Pozdravljene

Redno prebiram forum, ponavadi ne pišem. Danes pa potrebujem nasvet. Najboljša prijateljica ima hude težave z zanositvijo. Po treh letih sta bila obravnavana v ambulanti za neplodnost. Imela je 4 umetne oploditve, nikoli ni ratalo. Potem je bila v ivf (ne vem, če sem pravilno napisala)
postopku. Dvakrat ni nastal niti eden zarodek, tretjič sta bila dva. Nosečnost je uspela, vendar jo je po še ne dveh mesecih že konec. Do konca je strta in žalostna. Do sedaj sem jo vedno znala bodriti in ji pomagala prebroditi najtežje trenutke.Vedno me je poklicala in me povabila k sebi, skupaj sva jokali. Tokrat se ne oglasi. Teden dni pred abortusom sva bili skupaj, vse vredu. Potem pa od druge izvem,da je nekaj narobe – da se nekaj komplicira. Nisem je poklicala, včeraj sem izvedela za splav. Šla bom k njej, ne vem kaj ji reči. Sicer sem tudi sama izgubila otroka – umrl mi je takoj po rojstvu, vendar ne vem kaj so prave besede, če sploh so. Meni je največ pomenilo, da so prišli, da nisem bila sama. Prosim, KAJ NAJ NAREDIM, zares mi je hudo in zdi se mi, da tokrat še jaz obupujem, ki sem ji vedno dala oporo in ji bila v pomoč.
LP

Res, najbolj pomembno je, da so ob tebi ljudje, ki čutijo s tabo. Niso pomembne besede, besed ni. Je le čutenje, da nisi sam. In zelo pomaga, če kdo joče skupaj s tabo.

Pogum, žiža

Pozdravljena!

Najprej bi ti želela voščiti iskreno sožalje ob izgubi tvojega sončka.

Težko je postaviti neko pravilo, kaj v takem trenutku reči, kaj narediti, da bo prav in kaj bo narobe. Ljudje smo različni. V takšni situaciji nam v enem trenutku paše to, v drugem že drugo.

Težko je reči tudi, stoj ji ob strani, saj vemo, da v takšnih trenutkih rabimo delno tudi samoto, da stvari premeljemo, jih preživimo, se sploh zavemo, kaj se je zgodilo. Da bomo morali žal živeti to kruto življenje dalje, brez naših ljubljenih, nam je tudi vsem še kako jasno. Vendar precej težko.

Od našega tragičnega dogodka dalje redno spremljam in se udeležujem tega foruma. Moram iskreno priznati, da mi je včasih prav težko, kaj napisati, da bi nekoga potolažilo, ker nekako v nekem trenutku ne najdem pravih besed, čeprav sem tudi sama izkusila to bolečino. Ne vem. Morda je včasih bolje biti tiho in ji ponuditi en velik močan objem. Mislim, da je tisto, kar boš v tistem trenutku v srcu čutila in da boš iskrena, resnično ta pravo.

Če te bo tvoja prijateljica še dalje želela za prijateljico in glede na to, da si ji že v preteklosti stala ob strani, ti bo to tako ali tako v vsakem primeru dala vedeti, s tem ko bo pustila, da se boš ponovno dotaknila njene duše. Sama boš spoznala iz njenega odziva, ker se bo s teboj o tem želela pogovarjati, se ti bo odprla, sicer pa se bo najbrž za nekaj časa na tej točki prijateljstvo za nekaj časa razšlo in ne bo želela tvojega kontakta. Moraš ji pustiti nekaj časa. Takšna je žal tudi moja osebna izkušnja.

V trenutku, ko je bilo meni najhuje in ni bilo skoraj nikogar, vsaj ne tistih, za katere sem mislila oz. si želela, da bi bili ob meni, sem se skušala postaviti v njihovo kožo oz. sem razmišljala, kaj pa bi jaz v takšnem primeru naredila, kako bi jaz prijateljici pomagala v težkih trenutkih. Odgovora nisem našla. Vedela sem samo, da bi z njo čutila in z njo jokala. Sama zase pa nisem vedela, kaj bi mi v danem trenutku ustrezalo, ker sem bila zelo prizadeta.

“Bogu” sem hvaležna, da mi je poslal že dolgoletno prijateljico, takšno, ki bi si jo verjetno vsak želel. Sama še nima otrok, za razliko od ostalih prijateljic in mi edina od vseh v težkih trenutkih že vseskozi stoji ob strani, mi je v pomoč in je razumevajoča. Vedno najde pravi trenutek in me pokliče, kot da bi čutila, da jo potrebujem. Vem, da čuti z menoj in da je tisto, kar čuti, resnično iz srca. Vedno najde prave besede, čeprav kot sem že povedala, sama še nima otrok in tudi ne takšne hude izkušnje. Je pač človek s takšno karizmo in to se že na daleč občuti. Ne vem, če ji bom kadarkoli v življenju to njeno dobroto lahko povrnila. Ve pa za to in sem se ji že zahvalila iz srca, da jo imam.

Za razliko od tega je po drugi strani še ena dolgoletna prijateljica, ki me prav tako zelo dobro pozna, morda še nekoliko bolje. Ima sama otroke, pa mi žal v najtežjih trenutkih ni znala stati ob strani in najti pravih besed. Sama je tedaj rekla, da ne ve, kaj naj stori. Jaz sem bila toliko v šoku, da nisem zmogla še te moči, da bi sama ljudem govorila, kaj potrebujem, ker
še sama nisem vedela. Vedela sem samo, da moram biti nekaj časa sama, da moram bolečino izjokati, da moram dosti govoriti o njej, da pa sem v tistem trenutku potrebovala le ožje člane svoje družine, ker so le oni lahko vedeli, kaj smo izgubili. Žal se pa tukaj izkaže, da eni prijatelji ostanejo in drugi gredo, da pa pridejo tudi novi. Zastonj pregovor ne pravi, da šele v nesreči spoznaš pravega prijatelja.

Veliko moči in en objem za vse,
Sandra

Se popolnoma strinjam z bobiko.

Moja izkusnja je zelopodobna. Prijateljica, od katere sem pricakovala najvec podpore je najbolj odpovedala. Ljudje, s katerimi smo bili prej samo obcasno v stikih, pa so se najbolje izkazali. Tudi sama imam posebno prijateljico iz otroskih let, s katero nisva bili veliko skupaj, pa je znala in predvsem upala pristopit, se potrudila, stala ob meni, poslusala in predvsem poskusala razumeti, ceprav nima otrok, ima tudi svoje tezave, pa vendar je uspela svoje potisniti na stran in takrat dati prednost meni, ki sem jo tako zelo potrebovala.

Zdaj ze bivsa prijateljica pa se se danes ne more sprijazniti, da je zivljenje naneslo tako, da sta se najini poti razsli za vedno.

Ja, prijatelja spoznas v nesreci. Najvec kar lahko naredis po mojem mnenju je to, da ji samo das obcutek, da si tam, ce te potrebuje in da prides, tudi ce te izrecno ne povabi. Saj bos hitro videla ali ji je prav ali ne. Ko smo tako zelo prizadeti (kar najbrz tudi sama zelo dobro ves) je lahko vsake pet minut pocutje drugacno. In na trenutke si zelimo, da bi bil nekdo tam samo za nas, si vzel cas samo za nas in cutil z nami.

Zdi se mi, da smo zalujoci se posebej dovzetni za obcutke in vibracije drugih in takoj lahko preopznamo nekoga, ki je prisel samo zato, da potoalzi svojo slabo vest in nekoga, ki je prisel z iskrenimi nameni, resnicno zaradi nas samih.

Vcasih je tudi tezko reci: Pridi, potrebujem te. Nekateri ljudje imajo v sebi cut in pridejo sami od sebe.

Draga Opal,
tudi sama imam za seboj podobne izkušnje kot tvoja prijateljica in vem, da nikoli nisem hotela, da bi o tem govorila s komerkoli drugim kot s svojim možem. Vsakič mi je zelo hudo, res, ampak potem grem naprej. Imam pa tudi izkušnjo s prijateljico, ki ji je umrl otročiček. Ker se je tedaj umaknila, sem se umaknila tudi jaz, ker se mi je zdelo, da sama ne bi marala slišati nikogar, in dolgo, dolgo nisem govorila z njo. Nikoli si ne bom oprostila, ker ji tedaj nisem dala vedeti, da mi je zelo hudo in da se lahko obrne name. Želela sem biti obzirna, ampak od mojih lepih misli ni imela nič. Še danes mi je hudo zaradi tega in si tako želim, da bi tedaj ravnala drugače.
Res je, da ljudje reagiramo različno – morda te tvoja prijateljica želi ob sebi, morda tudi ne. A nikar ne razmišljaj, kaj bi si ti želela na njenem mestu, ker nisi tam. Daj ji vedeti, da si z njo. Če tega ne bo hotela, pa ji dovoli, da ti to pove.
Iskreno sožalje tudi od mene.