Pozdravljeni

Z ženo sva poročena 9 let in imava 4 letnega zlatega srčka. Pred parimi leti mi je žena hotela nekaj povedati pa je nisem hotel poslušati, kar mi je zdaj žal,  morem napisat da izhajam iz družine v kateri se nismo znali in hoteli pogovarjat o tezavah.  Takrat mi je hotela povedat da najin zakon propada. Ona se hotela stisnit k meni hotela nežnosti jaz sem jo nehote zavrnil in raje gledal tv ali telefon.  V 4 letih sem imel 4 čudne napade ponoči. Zato sem se lani decembra odločil da poiščem pomoč kjer so rekli da imam anksioznost in malo depresije. Z ženo sva letos hodila na skupne terapije, kjer sem spoznal kaj sem vse delal narobe. Mislila je da  nimam čustev do nje da jo zato zavračam, ampak jaz ji nisem znal pokazati svojih čustev. Povedala mi je da sem s temi dejanji ubil njena čustva, da je prazna, prišlo je že tak daleč da je omenila ločitev, ko to izreče  se mi zmeša in recem kaj takega ko nebi smel.  Od terapij je minilo pol leta , tam me je prosila da naj ne silim v njo, naj se je nedotikam da bo videla kako bo. Pa sem jo poslušal ceprav je v meni vrelo in sem se komaj zadrževal da je nisem objel.Meni pa se zdaj meša vedno bolj, tudi živčen sem vedno bolj ker je nesmem  objet.

Pa me zanima kaj naj naredim  da bom spet ji prižgal tisto iskro ter da bomo srečni kot družina

Spoštovani mozek,

najprej vam dolgujem opravičilo za dolgo čakanje. Žal mi je, da ste v stiski in da je vajin zakonski odnos na točki, na kateri sta se znašla. Lahko razumem, da se v vseh teh letih nista uspela dovolj pogovarjati, začutiti, še manj razumeti kaj se vama dogaja in kaj si drug ob drugem prebujata ter kako se vsak od vaju počuti. Verjamem, da je bilo obema težko v svojem svetu, morda je žena v samoti in neslišanosti trpela še bolj, vam pa se je zdelo tako kar normalno, saj ste bili iz svoje družine navajeni takšnega načina življenja. Si predstavljam, da  nista zmogla najti mostu, poti, drug do drugega, in da je to predvsem za vas še vedno zelo težko. Vprašanje je kaj skušate razumeti in  narediti drugače, da se ne vrtita v začaranih krogih.

 Kakor je to hudo slišati, so vam pravzaprav tisti čudni napadi ponoči pomagali, da ste se začeli bolj zanimati za svoja in ženina doživljanja. Zelo pozdravljam, da sta se odločila za zakonsko terapijo. Ne vem zakaj sta jo prekinila in  vama svetujem, da jo nadaljujeta, saj je vse to proces na dolgi rok. Če žena ne bi hotela več hoditi, svetujem, da si individualno terapijo poiščete sami zase.  Ni namreč čarobne rešitve in tudi nasveta za prižig iskre v ženi nimam. Ne vem kako daleč je ona z odločitvijo za razhod, kako razbolela in neupoštevana se počuti in če je zanjo sploh še čas, da vam da še eno priložnost. Razumem, da ste sedaj, ko čutite, da jo izgubljate, pripravljeni narediti marsikaj, toda kaj ste pripravljeni narediti najprej sami  zase. Da spoznate od kod vam toliko razdraženosti in jeze in kaj boste sami naredili, da ne bi  izrekli vsega, kar vam pride na pamet… Ker to njo prizadene, boli in še bolj odbije. Še veliko je stvari, ki jih lahko  spoznate o sebi in njej ter osebnostno zrastete. Razumem, da če se ženska počuti prazno, samo, neslišano in žalostno, da  ni pripravljena na objem, telesnost, morda tudi na spolnost, ki temu lahko sledi. Morda žena doživlja,  da jo skušate objeti zgolj zato, ker pogrešate spolnost in se ji vse skupaj še bolj upira… Razumem, da moški prihajate v odnose z obratne, telesne strani…

Najprej je torej potrebno reševati odnos, da se ženska lahko preda telesno. Tudi če gre zgolj za dotik ali objem. Še najbolj ji lahko pridete blizu tako, da ji vse, kar doživljate in čutite in ste napisali priznate, se ji iskreno opravičite, ji skušate vse, kar bi ji hoteli pokazati z objemom, dati v besede… Verjetno bo pomembno, da se boste še učili kako se pogovarjati na  način, da ne boste zgolj v sebi, pač pa da se boste zanimali zanjo in za njena čustva in doživljanja, kako ustvariti prostor zaupanja, da vam bo morda pripravljena odstreti njene stiske… Pravzaprav je odgovor v tem, da ko boste vi čutili kaj je vsa ta leta ob vas čutila in še čuti in doživlja ona (bolečino, žalost, jezo, občutek nepomembnosti in zavrženosti…) in ji to zmogli povedati (in pokazati, pa ne le telesno, predvsem gre za sposobnost čutenja), se bo morda odprla pot do nje – pod pogojem, če je ona še pripravljena na skupni dialog.

Vsekakor s terapijo ne morete zgrešiti. Pomembno je tudi, da se spomnite kaj ste delali in kakšni ste bili do nje, ko ste se zaljubili vanjo, in to obudite. Vendar samo to ne bo dovolj za rešitev odnosa, pomembno bi bilo ugotoviti kaj ste pripravljeni narediti na sebi in s tem tudi za ženo in otroke.

Vse dobro vam želim. In kar pogumno.