Kaj naj naredim?
Spoštovani, lepo prosim za nasvet, saj sama več ne vem kaj naj storim. Z možem sva skupaj 10 let in imava 4 letnega otroka. Z najino zvezo sem načeloma zadovoljna (seveda ni vse idealno). V težkih trenutkih (resnih življenjskih situacijah) mi je mož vedno stal ob strani in mi nudil pomoč in podporo. Tudi tako na dnevni bazi se dobro razumeva in se ne kregava pogosto. Samo ena stvar je, ki me moti. In ta stvar ni majhna. Namreč, ko se skregava (zaradi kakšne neumnosti po navadi), postane žaljiv – mi reče tudi kuzla, ničvrednica in podobno. Tudi vedno reče, da je konec med nama in da hoče ločitev! Skoraj ob vsakem prepiru. Ne skregava se pogosto, ampak ko se, je to katastrofa. Meni se zdi normalno se skregati, dvigniti glas, zakričati, nato razčistiti in se pogovoriti. Jaz niti enkrat nisem njega žalila s takšnimi besedami in nikoli nisem rekla, da se hočem ločit, tudi nikoli nisem na to pomislila – da bi se kar ločila zaradi neke neumnosti.
Jaz enostavno več ne vem kaj narediti. V bistvu sem se dolgo trudila kao preslišati te žaljivke in grožnje, ker itak vem, da ne misli resno. Vem tudi, da jaz nisem idealna in imam svoje napake, tudi brez težav jih priznam. Ampak kdo pa jih nima? Vedno se potem pomiri in je vse ok. Ampak zame ni vse ok. Mene to zelo prizadane in začela sem ga doživljati kot nasilneža. Lahko je v tem trenutku vse vredu in čez eno uro bo že govoril, da se hoče ločit in da sem ničvredna kuzla, ker se bova skregala vmes zaradi neke banalne stvari, ker bom recimo dvignila glas nad njega in mu povedala, da me nekaj moti.
Ne vem kaj naj naredim. Nočem rezdreti družine, zdelo se mi je, da ga imam neizmerno rada in da sem srečna, da smo srečni. Ampak vsak tak izbruh, čeprav se ne dogaja pogosto (recimo na vsake 3 ali 4 mesece), pusti v meni globoko rano in tudi zamero, zaradi česar tudi moja ljubezen do njega počasi ugaša. Drugače ni nasilen fizično nikoli do nikogar, ne zlorablja alkohola, je izobražen, ugleden, moralen, … ampak mislim, da je tole vseeno preveč. Kaj vi menite? Se da to kako popraviti ali je edina možnost, da grem svojo pot? Pogovoriti se o tem noče. Nekako vedno vso krivdo zvali name (recimo drla si se name in ne bom dopustil, da se dereš name). Kako se ostali pari skregajo? Se tudi kdaj v jezi žalijo? Zame je pač to nedopustno, ne vem, ne zdi se mi normalno…
Dodala bi samo še, da gre v takšnih situacijah vedno spati v drugo sobo, pobere skupne in poročne slike z zidov, … tako da meni je popolnoma jasno, da me v resnici sovraži 😔 in ob vsakem zame navidez nepomembnem prepiru, izbruhne to sovraštvo ven. Sprašujem se samo zakaj je sploh z mano, zakaj ne gre dejansko stran, ampak me tako muči? Jaz bi vse dala, da bi lahko razrešila te konflikte, šla bi na zakonsko terapijo, pa noče niti z mano govoriti o tem, kaj šele s kom drugim. Zakaj je sploh še z mano? Počutim se popolnoma obupano in v brezizhodni situaciji. Nimam niti kam iti, saj sem ostala brez obeh staršev, nimam se s kom pogovoriti, vse to me razžira. Strah, groza me je, da bom ostala čisto sama, vendar vedno bolj se mi zdi, da druge možnosti več nimam.
Spoštovani,
videti je, da gre v vajini situaciji za klasični nesporazum zaradi pomanjkanja veščin upravljanja s konflikti. Za vas je normalno, da v konfliktu svoje zahtevate z dvignjenim glasom glasom ali celo kričanjem. Dejansko je kričanje med odraslimi ljudmi neustrezen način izražanja, da me nekaj moti, da sem jezen. Ustrezni so drugi načini izražanja jeze, pogajanja kdo si česa želi, kdo je pripravljen kaj tolerirati, itd. Tudi če je potrebno okrepiti moč svojih sporočil, so ustrezne druge oblike, ne povzdignjen glas. Kričanje v psihološkem smislu pomeni grobo zahtevo, da mora obveljati moja in pika, brez upoštevanja želje drugega. Je tudi izkazovanje občutka premoči nad drugim. In pričakovano ter normalno je, da partner to zavrača.
Seveda pa je način, na katerega parter to naredi, tudi ali še celo bolj neustrezen. Žaljivke in grožnje so enako kot kričanje orodje za upravljanje s konflikti na nivoju … tam zgodnjega najstništva. Mogoče je, da mož, ne samo da zavrača kričanje kot bi ga večina, ampak da kričanje doživlja še kot nekaj hujšega. Možnih je več scenarijev. Lahko bi bil v otroštvu deležen kričanja in to danes v njem zbuja otroške bolečine. Lahko bi kričanje doživljal ne kot običajno zadevo v konfliktu, ampak kot izraz prezira, sovraštva ali neljubezni iz vaše strani. Skratka, mož očitno kričanje doživlja kot udarec z macolo in potem vrne udarec z najtežjo macolo, ki jo pozna – grobe žaljivke, grožnje, čustveno izsiljevanje.
Ne vidim, da bi šlo za to, da vas mož sovraži. To sploh ne. Mogoče se nekje skriva kanček prezira. Ampak gre za to, da rešujeta svoj konflikt na neustrezen način. To tudi pojasni zakaj se ni ločil. Vse kar je potrebno, da rešita svojo težavo je, da se naučita bolj odraslo reševati konflikte. To se najbolj elegantno naredi v okviru nekaj ur partnerskega svetovanja. Seveda pa lahko ogromno naredite tudi sami v nekaj pogovorih s svetovalcem. Toliko na tem mestu.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
G. Drčić, zelo dober odgovor, dal mi je misliti, le da sem jaz v vlogi Plazminega moža. Kričanje nad mano sem vedno smatrala, da me tak človek nima rad, da sem mu odveč, da me vidi kot nesposobno zgubo, ki nič ne naredi prav, skratka vse najslabše. Iz takega odnosa sem se vedno umaknila, če le lahko, tudi če so me prepričevali, da to ni res. Nikoli nisem pomislila, da so to moji občutki, ki jih pripisujem njim. Premišljujem, zakaj. Mogoče ker sta se starša več let grdo prepirala, ko sem bila otrok in mene je bilo tega tako groza, da se mi je večkrat ulila kri iz nosa, ko sem prišla iz šole domov. Še danes ne prenesem konfliktov, vedno popustim in se umaknem ali če to ni mogoče, napadem nazaj z veliko pretežko macolo, kot ste rekli in izpadem jaz slaba oseba, ker ne razumejo, od kod mi vsa ta jeza. Jaz pa samo hočem, da se prepir konča, ker ne prenesem. Res hvala za drugačen pogled.
Odnos vsekakor ni primeren oziroma je za odraslo osebo nesprejemljiv. Verjetno se nikdar ni naučil komunicirati nekih zadev.
Da ne razlagam predolgo, moja boljša polovica izhaja iz družine, kjer so bili samo očitki, očitki za vsako klinčevo malenkost. Recimo, da tudi ona ni znala najbolje komunicirati in je bil vsak mikro prepir z njene strani tretiran kot konec vsega…
Koliko me je razdražila s takšnim načinom težko opišem, da tega, koliko sem se moral zadržati, da nisem rekel nazaj kaj, kar je bilo utemeljeno, a bi jo prizadelo, sploh ne omenjam. To sem rešil tako, da ko je bilo lepo obdobje, sem ji čisto objektivno povedal, da imava na tej točki problem in ko pride to, naj tisti dan ne razlaga, ampak počaka do naslednjega dneva, da se malo pomiri in zbistri misli, ter kar jo moti rajši napiše, da potem prebere svoje besede in da meni za prebrati, osredotoči pa naj se na pozitivni del in rešitev.
Je trajalo nekaj let, ampak deluje. Se je tudi spremenila do svoje primarne familije in se ne pusti več zdražiti. Ne vem, če kaj pomaga, čisto na kratko.