Očetu so šteti dnevi. Grozno ga je gledat kako umira. Zdaj ne more več govorit, pa bi tako rad.

Kako naj se sploh obnašam do njega, kaj mu naj govorim?

Hvala za vsak nasvet, lp

Vzami si čas zanj in se pogovarjaj z njim. Ukvarjaj se z njim. Vprašaj ga kaj, kar misliš, da ti bo koristilo (jaz sem babico, npr. povpraševala po kuhinjskih receptih). Daj mu občutek, da ga potrebuješ. Ne skrivaj čustev. Moški znajo včasih tako zelo skriti čustva, potem pa se grizejo v sebi… Jaz bi ti svetovala, da si spontan in se očetu posvetiš… In povej mu kar ti leži na duši.

Drži se!

Kako zelo te razumem in vem, kaj se ta trenutek dogaja v tebi. Želim ti veliko moči in volje. Zjokajta se skupaj. Pokaži svoja čustva. Vem, kako močno te boli pri srcu, v duši, v vsem drobovju. Ta bolečina je neznosna in meni še po osmih mesecih ni popustila. Rada bi ti dala kako spodbudno besedo, nasvet pa sem prazna in ti ne znam pomagati.
Mare, drži se in želim ti vse dobro.
Judita

Hvala obema za spodbudo. Kar mislim si, da bo bolje, čeprav vem, da ne bo. Ne dojamem. Rečem mu, da se bo pozdravil in da bo kmalu doma. Jaz mu dajam kar upanje, pa lažem sebi in njemu.

Razumem in mislim, da vem kaj preživljate. Pred letom in pol je umrl moj oči. Po hudi bolezni. Zadnji mesec je bil v bolnici in vsak dan je težje govoril. Pa ne samo, da je šepetal, zadnji teden ni mogel več sestaviti skupaj besede, kaj šele stavka. Tudi pisati ni mogel. Njegove misli pa so bile jasne, čiste, trezne. Tako zelo je bolelo, ko sem ga držala za roke, ga masirala, mu poskušala govoriti o stvareh, ki so ga vedno zanimale, on pa se je trudil, da bi mi povedal…… ne vem kaj. Trudila sem se, da bi ga razumela, pa največkrat ni šlo. Poskušala sem brati iz oči, ki so zelo prodorno in jasno zrle vame in mi govorile. Poskušala sem biti jaz, njegova zlata punca, punca, katero je imel neizmerno rad in s katero se je velikokrat sprl….glasna, nasmejana, pametna….Nekaj časa mi je še šlo, pri njem sem zdržala, takoj, ko sem zaprla vrata sobe pa sem se zlomila…. jokala sem, v prsih je tiščalo….. Največkrat sem morala v naravo, kjer sem lahko kričala od silne bolečine….in tako dan za dnem do tiste nedelje.

Skoraj vsak dan sem se vozila k njemu (130 km). Nisem zdržala, da ne bi. Najraje bi bila pri njem non stop. Samo, da sem lahko bila pri njem in ob mamici in sestri.

Tisto nedeljo pa je bilo nekaj drugače,…. ko sem se vozila v sončnem zimskem dnevu, sem se spominjala samih lepih trenutkov…. naših dopustov, smučanja, izletov, raziskovanj,…. in ko sem prišla v bolnico, sem se stisnila k njemu, mu PRVIČ v življenju naravnost povedala, DA GA IMAM RADA in kakšno popotnico mi je dal za življenje in, da ŽELIM BITI TAK STARŠ MOJIM OTROKOM KOT JE ON MENI. Solze so lile,… prvič pred njim.

Zelo se je trudil, da bi ga razumela, kaj mi hoče povedati, pa ni šlo. REKLA SEM MU, DA VEM, KAKO ZELO ZELO ME IMA RAD. V nedeljo zvečer sem se tako zelo bala, da sva se zadnjič videla. OBČUTEK, EN ČUDEN OBČUTEK.

Moj oči je umrl v ponedeljek zjutraj. Ja, v nedeljo sva se videla zadnjič.

Vem, da lažje živim naprej, ker sem mu povedala nekatere stvari, ki bi lahko ostale neizrečene…… ne smem pa začeti razmišljati, kako je bilo njemu, ko je gledal svoje drage, ko je vedel, da ne bo nikoli več…. in kako mu je bilo, ko sem jokala in mu govorila, kako zelo ga imam rada. MU JE BILO LAŽJE ALI TEŽJE? NIkoli ne bom izvedela….

Razmišljati poskušam, da se je lažje poslovil od nas in nehal trpeti prav zaradi tega, ker je slišal in vedel, da vem, da me je imel neskončno in brezpogojno rad in ker sem mu povedala, da imam jaz rada njega in še…..

Tako je bilo z mano in z mojim očijem.

Tebi pa želim veliko moči in energije, pozitivnih misli (koliko jih je sploh lahko ob takih dogodkih). Jaz sem energijo dobivala oziroma iskala v družini (moj dragi in 1,5 letni sinko) in naravi. Z mamico in sestro smo se pogovarjale, obujale spomine, jokale, se stiskale. Povedati, ti moram tudi to, da je meni lažje. če se pogovarjam o očiju in obujam spomine, moji sestri je težje. Moja sestra mu tudi ni mogla povedati, kar sem mu jaz. Je želela, pa ni mogla. In zaradi tega trpi. Ljudje smo različni.

V mislih sem s tabo in s tvojimi dragimi!

žal nimaš kaj, vse mine piše na grobu nad mojo mamico in točno tako je. Povej in dovoli mu da gre, očitno mu bo tam bolje. Odhod – smrt je začetek novega, poskusi gledat s te strani, mogoče ti bo lažje. Meni je zelo odprla oči in razmišljanje o smrti knjiga z naslovom Kronika odhoda.
Poskusi prebrat, ni debela, čeprav mogoče nimaš volje do branja. Zgubit nimaš kaj.
Lp