Najdi forum

Kaj naj naredim ?

Zdravo,

pred 5 leti sem izgubila mamo v nesreči – povozil jo je vinjeni voznik na prehodu za pešce. Že sama sem takrat doživela hud šok, a sem se nekako spravila k sebi v letih po nesreči, a moj oče se pa kar noče in noče ali ne more sprijazniti s tem kar se je zgodilo. Z mamo sta bila skupaj že od rane mladosti.
Stara sem 28 let in živim v svojem stanovanju ter imam fanta. Oče živi le nekaj ulic stran od mene. Najraje je sam in ne zahaja kaj dosti v družbo. O kakšni drugi ženski noče niti slišat. Stalno gleda mamine slike in se ukvarja z njo ter razmišlja zakaj se je tako zgodilo in ne more nehati sovražiti voznika. Tudi pogosto in včasih kar precej pije.
Mene to zelo obremenjuje. Sem edinka in se počutim odgovorno, da moram jaz nekaj napraviti, da bo oče lažje in srečno živel. Če bi imela brate in sestre se bi verjetno ta pritisk malo porazdelil, tako je pa čisto vse na meni.
Stalno me spremljajo občutki krivde če preživljam čas s fantom in če sva vesela…ker vem da je oče pa osamljen in nesrečen.

Ne vem več kaj lahko sploh storim da bi bila oba (oče in jaz) spet srečna ?
Kako naj pomagam sebi in kako naj pomagam njemu ?

Prosim za vaše mnenje kako vi gledate na te stvari in kaj se da narediti ?

Hvala in pozdrav,
Alja

Pozdrav.

Prosim preberi si mojo zgodbo nižje :smrt očeta in moji občutki pred 13 leti.
Kot boš videla je naši mami po smrti primanjkovalo in ji še predvsem manjaka družba pa ne družba nas otrok ampak bolj njenih vrstnikov in sorodnikov. Če je le mogoče poskusi nekako tajno organizirat kakšne obiske k vašemu očetu. Jaz pokličem k kakšnim sorodnikom in mal počvekam in nato vprašam če bodo kaj prišli pa se večina ne upa ker so mnenja da bo vse še slabše ampak ni tako. Z vsakim obiskom na domu se začne nekaj novega.Vsak se naj z njim pogovarja, koliko pa ste se oz. se je on pogovarjal o svoji bolečini z drugimi vrstniki. Naši mami je pomoje pomagal tudi pogovor z drugimi ne le nami. Pomembno je da ga kdo od vrstnikov lahko pripravi do tega da gre z njimi tudi kdaj na kakšen izlet tudi s tabo. To pa nikakor ne sme pomenit da kamorkoli greš vedno vzameš s seboj očeta. Tudi ti živiš svoje življenje in tudi ti si lahko privoščiš užitek samo s svojo družino. Čeprav nas malo peče vest, vendar ni potrebno da imamo mi in v bodoče naši otroci s smrtjo zaznamovano celo življenje in tudi očetu ni potrebno tako ravnati. Osebo ki jo je ljubil nikoli ne bo pozabil vendar pomoje bi se moral zavedat da če bi ta oseba še živela nikakor ne bi hotela da se on zapre vase, pred svetom in tudi tebi se ni potrebno. Smrt v nesrečah je mnogo bolj tragična ker pride naenkrat drugo je če ti nekoga spremljaš kako umira ker je bolan, ker imaš možnost da se lahko psihično ne vse pripraviš(jaz sem bila premajhna da bi o tem sploh kaj vedela). Vozniku pa ne bosta nikoli oprostila. Če nekdo naredi prekršek ko ni pijan je malo lažje. če pa je vinjen pa mu ni za kaj odpustit. Vedel je da tak nima kaj za volanom delat pa je vseeno šel. Ko se je zavedel kaj je storil ga je 100%pekla vest, če le ima malo srca. Njegova vest in občutek krivde pa ga bosta spremljala celo življene, TO JE NJEGOVA NAJVEČJA KAZEN. Poskušajte živeti naprej. Prav je da imaš tudi čas za svoje notranje potrebe in zunanje, da ločiš svoje in druge. Nikar pa celega življenja ne podvrzi tej izkušnji ker si še mlada in imaš se veliko pred seboj in če ne boš začela živet (pa s tem ne mislim žuranja do onemoglosti ali česa podobnega) boš celo življenje bolj nesrečna kot srečna. Najdi svojo sreča tudi ta obstaja, čeprav je včasih težko verjeti.

Ja, težko je pustiti oditi partnerja in zaživeti na novo. Tu zagotovo veliko pripomorejo prijatelji, sorodniki, znanci, konjički, ki te potegnejo iz žalosti in počasi se lahko začneš veseliti.
Pri moških je to težje, me ženske svoje občutke rade delimo z drugimi, rade poklepetamo, iščemo družbo. Moški so tu bolj nebogljeni. Kakšen konjiček jih reši, moški vendar ne kofetkajo…

Kupi mu kakšno knjigico pri Društvo hospic, lahko tudi tam povprašaš za kak nasvet. Najbolj bi mu pomagala, da bi slišal kakega moškega kako se je pa on pobral po ženini smrti. Morda obstaja kaka knjiga. Oni bodo vedeli.

Lepo je, da ti je mar za očeta. Svoj del lahko narediš, to je, da neguješ svoj odnos z njim. Svoje življenje mora živeti sam kot ve in zna. Prav pa je tudi, da človeku v stiski pomagamo tisti, ki takrat nismo in mu nudimo oporo. Nikoli ne vemo, kdaj bomo mi potrebovali pomoč.

Ko sem jaz izgubila oceta, sem bila stara 2 leti in brat 8 let. Mati je postala samohranilka. Po 22 letih ni nasla nobenega prijatelja, druzila se je s sosedi in imela je nekaj prijateljic ter sorodnike, ki so ji pomagali. Po 22 letih ji je uspelo najti prijatelja (sicer ne za dolgo, je izbircna 🙂 ), pa vendarle, potrebovala je 22 let, tako da, naj te ne skrbi, ce oce noce slisati za kaksno zensko. Bo ze. Tudi mene pece vest, ce se imam lepo (recimo cez praznike, novo leto), mami pa je sama. No ja, na sreco jo vedno kdo povabi zraven, vendar vem, ce bi samo zaradi nje ostala doma, bi njo pekla vest, da zaradi nje ne grem tam, kamor zelim in bi se pocutila se slabse. No ja, vsak clovek pa ima svoj nacin prebolevanja najdrazjega. Res pa je, da pijaca ne resi vsega, kot misli tvoj oce. Zal.
Pusti casu, da zaceli rane.

New Report

Close