Živjo! Stara sem 15 let. Do zdaj je blo z mano vse okej, zdaj pa se mi je kr naenkrat sesu svet. Najprej sem mela velike težave v enem odnosu. Tisto se je uredilo, zdaj pa je, kot da bi se mi vtrgalo. Kar naenkrat sem mi vse gnusi – hrana, ljudje, vse… Ne morem jest. In sploh nisem lačna. Če pa že ne morem hrane skrit pol pa grem in zbruham. Doma ne opazijo, ko hrano skrivaj zmečem stran. Vidijo, da manj jem, pa mislijo, da samo malo hujšam. Sama sebi se zdim debela, pa mi vsi pravijo da nisem. Nobenmu ne morem povedat, kaj je z mano. Doma ne bi razumeli. V šoli bi mislili da si že zmišljujem, ker sem prej mela tiste težave. Nimam kam. In tudi nočem nobenemu povedat. Rada pa bi, da bi bla spet normalna. Ampak če se mi pa hrana tako strašno gnusi… Pa povedat nočem. Kaj naj naredim. Mi lahko vi pomagate?

Pozdravljena,
mislim, da bi bilo najbolje oglasiti se pri katerem od strokovnjakov. Ne pišete o izgubljeni teži in tudi ne o svoji treutni prehranjenosti. Vsekakor so pa občutki, ki jih opisujete, zelo podobni tistim, ki jih slišimo od deklet, ki so zdrsnile v bolezen, anoreksijo nervozo. Ko stvari po začetnih kontroliranih spremembah zdrsnejo iz rok. Pomembno je, da bi se o tem z nekom pogovorila čimprej, ker je zgodnje ukrepanje bistveno lažje in učinkovitejše. S pomočjo boste ne le spoznala, kaj se dogaja, ampak tudi, kako naprej.
Svetujem, da se, če je če mogoče najprej pogovorite s svojimi starši, potem pa tudi s svojim zdravnikom. Če bo potrebno, se boste skupaj dogovorili za obisk pri pediatru endokrinologu, ki bo vaše težave natančno opredelil.

Kar pogumno,poskušajte se pogovoriti s starši, mislim, da bodo vašo stisko in skrb razumeli in jo vzeli zares.
Marija Anderluh