Kaj naj storim?
Saj sploh ne vem kje naj začnem. Stara sem 30let in živim v zunajzakonski zvezi z partnerjem, ki ga ljubim in spoštujem. Najin odnos je res enkraten. Živiva pri mojih starših kjer imava stanovanje, vendar si sporeredno gradiva hišo. Jaz sem prvorojena in imam sestro mlajšo 7 let. Pa saj to ni tako pomembno. Pomembno je to, da se starši v prvi vrsti ne marajo mojega partnerja in zaradi tega so vspostavili sovražen odnos tudi do mene. Takšen odnos me zelo boli ker prej ni bilo tako. Že po tem kako se pogovarjajo z mojo sestro mi požene kri v glavo. Sedaj pa se je stvar še poslabšala. Sestra je namreč noseča in vse se vrti okrog nje, jaz pa otrok ne morem imeti . Za seboj imava 2 neuspela IVF – a.
Zaposlena sem v družinskem podjetju tako da imam očeta za vratom od 10 – 12 ur na dan. In ko pridem domov se zavlečem v sobo, da imam vsaj malo miru in časa zase in svojega partnerja. Tudi moj partner je bil do nedavnega zaposlen v našem podjetju, vendar je zaradi nenehnih pritiskov, poniževanja in nespoštovanja mojega očeta službo pustil. To je bila najbrž kaplja čez rob. Tega sem si želela tudi jaz saj sem kar naprej poslušala očitke kakšen je, da nič ne zna, da je lenuh, kljub temu, da je bil na delu v podjetju tudi 12 ur in več. Skratka najino delo ne in ni veljalo nič. Tudi sestra je zaposlena v družinskem podjetju vendar dela po 7 ur in manj in ji nihče ne očita ničesar, ne sedaj ko je noseča ne prej ko še ni bila. Pride in odide kdaj ji je volja.
Ko smo pri kosilu sedimo kot kipi, kot da se nimamo kaj za pogovarjat če pa že je to služba. Naše družinsko življenje je že davno zamrlo. Sama imam zelo stresno službo in kar naprej razvijamo nove projekte. Ker smo v lanskem letu z enim zelo velikim sem se celo odpovedala umetni oploditvi in vsem nadaljnjim preiskavam, samo zato da bo mir. Vendar to ni nič vredno. Ko kdaj pojamram za otroke, mi rečejo da so v življenju tudi druge stvari ki me lahko osrečijo naprimer biznis. Da če ne bom imela otrok se bom lahko bolj posvetila podjetju. Najbrž to mislijo tudi resno. Sedaj bodo dobili vnuka svoje ljubljene hčerkice in to jim je dovolj. Če bom jaz imela otroka z tem butcem, kot kličejo mojega partnerja otroci tako ne bodo kaj prida. Naj povem še to, da mojo sestro kličejo Mucika ali Mali mene pa Čuj ti! ali pa Ej. Če pa že po imenu je v njem vedno čutiti sovraštvo. Kaj naj naredim? Odseliti se ne morem saj ne morem plačevati najemnine in še gradit. Tako sem nesrečna, žalostna. V meni ja zamrla vsa tista radost in veselje. Izginilo je spoštovanje do staršev pa čeprav si tega nisem znala nikoli predstavljat, da jih ne bi spoštovala. Vem da je vse skupaj napisano zelo zmedeno. Tako kot v moji glavi. Izhoda iz tega pekla ne vidim več in pomislila sem celo na najhujše. Zato, da bi jih kaznovala, če bi se zgodilo najhujše vem da bi me potem imeli radi in bi me spoštovali. Potem bi znali ceniti mene in moje delo, ki ga vlagam v vse. Če bi se zgodilo najhujše bi me še kako radi poklicali po telefonu in me vprašali kako sem, pa me nebi imeli kam poklicat. Sedaj me mama nikoli ne pokliče in vpraša kako sem, kaj delam in… Sestro pa že ob pol osmih Mali kako si spančkal,? Kaj delaš? Kako se počutiš in in in… Vedno se imata kaj za pogovorit in ko pristopim jaz nastane molk.To ma tako ubija da sem najbolj žalosten človek na svetu. Pritiski so neznosni in tega ne zdržin več!
Zapostavljena,
Naredi si uslugo in pojdi. Ne premišljuj preveč, če boš zmogla in kako boš. Če si želiš biti srečna in če sta oba sedaj srečna, se dopolnjujeta in vse potem samo spakiraj in pojdi. Vem, da to je teorija..praksa pa je čisto nekaj drugega. Če želiš pobegniti poniževanju, monotosti in ujeti tisto srečo, ki jo želiš, pojdi. Pogovori se s partnerjem ter pojdita v najem. Hiša bo tudi nekoč zgrajena..Ne izgubi upanja, ter premisli kaj ti je več, če si srečna ali da živiš v poniževanju. Starši potrebujejo čas in ti jim ga da. Medtem, ko pa te ne bo..Se bodo streznili ali pa nikoli. To je vedno povezano z velikim tveganjem. Reši se sebe na najboljši način. Ne izgubi vere v sebe ter nasmehe, ki prinašajo toliko veliko, če ga le uspeš začutiti.
Vprašaj se kdaj boš zaživela svoje življenje in počela tisto kar ti želiš in ne kar zahtevajo drugi!
Zamenjaj službo, poskušaj imeti otročke in hitro dokončajta hišo in se odselita, potem pa bodo starši spoznali praznino, ki jo boš zapustila v njihovem srcu in domu, seveda če so ta pravi starši v kar pa dvomim, ker ne morem razumeti, da lahko stars svojemu otroku preprecuje imeti otroka…
Predvsem odrasti! Praviš, da se s partnerjem odlično razumeta. Prihodnost načrtuj z njim in ne s pomočjo staršev. Vsega pač ne moremo imeti. Ti bi rada hišo s pomočjo staršev, zato pa se je vse zalomilo. Kar ti pripada boš tako enkrat dobila, sedaj pač to ni možno. Kakšen je odnos staršev do sestre ni tako pomembno zate kot misliš. Stvar je takšna kot je. S partnerem vzemita stanovanje na kredit pa bosta samostojna. Moja hči (smo mestni ljudje brez hiš, parcel in ostale navlake) si je s partnerjem kupila stanovanje in mesečno odplačujeta okoli 60 tisočako kredita, pa sta na svojem. Malo smo jim pomagali pri nakupu pohištva, pa miljonček smo prispevali, da je kredit manjši itd. vendar mislim, da bi tudi brez nas šlo. Če boš šla na svoje te bodo tudi starši bolj spoštovali in imeli raje. Sedaj pa si 30 leten ljubosumen otrok odvisen od staršev. Mi starši “starih” otrok, to so taki okrog 27 do 30 let, se večkrat pogovarjamo in povem ti, da imamo vsi približno enako muko. Ni bolj obremenjejočega kot otrok, ki bi že moral zdavnaj živeti samostojno, pa ga imaš še vedno doma in te izčrpava čustveno , fizično in finančno.
Živjo,
tudi jaz se podobnega mnenja.
Če se s partnerjem res zelo dobro razumeta, mu daj vedeti, da imaš tudi ti vsega dovolj. Poniževanja in kontrole nad vama s strani tvojih staršev.
Hitro si poišči službo in potem eksplodiraj – ODHAJAVA IZ TE HIŠE ! NA SVOJE !
Boš videla reakcijo. V bistvu ti/vama sploh ni potrebno čakati na reakcijo. Samo spakirajta kar je vajinega in v svet za boljšim, lepšim, sproščenim življenjem. To je DOSTI BOLJ POMEMBNO kot pa vsak tolar.
Hiša bo pa tudi enkrat končana. mogoče ne tako hitro, kot če bi si pomagala s plačami iz družinskega podjetja, vendar vedi, da boš potem v njej uživala še trikrat bolj kot bi sicer.
Naredi ta korak ZASE !!!!!!!!!! Za svoje življenje !!!!!!!!!!!!!
Uživajta ko mi mladi radi uživamo sami, na svojem. Boš videla, da ni lepšega.
Potem bosta oba dosti bolj sproščena, uživala bosta v medsebojni družbi in kar naenkrat se bosta lahko veselila tudi naraščaja. (Psiha je lahko tudi glavni faktor, da vama ne uspe in ob takih pritiskih seveda to ni čisto nič čudno).
Drži se in se dobro odloči !!!!!!!!!!!!!!!
alenka
Potrpi nekaj let, dokler ne bo vajina hiša dograjena, vsaj za silo. Kaj pa finančna pomoč njegovih staršev? Pa tvojih, saj logično bi bilo, da te bodo izplačali, če se boš odpovedala dediščini.
Ne razumem pa, koliko revnih se odloča za gradnjo, ki presega njihove finančne zmožnosti in se vleče 10 ali več let. Sicer sem bila pa sama v podobni situaciji, le da sem imela 3 otroke + gradnjo na grbi. Tudi mojim mož sprva ni bil nič po volji, a so po daljšem času spoznali, da je pošten in pridnih rok, zato so ga po svoje vzljubili.
Je pa tako, da se kateri od otrok vedno čuti zapostavljen (jaz sem se tudi), upam, da se moji čim manj, ker želim vsem enako dobro.