Kaj narediti?
Živjo!
Imam ogromen problem in še sama ne vem, kaj naj,kam se obrnit…Skratka sem vezana, s partnerjem imava enega še majhnega otroka.Živiva v skupnem stanovanju.Situacija je postala neznosna, ker se partner vede za moje pojme čisto psihopatsko.Večkrat me je že udaril in stalno mi pregleduje mobilnik.Vse moram narediti jaz, najprej služba, pa v trgovino, pa skuhat pa pospravit, skratka nobene pomoči nisem deležna.Vse, kar naredim, naredim narobe.In ko on meni, da sem nekaj naredila narobe, on tega ne zna normalno povedat, ampak grozi.Npr…”…še enkrat naredi to tako pa tako, ti bom jaz….zatlačil…bla,bla,bla” in podobno.Kar je še huje, zdaj mi grozi, da zato, ker “me ne rabi več”(njegove besede), da bo on vzel otroka in da bom jaz morala iti.Da se me bo znebil.Ker on pravi, da ne bo z mano samo zaradi otroka.Si predstavljate to?Zasovražila sem ga do konca, kakor se sploh nekoga lahko sovraži.Ne bom mu pustila, da to naredi, ne bom pustila, da mi vzame sončka.Naredila sem napako, ker v preteklosti nisem poklicala policije, takrat ko bi mogla in odšla takrat, ko sem še imela lepo šanso!Ampak jaz sem mu takrat verjela, da bo drugačen.Pa ni.A bom res celo življenje plačevala za to neumno napako, ko nisem odšla takrat za vedno?Kaj lahko sploh naredim?On je pameten na svoj način.Ne bo me več udaril, ker ve, da potem lahko pokličem policijo in to ne bi bilo dobro zanj.Če vzamem otroka in grem, kaj potem?Potem bo on poklical policijo in rekel, da sem otroka ugrabila, in bo spet isto…Kako naj dokažem policiji in sodišču, če pride do tega, da je nasilen, psihično in fizično, in da mora biti otrok pri meni?!Kaj narediti????
Spoštovana!
Glede na opisano Vam verjamem, da je situacija res nevzdržna. Strani partnerja doživljate hude oblike nasilja. To, kar vam povzroča, je tudi kaznivo dejanje (nasilništvo, ogrožanje varnosti), ki se preganja po uradni dolžnosti – državni tožilec prevzame pregon. Vi bi morala le sprožiti kazenski postopek, tako, da podaste uradno prijavo oz. kazensko ovadbo na Policiji. In to boste še vedno lahko storila. Trenutno pa prijava za vas nebi bila umesna, saj bi lahko povzročila še hujše nasilje. Prvotnega pomena bi bilo, da zaščitite sebe in svojega otroka, ki posredno tudi doživlja nasilje. Za nazaj se ne obremenjujte, ravnala ste namreč tako, kot ste v tistem trenutku lahko. Možnost, da se rešite iz takšnega odnosa pa še vedno obstaja. Lahko se umaknete. V Sloveniji je 7 materinskih domov in 9 varnih hiš. Na tej povezavi: http://pelikan.karitas.si/povezave/socialna_zgibanka.htm najdete več informacij o njih pa tudi o drugih organizacijah, ki nudijo pomoč ženskam v takšnih stiskah. Vaši pomisleki glede tega, kako bi partner reagiral, če boste z otrokom odšla, so utemeljeni. Partner je otrokov oče in ima pravico do stikov z njim, vi pa imate pravico poskrbeti za sebe. Če se boste odločila za umik, se na pristojnem CSD-ju predhodno pogovorite o Vaših namerah in o postopku določanja skrbništva za otroka ter stikov otroka z očetom. Seveda pa lahko pred tem tudi pokličete kakšen materinski dom, varno hišo ali drugo organizacijo, da se boste/bomo lahko še bolj konkretno pogovorili o načinu umika ter o vsem, kar je potrebno prej urediti. V Materinskem domu Karitas na Škofljici, vsako žensko, ki se zanima za namestitev, povabimo na razgovor, kjer ji predstavimo naš program in se pogovorimo o smiselnosti vključitve. O odhodu pa je, v takšnih primerih kot je vaš, dobro obvestiti tudi Policijo, da bo seznanjena, če bi Vas hotel on obtožiti ugrabitve otroka. Rečete jim samo, da odhajate v Varno hišo in bodo razumeli. V zvezi s skrbništvom nad otrokom, pa mislim, da glede na njegovo ravnanje, nima možnosti, da bi mu bil otrok dodeljen in gre samo za ustrahovanje, da boste izgubili otroka.
Ni pa v vseh primerih nujen umik. Če bi se bil on pripravljen vključiti v svetovanje za povzročitelje nasilja in se poleg tega morebiti oba vključiti v kakšno zakonsko svetovalnico, bi bila potem to možnost za rešitev vajine zveze. Sami pa veste, če obstaja ta možnost.
Dobrodošli ste, da nas pokličete na našo telefonsko številko.
Želim Vam, da bi zmogli storiti korak ven iz te težke situacije, zaradi Vas in zaradi otroka. Če ne drugega se oglasite na Centru za socialno delo (prva socialna pomoč) ali v kateri od nevladnih organizacij, ki so navedene na strani, za katero sem vam napisala link, da Vam bodo pomagali.
Pogumno!
Draga “neimenovana”!
Delno se strinjam z odgovorom ga.Metelko, vendar popolnoma negativno sprejemam njen nasvet, oz. zadnji odstavek, da bi sli s partnerjem na zakonsko svetovanje. To je metanje peska v oči. Takšni moški se ne spremenijo, in bo za vas le podaljševanje agonije in metanje peska v oči.
Če želite dobro sebi, predvsem pa svojemu otroku oditite čimprej proč – tako boste lahko vsaj zagotovili svojemu otroku srečno otroštvo, pa tudi travme in vzorci druzine se ne bodo prenašali na njemu dalje.
Ga. Metelko:
Brez zamere – drugi del vašega odgovora je vseeno mimo – pa me zanima vseeno statistično in iz vase strani izkustveno: Koliko nasilnih moških se je sploh kdaj spremenilo? Ste razmišljali o travmah otroka?
lp
Ana
Spoštovana Ana!
Zahvaljujem se vam za sodelovanje na tem forumu. Vsaka dodatna spodbuda za reševanje ženske iz nasilnega odnosa, je dobrodošla.
Ko gre za nasilje v družini, želijo ženske najprej preizkusiti vse druge možnosti preden se odločijo za odhod. Zapustiti storilca je namreč izredno težko. Naša pričakovanja do žensk so včasih nerealna, ko npr. zahtevamo naj odide. Pri neimenovani, ki doživlja tako hudo nasilje, drugih možnosti poleg odhoda res skorajda ni. Še vseeno pa se čutim dolžno, vsaj z enim stavkom navesti še drugo možnost. Da bi nasilni partner privolil v svetovanje za povzročitelje nasilja in v partnersko svetovanje, bi bil skorajda čudež. Vendar se včasih tudi čudeži dogajajo. Takšni moški se lahko spremenijo, če se za to odločijo. Nasilje je naučeno vedenje in je posledica odločitve, ki jo je sprejel, potem lahko sprejme tudi odločitev, da ne bo izvajal nasilja in se nauči drugačnega ravnanja. Vendar pa se ponavadi odločijo za svetovanje šele takrat, ko žena odide. Statističnih podatkov o spremenjenih moških nisem zasledila. Mislim, da je težko govoriti o tem, koliko moških se je spremenilo, ker je to lahko relativno. Npr. pri nas imamo primere, ko je šel partner na svetovanje ali se vključil v kakšne skupine in se je po preteku določenega obdobja ženska odločila za vrnitev k njemu, vendar lahko še vseeno samo predvidevamo, da se je spremenil.
Hvala tudi za vprašanje glede travm otroka. Odgovor bo gotovo zanimal tudi neimenovano. Otroci iz nasilnih družin lahko kot posledico doživljanja nasilja občutijo: strah, depresijo, negotovost, neobvladovanje jeze, motnje spanja, težave s koncentracijo, slabo samospoštovanje, občutek nemoči, nedejavnost, nesamostojnost. Za deklice je nevarno, da bodo v odraslosti prevzemale vlogo žrtve, za dečke pa, da bodo tudi sami nasilni.
LP
Tokrat neimenovana!
Pokliči policijo čimvečkrat, da boš imela kasneje dokaz – tudi če ga ne boš potrebovala, ne bo nič škodil.
Ko si nič ne upaš, ko čakaš, ko se bojiš, ko uspeva s svojimi grožnjami, je zmagovalec on. Ne boj se, samo strahopetci grozijo.
Pripravi se – pazljivo – stanovanje, denar, služba, varstvo za otroka, psihična pomo staršev, prijateljic, sodelavk, strokovnjakov (kogarkoli) –
IN NATO BEŽI, KAR TE NOGE NESEJO!
Ne bo lahko, vendar rešena boš za vedno – in kar je najpomembnejše, rešen bo tvoj sonček, kajti verjemi, da takega življenja, kot ji ga nudita, ko sta skupaj, ne zasluži in če ne boš nekaj naredila zdaj, te bo sovražila do konca svojega življenja- zaradi tvoje šibkosti in vsega, kar ji bo to v življenju prizadelo.