko tepena, ker pač grem tja in bratu rečem naj neha sicer bom poklicla policijo. Ampak se tudi razjezim nanjo, ker je to skoraj vsakič in se počutim na nek način zlorabljeno in da me samo izrablja zato, ker se sama ne zna postaviti zase. Kako pa naj potem naredim kar moram, če naj bom skoz doma ?? Tudi me pokliče po telefonu naj pridem, koliko je že ura… Ko ji to povem, pa pravi da sem nesramna. Včasih se mi zdi tako egoistična, če pa kljub temu odidem, se zdim egoistična sama sebi.. pa še krivo se počutim …kako sem le lahko pustila ostarelo žensko doma samo , če me pa prosi za pomoč? Kje je še pomoč potrebna kje pa je to samo manipulacija? Kdaj moram ostati z njo, kdaj pa mi ni treba, veste kako je to težko… Kaj vendar naj naredim? Kako naj živim svoje življenje, če se počutim tako obremenjeno s tem? Povem ji, dam ji številke in naslove skupin kamor mislim da bi lahko šla, enkrat gre, dvakrat morda, potem pa pravi, kaj mi pa oni lahko pomagajo…seveda,…si mislim, zapre se pred izbiro.

Tudi ona jo ima. Vsaj mislim tako. (kot jaz najbrž) Pa je takoo zataknjena v to vlogo žrtve ali kaj?? Kako sicer lahko človek dopusti, da se mu uniči posoda, pohištvo, stene so popackane od hrane, ki leti po zraku, povsod odrgnine, rezi, umazano….
Sama sploh ne morem več v njuno stanovanje. Živita skupaj.. čeprav bi si brat lahko naredil samostojen vhod…. Rekla sem mu, vse ti zrihtam, pohištvo, vse, samo reci, mar ne vidiš, da skupaj ne smeta več živeti …pa reče da nima volje ….
Ko pa rečem da za to ne rabi volje, samo ja naj reče samo odloči naj se… pa spet najde kaj …da ne bi bilo dovolj če bi bil na drugem koncu sveta… da jo sovraži, da se zatrese, samo ko gre mimo njega…

Ne razumem, kaj potem počne še z njo v skupnem gospodinjstvu??
Si razložim tako, da sta pač oba povezana, ko en brez drugega pravzaprav ne moreta… ona rabi nekoga, ki jo bo poniževal, jo tepel(!), ji uničeval stvari, zastraševal, on pa nekoga, s komer bo to lahko počel… Se motim? Ne vem.. Predvsem ne razumem zakaj vendar nihče od njiju nič ne naredi da bi se to prekinilo?? Vsak od njiju naredi to, da pride do mene in mene prosi za pomoč…npr brat tud reče če se lahko pogovori z mano…ponavadi sem v reakciji, če sem npr še jezna nanj od kake prejšnje rane, (tudi mene zmerja) tako da se ne morem pogovarjat z njim. Če mu to povem in rečem da rabim čas, da se zacelim, jezno odvrne spet kako žaljivko… pa kako da ne vidim vendar, da je ona vsega kriva???!!! Ko pa se lahko se poskušam čim bolj mirno pogovoriti z njim in mu pokazat da je čustveno odvisen od nje kakor se mi pač zdi.. on pa da to pa ne… da sem neumna.

Ne vem več čisto nič. Vem samo to, da tako ne morem več dolgo. Vsak me hoče vsak potegniti na svojo stran. Tak občutek imam. Mama npr pa hoče, da grem tja, ko je hudo in naredim red. Ja. Kako pa? Končno tud jaz ne živim z njim, kar sta ona dva skuhala naj sama pojesta. Saj lahko pomagam z nasvetom, ok tud konkretno, sam če tisto kar predlagam pa potem večina nič od tega, kaj naj potem??

Enostavno ne zdržim več. Razmere so težke. Pa pomislim na razmere kjer je še huje, vojna npr… oni res lahko jamrajo…
Po drugi strani pa vidim, da sem pravzaprav zelo jezna predvsem nase. Zakaj? Ker vidim, da še vedno igram žrtev. Ja. Pa ni treba. Naučila sem se od mame, morda. Pa saj končno tudi ni važno. Zakaj vendar še vztrajam v takih okoliščinah če mi več kot očitno ne gre? Nimam denarja za najemnino. Nimam službe. Imam nekaj zdravstvenih problemov , ampak ne, to ne bo obira, da ne bi nekaj iskala. Sigurno je ena rešitev tudi zame. Nekje vendar mora biti ena varianta. Saj ni vedno težko. Ni vsak dan. A ko grem ven , vidim da obstaja tudi drug svet…že če samo pogledam k sosedom…tudi jaz bi rada tako živela..
Pa pomislim, če se odselim, kaj sem s tem naredila?? Če se ne naučim lekcije tukaj, kar se mogoče imam priliko naučiti, se mi bo ponovilo še? Se moram potem duhovno tako dvigniti da bom lažje zdržala vse to?
Ne vem, kaj naj naredim, da bi dosegla vsaj toliko miru, da bi lahko jasno presojala, kaj je najbolje narest. Energije je zmerom manj, volje za gospodinjstvo zmerom manj.. perilo včasih ostajo neoprano, posoda nepomita, vedno večkrat mi je vseeno kaka grem ven, … toliko nakopičenih potlačenih čustev, potem pa pride kot zdaj npr jok in sama vprašanja…

Kaj bi rekli oz kaj bi mi svetovali? Kako se toliko umirit, da lahko naredim selekcijo, kaj najprej, kaj recimo potem? Veliko mi pomaga narava, tam se neznasko sprotim, ampak ven pa tudi ne moreš skoz hoditi… kdo pa kaj naredil? Potem ostanem noter, pa isto ni nič narejeno…

Prosim, pomagajte mi. Če kdo koga pozna ki ni tako profitno usmerjen, morda bi nama z otrokom oddal
kako možnost bivališča kjer bi lahko stanovala?
Kaj si mislite ob tem ko ste prebrali to zgodbo? Vem da je izhod, nočem propasti, hočem življenje. Vsak dan znova iščem te poti, vem da so. Prav za vsako misel najlepša hvala in poskusimo se imeti čim rajši vsi skupaj pa četudi so zraven nas največji problemi, so naši učitelji. Oz če so problemi samo v nas, kako naj se potem tako preobrazim, da bo lažje in sploh da bo nekako se dalo iti naprej ne da obstanem kot se mi zdi.
Vendar dobro poznam tudi hvaležnost za vse trenutke miru in sreče, preproste umirjenosti. Ko se naučim. Naj grem? Ostanem da se naučim če se imam nekaj za učiti in kako dolgo še vztrajat tukaj?

Draga Nika

Iz vašega pisma lahko razberem, da ste veliko ugotovili že sami. Verjamem, da je situacija nevzdržna in da tako ne gre več naprej. Upam, da se bo oglasil kdo, ki bi vam lahko kakorkoli pomagal pri iskanju bivališča.
Mislim, da bi vsi trije, vi, brat in mati čimprej potrebovali strokovno pomoč. Če želite vam lahko posredujemo naslove primernih organizacij, ki se ukvarjajo s tovrstnimi problematikami.

Želim vam vse dobro.

Tanja, Ozara