Prijatelju je umrl oče. Smrt so pričakovali, ker je bil bolan. Ali mi lahko kdo pove kak lep verz lai misel, ker bi jim rada poslala sožalje( smo na drugem koncu SLO):
Hvala vsem za pomoč

Vse poti so večne, stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetel in lep
kot zvezda na nebu…
(T. Pavček)

Ni besed več tvojih,
ni več stiska tvojih rok,
ostal le nate nam spomin je,
a ob spominu trpek jok.
,

Božja moč!
Ko da sem na neba pragi,
čuti vnemajo me blagi:
vsem vam, dragi,
lahko noč!
(S. Gregorčič)

In vsa širina je z mojimi sanjami snivala,
in nebes in gora sta mojim željam se odzivala;
škrjanček – pojoča raketa – je pesmi pršil:
je čul moje srce, od njega se peti učil?
Livada, si videla cvetje moje duše,
pa si ga posnela, okitila z njim svoje ruše?

Kako je hiša strašno prazna, odkar
tebe v njej več ni, prej bila je tako
prijazna, zdaj otožna, tuja se mi zdi.
Ni več tvojega smehljaja in ne stiska
zlatih rok, ostala je samo za tabo sled
tvojih pridnih rok. Čeprav že dve leti
v grobu spiš, v naših srcih še živiš
in spremljaš nas povsod, kod
vodi nas življenjska pot.

Tiho teče solza lepega spomina,
umre srce, a ostane bolečina
v srcu dragega in večnega spomina.
Ni tvojih več besed in stiska rok,
ostal je le spomin in trpek jok.
Ko nekoga za vedno izgubiš,
ko odnese za seboj del tebe,
šele takrat se zaveš,
da ga ljubiš bolj kot sebe.

Čuden čas je čas jesenski,
preko polja gre drget.
Listje pada, listje vene,
veter sive megle žene,
v dalj zastirajo pogled.

Oko zaprem,
v spominu vedno
znova tebe uzrem.
Nikjer te ni in to boli….
Spomin na tebe večno bo živel,
nikoli ti zares od nas ne boš odšel,
v naših srcih večno boš živel.

Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetju zemlja se zagrne;
zame pa pomladi ni.
(S. Jenko)

Zdaj naj me pustijo pri miru,
zdaj naj se navadijo, da me ni.
Hočem zapreti oči.
Pustite me samega z dnevom, z nočjo.
(P. Neruda)

Srce je dalo vse,
kar je imelo,
nobene bilke
zase ni poželo.

Truplo tvoje zemlja krije,
v hladnem grobu mirno spiš,
srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš.
Nam pa žalost srce trga,
solza lije iz oči,
dom je prazen in otožen,
ker tebe več med nami ni.

Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
tiha, nema je gomila,
kjer počivaš ti.

Pomlad bo na tvoj vrt prišla,
sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.

Smo popotniki na kozmičnem potovanju,
zvezdni prah, ki se vrtinči in pleše v vijugah
in vrtinči v neskončnosti. Leta življenja so kakor
blisk strele na nebu in kakor hudournik s strme gore
odhrumijo mimo nas. ŽIVLJENJE JE VEČNO

Prazen dom je in dvorišče,
zaman oko te naše išče.
Nič več ni tvojega smehljaja,
le trud in delo tvojih pridnih
rok ostaja.
Utihnil je tvoj glas, zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
a v naših srcih še živiš.

Usoda kruta je
med nas posegla,
utrgala mladosti cvet,
nesrečo, žalost nam postregla,
zakaj tako je krut ta svet?

S svojim smehom
vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo
sam nemočen si ostal.
(O. Župančič)

Iz solz se zate venec spleta,
namesto rož ljubezen vanj se vpleta,
v spomin, v zahvalo za vso ljubezen
in dobroto tvojo

Spomin…
Edini, ki ostane močan nad vsem;
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
(Jimenez)

Tiho vse…
Glej, med življenjem in smrtjo
edino drevo še na gmajni šumi;
po cesti pa gre nekdo z dušo potrto
in v onstran strmijo njegove oči…
(S. Kosovel)

Vem, da mislijo name, tudi kadar me ne vidijo.
Molki in razdalje so vtkani med niti
vsakega pravega prijateljstva.
(Roberta Israeloff)

V krošnji tiho zaječi,
povesijo veje se do tal,
vsak list vzdrhti,
korenini največji
se je čas končal,
a drevo bo spet
pognalo cvet,
… v spominu…
… za mnogo let…

Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetju zemlja se zagrne,
zame pa pomladi ni.
Simon Jenko

Globoko v duši,
pod bolečino,
pod vsemi zmedami življenja,
leži prostrana in neizmerna
tišina in spokojnost.

Kakor valovi na obalni prod
tako trenutki naši v nič hite:
val valu za seboj napravi pot
in temu drug za drugim vsi slede

Srce je dalo vse,
kar je imelo,
nobene bilke
zase ni poželo.

Ne tožim vam, cvetice,
kar mlado mi mori srce,
saj cvetno vaše lice
ne ve, kar bol je in gorje.
(S. Gregorčič)

Če je po zaslugi nekega človeka
na svetu nekoliko več ljubezni
in dobrote, svetlobe in resnice,
je njegovo življenje imelo smisel.

Zakaj usoda posega tja,
kjer je najmanj zaželena.
Vzame ti, kar si imel najraje,
in ti dodeli pusto osamljenost,
polno spominov.

Ne joči več. Obriši si solze.
On je že onkraj groze in trpljenja,
ne moti mu miru – ne joči več,
najhujše breme breme je življenja.
(S. Makarovič)

Iščem te v travah,
iščem te v morjih,
najdem te v zvezdah,
ki sijejo name.
(M. Kačič)

Slovenska zemlja te pokrije,
v njej počivaj brez skrbi,
a v duši še ti sonce sije,
sonce večne radosti.

“Žalost potuje ponoči.
Kjer najde odprto okno in srce,
tam prenoči.”
(N. Maurer)

Ko hrast v jeseni listje odloži,
nič vetru se več ne upira,
nebogljeno v drhtenju le toži,
glej, prišel je čas, ko življenje umira.
(F. Šauperl

Vem, da pride dan,
ko se mi izgubi spred oči ta
zemlja in se življenje tiho
poslovi in mi potegne zadnjo
zaveso čez oči.

Če pa grem na to pot,
saj sama ne pojdem:
z mano gre, kar so videle moje oči.
Svetlana Makarovič

Prav povsod si;
kamorkoli se obrnem,
te srečam.
(Pam Brown)

Tiho, tiho mi, srce, zaspi,
tam pod rušo, tam so tihi sni,
tam je mir, ki tu ga človek išče.
(K. H. Macha)

Ne morem se ozreti.
Ne morem se vrniti.
Pred menoj je gora,
visoka bela gora.
F. Forstnerič

V tebi bom dihal pomlad
in se spomnil daljav,
ki jih mrmrajo oblaki.
France Forstnerič

Zdaj ne trpiš več, draga. Zdaj počivaš.
Kajne, zdaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen
za nas, odkar te več med nami ni.
(S. Makarovič)

Zaman te iščejo naše oči,
zaman te kliče naše srce,
srce ljubeče zdaj spi,
nam pa rosijo se solzne oči.

Odšla si, več te ni
in v srcih to spoznanje nas boli,
v bolečini nemi smo tiho sklonili glavo
z lepo mislijo na te – za slovo.
(Po Pihlerju)

Veter, ki gre mimo, ta noč, ki hladi,
sta nekaj drugega kot noč in veter:
sta senci misli in življenja.
(F. Pessoa)

Ne jočite ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite pomislite, kako trpela sem,
in večni mir mi zaželite

Ni več trpljenja,
ne bolečine,
življenje je trudno
končalo svoj boj.
S. Gregorčič

Mar prav zares je odšel tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu…?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
(S. Makarovič)

Ko sonca luč sežiga žico,
kliče te nazaj v svoj pogled.
Vrni se, kjerkoli si,
kot ključ,
ki vodi do skrivnosti…
(M. Jeršek)

Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo Očetovo šli.
Takrat, zvonovi, zvonite…
(A. M. Slomšek)

Brez upa in strahu zahvalnico uberi
neznanemu bogu,
da vsako bitje mine,
iz groba se ne vrne
in tudi trudna reka
v morje se povrne.
(T. Wolf)

Ko je listje zašelestelo
in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatim je sijajem.
Tiha – kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela.
(S. Kosovel)

Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)

Spoznajte skrito kraljestvo,
vseh duš bivališče,
do koder pot sicer
le smrt poišče.
V temi brezčasnega prehoda
pa vendar žarek sveti:
ne zazna ga več zavest,
le duha globoki spleti.
(M. N.)

V temi brezčasnega prehoda
pa vendar žarek sveti:
ne zazna ga več zavest,
le duha globoki spleti.
(M. N.)

Ne moreš izreči tistega, kar želijo tvoji koraki,
tistega, kamor te peljejo. Nikoli ni mogoče prav dobro
vedeti, kje .se začenja in kje končuje pustolovščina; in
vendar se začne na določenem kraju in konča nekje
drugje, dlje stran, na natančno določenem mestu;
ob določeni uri določenega dne.
(E. Jabes)

So vezi močnejše –
Brez pomena zanje so razdalje,
kraj in čas.
(S. Makarovič)

Po isti poti,
koder odhajaš,
nevidno prihajaš nazaj –
med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti
in ki živijo od tvoje ljubezni.
(T. Kuntner)

Povej mi kdo,
kam oblaki plujo,
kam ptice lete,
kam vode teko,
kam človek gre.
(O. Župančič)

Ne metulj,
ne beseda,
ne bežni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
(F. G. Lorca)

Ko je listje zašelestelo
in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatom je sijajem.
Tiha – kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela.
(S. Kosovel)

Ni večje bolečine
Kot v dneh žalosti
Nositi v srcu
Srečnih dni spomine.
Dante

Nikoli ne bomo več peli,
kakor smo peli skupaj,
nikoli več tako veselili,
kakor smo se veselili skupaj.
(T. Kuntner)

Ne tožim vam, cvetice,
kar mlado mi mori srce;
saj cvetno vaše lice
ne ve, kaj bol je in gorje.
S. Gregorčič

Tja bi šel, kjer naše bukve košate
same zase stojijo,
tja čez samotne naše trate,
tja čez poletne planinske trate,
kadar po arniki bridki dišijo.
Tam bi med bujno zelenje se ulegel
in bi vse žalostne misli izpregel
in bi jim rekel: Adijo!
Janko Glazer

Zdaj ne trpiš več, dragi. Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen
za nas, odkar te več med nami ni.
(S. Makarovič)

Smrt in slovo od bližnjih
sta najhujši od tisočerih bolečin in žalosti.

(kitajski pregovor)