Stara sem 27 let.Imam fanta s katerim sva skupaj dve leti in pred tem da skupaj zaživiva.Do tu vse lepo in prav,vendar v meni se porajajo dvomi,namreč sem neznosno ljubosumna. Res je da ,čeprav sem kar prijetnega videza,sem nesamozavestna in nezadovoljna sama s sabo,s svojo službo in izobrazbo.,vendar trenutno te ne morem menjati,šolo pa počasi (ko imam dovolj energije)opravljam.
.Če ga recimo pokličem,pa se ne javi,se v meni začnejo porajati nenormalne misli.Začnem razmišljati s katero bi lahko kje bil,ali pa morda samo nisem dovolj vredna da me pokliče in podobno,dokler ne planem v jok.Pred njem sem imela veliko fantov pri katerih pa je bilo podobno.Včasih sem bila ljubosumna tudi na prijatelje,češ da je raje z njimi kot mano.Moti me tudi da je po naravi hladen ,nikoli ne izraža svojih čustev,edino če mu besede položim na pladenj.
Pogosto ko sva skupaj postanem zamorjena prav zaradi razmišljanja ,zakaj me nič ne objame, vsaj poboža,na koncu postanem pozorna že na vsak njegov gib.
Ko sem se o tej hladnosti pogovarjala z njem sem ga vprašala če me sploh ima rad in rekel je da tak je že od kar ve zase in si nič ne more, čeprav me rad ima.Šele ko sva sama doma v postelji postane nežen in šele med spolnim odnosom lahko začutim njegovo bližino.Vendar tudi tu ni tako kot bi želela.Da uživam ponavadi zaigram,tudi sproščena nisem,
so le redke izjeme.Pri tem krivde ne prepisujem njemu,ker se zelo trudi in tudi pri bivših je bilo isto. Imam občutek kot da sem včasih frigidna.
Zadnje čase razmišlja samo še o tem,kaj bo ko si urediva stanovanje in zaživiva skupaj,ali bo moja glava prenesla vse te črne misli,ljubosumje ,hladnost,…..
Kaj mi svetujete,morda obisk pri psihiatru ali spet drugega fanta,čeprav si brez sedanjega ne predstavljam življenja.

Spoštovana Kaja,

ljubosumje je eden od najbolj neprijetnih čustvenih odzivov in se po pravilu veže na pomanjkljivo samospoštovanje ljubosumnega. Gre za prikrito bojazen o svoji manjvrednosti oz. nesposobnosti zadržati partnerja ali partnerko zaradi svojih kvalitet, zato se pojavljajo represivne težnje. Ljubosumnost enako boleče prizadeva oba udeleženca in včasih preseže mejo racionalnosti, ki jo je tudi s intenzivno psihofarmakoterapijo ntežko obvladovati. Priporočam obisk pri psihiatru, ta bo po eni strani ugotovil potrebo po zdravljenju z zdravili in jih tudi lahko predpisal, po drugi strani pa bosta skupaj sestavila psihoterapevtski načrt za okrepitev samospoštovanja in zmanjševanje medosebne napetosti. V ta okvir bo šla tudi analiza spolnih težav.