Pozdravljeni,
obračam se na forum po nasvet zaradi težav, ki me pestijo in nimam nikogar, s komer bi se lahko o tem pogovorila. Stara sem 24 let in že dlje časa opažam pri sebi znake, ki si jih sicer težko priznam, vendar vem, da so nekoliko v smeri depresije, ali morda tudi česa drugega. Že v osnovni šoli, nekje pri 12 letih, ko sem prišla v puberteto, sem imela obdobje, ko sem bila zelo zelo žalostna, takrat sem se precej umaknila vase, prekinila stike s prijateljicami in 2x tudi skušala narediti samomor. Ampak mi seveda ni uspelo (po eni strani na srečo), ker sem imela o tem premalo znanja in poguma. To je bilo obdobje, ko so se doma vse stvari sesuvale in sem se počutila zelo osamljeno, malce sem tudi ekperimentirala z drogami (alkohol, trava,…), verjetno pa so k vsemu pripomogli tudi hormoni. Vsaj tako si sedaj razlagam. Vendar takrat nisem bila deležna nobene pomoči, pravzaprav se je vse pometlo pod preprogo, zdi se mi, da je pri starših to, da sem se hotela ubiti, bil velik tabu in si nista želela priznati. Navzven sta celo razlagala, da sem imela trebušno virozo, ko sem se najedla tablet in padla v nezavest in nato bruhala… Kasneje, v gimnaziji, sem se kar pobrala na noge, se začela ukvarjati s športom (kolo, hribi), in nekako je šlo skozi. Zadnja leta pa spet postajajo vedno bolj težka. Sedaj živim s fantom, ki je zelo zelo v redu in imam veliko srečo, da ga imam. Vendar najin odnos zelo uničujem s svojim razpoloženjem, ki izrazito niha in posledično vedenjem. Najhujši je teden pred menstruacijo, takrat sem zelo depresivna, razdražljiva in konfliktna, sklepam, da gre za PMS in hormonsko neravnovesje, ki je z njim povezano. Vendar so zadnje časi ti PMS-ji vedno hujši in daljši. Vsak mesec v času pred menstruacijo, ko je najhuje, pomislim tudi na samomor in nekajkrat sem ga tudi želela storiti, vendar me je fant zaustavil. Ko sem bolje, se s fantom o tem veliko pogovarjava in sedaj že ve, kako mora ukrepati, včasih ga tudi sama opozorim, da se približuje obdobje PMS in naj mi pomaga. Ker ko je najhuje, sem taka, kot da bi bila druga oseba. Vse se mi zdi brez veze, nimam energije, zjutraj me komaj spravi ven iz postelje, govorim samo to, da je “vse kr neki…” in nimam volje do ničesar. Čeprav se tega zelo zavedam, si vseeno ne znam pomagati, da bi se obvladala, ker je enostavno tako močno. Nekaj časa sem se prav zavestno pripravljala na PMS in intenzivno uporabljala pozitivne afirmacije in podobne strategije, ampak ko pride, nič več ne pomaga. Ni pa samo to, tudi sicer mi razpoloženje zelo niha (tudi med ciklom), da se včasih počutim prav evforično in se mi vse zdi super in lepo, vsega se veselim, sem polna energije, včasih pa sem čisto brezvoljna in se moram prav potruditi, da najdem smisel v stvareh. Moram povedati, da je tudi trenutno obdobje morda nekoliko bolj stresno zame, saj sva se v 1 letu s fantom dvakrat selila, poleg tega pa zaključujem študij in me kmalu čaka vstop v zaposlitev. In vse to me zelo straši, toliko enih velikih sprememb je bilo in še bodo. In česar me je zelo strah je tudi prihod otroka, saj ne vem, če sem psihično in čustveno dovolj stabilna za nosečnost, porod in vse kar pride za tem. Še posebej se bojim poporodne depresije, morda sem o tem malo preveč brala in se zaradi tega prestrašila, ampak če imam tako hude PMS-je, je verjetno tudi velika verjetnost, da bom imela poporodno depresijo? Pa tudi sicer, ne vem, ali sem depresivna? Ali je to še normalno? Zelo me je sram govoriti o tem, kako se počutim in da sem že nekajkrat poskušala narediti samomor, zato se izogibam temu, da bi šla k nekomu po pomoč. Bojim se tudi tega, da bi dobila “diagnozo” in zdravila… Ker potem je to črno na belem in bi se počutila, kot da mi na čelu piše, da je z mano nekaj narobe. Ampak vem pa, da tako več ne gre naprej, ker preveč vpliva tako name kot na moj odnos s fantom. Zavedam se tudi tega, da me on zelo “rešuje” in brez njega bi po vsej verjetnosti že končala. In to me spravlja še v večjo tesnobo, v smislu, kaj če me kdaj zapusti, kaj če si najde drugo, kaj bo potem z mano…. Prav zato bi rada, da se spremenim, da bi bila bolj stabilnega razpoloženja in da ne bi razmišljala o samomoru in da se ne bi toliko bala prihodnosti in vseh izzivov, ki prihajajo. Ker tudi ti strahovi me prav hromijo in se počutim, da itak ne bom zmogla, in potem se mi zdi vse brez veze, če vem, da itak ne bom zmogla ničesar…
Vem, da je to pisanje zelo dezorganizirano, pa vseeno, kakšen nasvet, karkoli? Kaj sploh je z mano? Je to normalno ali ne? Imam samo malo bolj hude PMS-je ali….?
Moram pa povedati še to, da so psihiatrične težave že v naši družini, sorodnik v 3. kolenu je storil samomor in moja sestra ima prav tako psihiatrične težave. Je to morda dedno? Sem zaradi “slabih genov” takšna?
Res si ne želim iti k psihiatru in ne želim jesti zdravil, veliko raje bi kakšen “domači” nasvet, kako si pomagati, ali kar koli, samo zdravila ne…

Lepo pozdravljeni,

razlogi za vaše težave so lahko različni. Seveda na nas vpliva prirojena konstitucija, dedni dejavniki, naravna opremljenost ipd. V veliki meri pa so naše življenjske izkušnje tiste, ki vplivajo na naše počutje. Nekaterih stvari se spomnimo, nekaterih ne; so namreč skrite v nezavednem. Ravno te vsebine pa lahko v veliki meri vplivajo na naše počutje. Gre za konflikte ali travme, ki ostajajo nepredelane.

PMS ali kakšni stresni dogodki (tudi spremembe kot je prehod v odraslost, menjava službe, selitve ipd.) ponavadi vplivajo na naše duševno zdravje. V primeru, da imamo v ozadju nerazrešene konflikte ali travme pa vplivajo še toliko bolj. Dobro bi bilo, da bi poizkusili z globinsko obliko psihoterapije (npr. psihoanalizo), kjer boste lahko spregovorili več o svojih doživljanjih. Psihofarmaki (zdravila kot so npr. antidepresivi) lahko pomagajo pri zmanjševanju simptomov (npr. opisujete brezvoljnost, nihanje razpoloženja itd.), vendar vzrokov ne bodo razrešili. Verjamem, da vam je težko in nesmiselno bi bilo, da se po nepotrebnem mučite. Na voljo imate več različnih vrst pomoči. Morda bi vas presenetilo, če bi vedeli koliko ljudi rabi pomoč zaradi psihičnih težav. Vsak od nas se znajde v slabi koži in to je popolnoma človeško.

Lep dan vam želim in srečno,

Pozdravljeni,

hvala za odgovor, vendar kolikor mi je znano, so psihoterapije vse samoplačljive in zelo drage, kar sem brskala, sem našla po cca 50 eur na uro, kar pa zame trenutno nikakor ne pride v poštev, ker so moji celotni mesečni “dohodki” ravno za 6 terapij, partner pa ima minimalno plačo. Tako da dokler se ne zaposlim, ne pride v poštev, za psihologa na napotnico pa se čaka, da ni za govort… Mi preostane kaj drugega?

In potem se Slovenci čudimo, da podiramo rekorde v številu samomorov, če pa je toliko pomoči na razpolago, mhm….

Lepo pozdravljeni,

cene psihoterapevtskih srečanj stanejo okoli 50 EUR, kar je lahko za nekatere preveč. Zato veliko psihoterapevtskih kolegov, vključno z menoj, v primeru finančne stiske pacienta, zniža ceno na tisto raven, ki je še sprejemljiva za pacienta. To velja le v primerih, ko je ogrožen eksistenčni minimum in do takrat, ko se finančno stanje pacienta izboljša.

S prijaznimi pozdravi,