kaj narediti
Stara sem 40 let. Imam dva otroka, drugi je star 15 let, prvi pa 21 let in ima cerebralno paralizo. Popolnoma je odvisen od moje pomoči. Čez teden je v zavodu, vikende in počitnice preživlja doma. Tu pa nastane problem. Mož se je začel vedno bolj nasilniško obnašati do bolnega otroka, ne prenaša ga, včasih smo ob nedeljah še kam šli, sedaj pravi, da ga ne bo več prenašal sem ter tja in si uničeval hrbta, ter, da ima tako ali tako že uničeno življenje. Tudi na dopust zahteva, da gremo sami brez njega. Jaz zaradi tega zelo trpim. Ne vem koliko časa bom še zdržala tak pritisk. Vedno bolj sem obupana. Veliko časa sva skregana in sploh ne govoriva, problem pa je tudi alkohol. Po službi velikokrat pride malo pijan domov, takrat ga pa sploh ni za prenašat, ker je nasilen tudi do mene. Najraje bi ga zapustila, toda kam naj grem s tako bolnim sinom, ko ga še dvigniti ne morem sama, mož pa tudi noče slišati, da bi nas zapustil. Imam občutek, kakor, da je ljubosumen na sina, ker mu posvečam veliko pozornosti. Pri negi mi nikoli ne pomaga, vsa skrb od nege do hranjenja je na meni.Vse kar naredi je, da ga dvigne v voziček in iz njega. Tudi sama sem bolana, štiri ure sem že upokojena, psihično me pa še uničujejo ta nesoglasja.
Mislim, da bi bilo najbolje umreti, zame bi bile vse težave rešene, toda sina ne morem pustiti tako, te moči, da bi umrla oba pa nimam.
Ali zame obstaja sploh kakšna rešitev za boljše življenje ali pa bom mogla res zbrati tisto zadnjo moč….ki naju bo oba s sinom ponesla v boljše življenje.
Res ne zdržim več………..
Prav gotovo je zdaj skrajni čas, ko se počutite, da ne zmorete več. Nihče ne bi zmogel 21 let popolne predanosti in skrbi za drugega človeka brez resnih posledic za njegovo zdravje in psihično počutje.
21 let ste morali skrbeti za svojega otroka, ki potrebuje veliko več nege in skrbi, kot katerikoli zdrav otrok. Svoje delo ste opravili odlično, saj večina staršev, ki so si v veliko medsebojno oporo, tega ne zmore.
Jasno je, da ob tolikšni pozornosti, ki ste jo usmerili na enega člana, preostali del družine ostane prikrajšan. In vso pravico ima, da se počuti zapostavljen.
Materinski čut je pri ženskah izrazit, medtem ko moški nimajo tako močne potrebe zadovoljevati prav vse potrebe svojih otrok. Naj mi moški tega ne zamerijo, vendar v večini primerov je res tako. Ženske se včasih tudi prekomerno razdajajo, tudi takrat, ko to ni vedno potrebno. Takšne pač smo.
Kakor sama vidim vašo situacijo glede na to, kar ste v nekaj vrsticah povedali, mislim, da ste za sina naredili vse, kar ste zmogli, zdaj pa je čas, da izprežete. Dali ste mu življenje, podarili 21 let, ki so bila kljub vsej sreči in lepemu tudi za vse člane vaše družine naporna. Čas je, da poiščete pomoč zase in svojega bolnega otroka. Imate pravico, da živite tudi nekaj svojega življenja, obveznost imate tudi do mlajšega sina, ki vas še vedno potrebuje, zdaj na nekoliko drugačen način in morda bi bilo dobro, da zaživite tudi zakonsko življenje, ki je bilo precej onemogočeno v teh letih (v kolikor so odnosi že uničeni, brez zunanje pomoči ne bo šlo).
Kaj če bi resnično šli sami na dopust? Kaj če bi sin čez kakšen vikend ostal v zavodu? Saj če pogledate dobro, s takšnim tempom tako ne bo šlo več naprej. V kolikor še bolj zbolite, ga sploh ne boste mogli več vzeti k sebi. Če je sin resnično problem za vašega moža, potem bi to moralo zadostovati, da se njegov odnos do vas in tudi do sina spremeni. Morda mu bo to, da sina pustite v zavodu za vikend ali za čas dopusta, znak vaše ljubezni do njega in se bo potem tudi malo omehčal. Poskusite. Še vedno pa vam potem ostane možnost, da ga zapustite.
Žal mi je, ker je toliko časa preteklo od tega, kar ste se oglasili, vendar se bila na dopustu; daleč od tehnike in tovrstnega stresa. Upam, da ste zdaj kaj bolje, ali pa da vam bodo vsaj zgornje vrstice v kakšno pomoč. Držite se!