Kaj naj si mislim?
Pred nekaj meseci sem dolgem času srečala enega fanta…nekaj let starejšega od mene, simpatičnega, prijaznega… Nekako sva pozabila na svet okoli sebe.Pogovarjala sva se, izmenjala tel.št. itd. Pogovor so spremljali globoki pogledi v oči, rahli dotiki… Poslovila sva se, obljubil mi je, da se kmalu vidiva, da me bo obiskal… Naslednji dan sva se srečala čisto slučajno, oba totalno šokirana in presenečena,samo smejala sva se in spet nekaj minut klepetala in se razšla.Njegove poslovilne besede so bile:Nisem pozabil, kaj sva se zmenila.Pomežiknil je in odšel.Seveda še do srečanja ni prišlo.Nekaj krat me je poklical, poslal kaki sms.Za najino NE srečanje pa ima vedno izgovore – služba, pomanjkanje časa…Vedno ko komunicirava imam občutek kot da mu ni vseeno.Ko sem bila žalostna me je potolažil, ko sem bila dobre volje sva se šalila…
V njegovi “družbi” mi je res prijetno, lahko se pogovarjam z njim o vsem…
Je mogoče kriva razdalja, ki naju loči,da se mi ne upa približati? 200km je med nama. V mojem kraju ima sicer sorodnike, vendar jih zaradi obveznosti v drugem kraju redko obišče.
Veliko mislim nanj…
Alanya,
zakaj pa ga preprosto en pokličeš in vprašaš, če bi se kje dobila??
primož
Fant, ki si bo želel zveze s tabo, se bo zato potrudil, bo pripravljen za to marsikaj narediti, tudi službene obveznosti počakajo, verjemi mi. Govorim iz izkušenj. Mojih, pa še od kakšne prijateljice. Zdaj je seveda odvisno od tega, koliko časa imaš na razpolago ti. V zelo podobni situaciji sem jaz vztrajala kar nekaj let, preden se mi je zjasnilo. Vse je ostalo pri naključnih srečanjih, ki so bila polna naboja, privlačnosti, oja … tudi z njegove strani, a premaknilo se ni niti za ped. Dobro je vedel … če bi kaj želel, bi jaz bila takoj za to. No, kar lepa mlada leta so mi šla, preden sem spregledala, da je to pač njegov stil. Takih prijateljic, kot sem bila jaz, se vedno dobi na tone. Ko je šel v akcijo moj, zdaj že mož, je zadeva izgledala povsem drugače, ker se mu je zares šlo in je bil pobudnik sto na uro. Razlika je zares očitna. Poročila sva se po enem letu in pol, ni mi žal, njemu tudi ne, vsakdanje težave so pa prisotne tako povsod. Pri samskih ali poročenih. Sad najine ljubezni veselo brca in čaka na svoj trenutek, če bi pa čakala njegovega predhodnika, bi bila še vedno samska, s polno glavo sanjarij. Življenje pa je hudo konkretna zadeva. Pa vso srečo ti želim!
Hvala za odgovore!
Moram vam povedati, da 100% ni poročen in da 100% nima punce v svojem kraju.
Po ovinkih zvem veliko podrobnosti o njem – imava skupnega prijatelja.Velikokrat me omenja(vedno pozitivne stvari).Tudi ta prijatelj se mi je že potožil, da je tip enostavno deloholik,da si vzame premalo prostega časa zase in za družbo.
Od dneva ko sem postavila vprašanje pa do danes sva se nekajkrat slišala, naslednji vikend pride v “naše” kraje in takrat se končno dobiva.
Stara pa sva jaz malo čez 20 on pa malo pred 30.