Pozdravljeni,

jaz sem osamljena punca,ki begam po Ljubljani,skušam doštudirati.sedaj sem stara 29 let.Že dolga leta živim v študentskih domovih,podnajemniško,skušam se preživljati z pomivanjem posode po restavracijah.Skušam doštudirati.Zaradi depresije,ki je bila psoledica razočaranja v ljubezni,popzneje pa tudi zbolela ščitnica,sem bila vsa leta brez volje,depresivna…Starši so se ločili osem let nazaj.Ostala sem brez doma,brez staršev,prepuščena sebi.V Ljubljani.Bila sem velikokrat razočarana v ljubezni,saj sem naletela na fante,ki si niso želeli družine,le spolnost.Ker nisem takšne narave,sem jih izgubljala.Pred tremi leti pa sem preko salomonovega oglasnika spoznala fanta, s katerim sem sedaj skoraj tri leta.Bila sem mu takoj všeč,on pa meni ne;ima naprimer velike sprednje zobe(štrleče),skratka vizuelno ni moj tip.Vendar sem kljub temu poskušala z njim.Bial sem hladna z njim,a vseno spoštljiva kolikor sem zmogla.Ob njegovi poštenosti,skrbnosti sem začutila VARNOST,in to,da je pravi zame;resen,ljubeč,za družinO.pO TREH LETIH PA SI JAZ ZELO ŽELIM SPOLNOSTI Z NJIM.čEPRAV SE NE UJAMEVA RAVNO DOBRO.Fizično sva si neprivlačna,a sva vseeno skupaj.On mene ljubi bolj kot jaz njega.Ne bi ga zapustila čeprav je včasih tudi težak.Živi s starših pri 30-ih,ki mene ne marajo preveč,saj sem češ iz družine “ločencev”,brez doma..Ali naj sotanem z njim?Včasih si želim,da mu pobegnem,a dal mi je ljubezen,varnost..NE RAZUMEM ZAKAJ SEM MUČILA SAMO SEBE IN VSEENO BILA Z NJIM OD ZAČETKA,KO PA GA NISEM LJUBILA.KAKO SEM SI LAHKO TO NAREDILA?Zdaj je zveza že globoko daleč,a moti me,ker se ne ujameva….Kaj naj storim?Malo sem zmedena.
Hvala.

Očitno si zelo zmedena.
Ker sta 3 leta v vezi (če prav razumem, samo navidezni, ker ni ne ljubezni ne spolnosti), še ne pomeni, da je preveč, da bi šla narazen.

Kake lepe prihodnosti vama nebi upala napovedati, ker ni ne med vama prave povezave, niti z njegovo družino.

Ti moraš najprej razčistiti s seboj, potem pa boš lažje z nekom vzpostavila pristen in ljubeč odnos.
Če so starši ločeni, še ne pomeni, da si berz družine in da si sama. Če sta živa, imaš še oba starša. Verjetno si izgubila stik z obema. čas je, da ga vzpostaviš. obišči oba. Najdi vsaj pri enemu tisto, kar si vsa ta leta pogrešala. Varnost in zaželjenost. Povej jima, da s tabo ni dobro, da imaš velike težave in potrebuješ samo podporo. Pogovor, sprejetost. Vključi se v njuni sedanji družini, če lahko. Postani spet prijateljica svojim staršem.
KO boš dobila od enega vsaj kanček potrditve, da si še vedno njun otrok, da te imata rada…boš tudi bolje lahko sama sprejemala ljudi okoli tebe.

S fani pa naj se ti ne mudi. Če ni pravi, pač ni. Bolje ti bo sami, kot z osebo, s katero se ne počutiš dobro.

Prekini s fantom, vzpostavi stik s starši ali če ni mogoče, kako prijateljico, sorodniki…komerkoli. Potrebuješ občutek pripadnosti.

Draga Mia nikoli ni prepozno za novi začetek!

POzdravljeni!

KOt pravite ste stari 29 let, poskušate doštudirati, otrok ločenih staršev, depresivni in nesrečni v ljubezni. Ločitev staršev je resnično nekaj, kar te zaznamuje zelo globoko, neglede na to, koliko si star. Zavrženost,bolečina, krivda, sram, žalost, ostanejo del tebe in jih odneseš v svet, v nove odnose. Zelo težko je živeti, če so te starši zavrgli. Še posebaj, če tam ni nikogar, ki bi vam stal ob strani, vas razumel, poslušal, spoštoval in ljubil. Tako vas zajema depresija, študij se vam zatika, srečujete fante, ki vas zlorabljajo in zapuščajo, saj je to tisto najmočneje, s čimer so vas starši najglobje zaznamovali. To so zelo boleča in težka čutenja, ki jih sami zelo težko razrešite, če ni nikogar, ki bi vas slišal.

Sprašujete ali ostati s fantom, ali ga zapustiti? Ta odgovor imate samo vi. Odvisno od tega, kaj vi resnično čutite. Ali ste ostali z njim, ker se vam je smilil, vas je spominjal na vas? Jaz resnično ne poznam odgovora. Razmislite, kaj je tisto kaj vas privlači in kaj vas odbija. So to resnično zobje, ali je kaj globjega, česar ne zmorete sprejeti pri sebi?

Druži vaju vajin notranji svet, ki je zelo identičen. Oba nosita veliko sramu in krivde. Sebe doživljata, kot nevredna ljubezni in nekoga, ki je ob tebi, ker te resnično ljubi in spoštuje. Oba globoko v sebi čutita, da sta napaka, da sta “grda” in, da vaju nihče ne bo nikoli resnično imel rad. Bojita se drug drugega, saj se bojita, da bosta ponovno zavrnjena in zavržena, da bosta ostala sama, kot že toliko krat do sedaj. Tudi vaš partner ni bil nikoli slišan s strani svojih staršev, nikoli pomemben sam po sebi in sprejet. Še danes, pri tridesetih izpolnjuje njuna pričakovanja, je doma in starša mu govorita, kakšne punce so zanj primerne. Vi ne, ker ste otrok ločenih staršev, in boste v hišo prinesli sram. V njihovi hiši je že sram, vi ga ne morete prinesti, lahko ga pa vzpodbudite v njih.

Vse to, kar doživljata v sebi, je odraz otroka, ki je globoko prizadet in ranjen, zavržen in osamljen v svoji najglobji biti. Sedaj sta odrasla in s pogovorom o sebi in poslušanjem drug drugega, bosta spoznala, kako sta si v resnici podobna. Saj vidva sta popolnoma O.K., samo otrok v vaju je zelo razbolel. Ko se bosta povezala v svojih bolečinah in stiskah, bosta zrasla in se začutila. Seveda, če se boste odločili, da nadaljujete ta odnos, ali pa ga boste iz sramu in strahu pred intimo in ponovno zavrženostjo prekinili. Odločitev je seveda vaša, saj samo vi resnično veste, kaj čutite. Verjamem, da se boste odločili tako, kot je najbolje za vas.

Želim vam vse doro v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije