kaj naj?
spet sem v stikih s prejšnjim fantom, ki se drogira. kaj naj naredim, da bp nehal? še zmeraj je isti kot je bil takrat, ko sva bila skupaj. pravi, da se ne drogira več in da je takšen zaradi tabletov. samo jaz vem da ni res. mogoče hodi tudi po metadon, samo vem, da se še drogira zraven. ne čutim več do njega kot sem takrat, samo hočem pa mu pomagat. kaj naj mu rečem, da bo nehal? ne mi napisat, da se mora sam odločit. ne mi napisat, da ne morem nič narediti. kako naj pridem do njega? prosim pomagite mi! toni nm kaj ti meniš? tako me skrbi zanj.
Brez intenzivnega zdravljenja ne bo nic. Za zdravljenje pa ga ti sama ne mores motivirati. Odlocitev mora dozoreti v njem. Zaenkrat ocitno se ni dosegel dna in lahko se vedno laze sebi in drugim.
Sorry, ampak ja: sam se mora odlociti in ne mores mu pomagati. Razumem, da ga imas rada, da se zanj bojis in da mu zelis pomagati, ampak narediti zal ne mores nic. Njegovo zivljenje je njegovo. Posveti se predvsem svojemu zivljenju, ker z vso to energijo, ki jo vlagas v premisljevanje o njem, tam lahko ogromno spremenis. Mogoce se slisi kruto, toda nauciti se moras biti srecna in izpolnjena ne glede na to, kaj se bo zgodilo z njim.
Pozdravljena tudi tokrat!
Kot kaže se od marca stanje ni izboljšalo. Kljub temu, da mu ne verjamete vas vedno znova vleče k fantu, ki mu je prva na svetu droga. Že spomladi sem vam obširno napisala kakšno je moje mnenje o vašem fantu narkomanu, ki žal ostaja nespremenjeno, zato se ne bom ponavljala kako pomembno je, da ne nasedate njegovim praznim obljubam. Razumem, da vas skrbi zanj in da mu na vsak način želite pomagati vendarle kako naj mu pomagate, če on pomoči ne sprejema. Čudežnega nasveta vam žal ne morem dati. Nobena beseda ne bo učinkovala, da bo opustil drogo pa naj jo izbere še tako priznan strokovnjak. Odvisnost je preveč zapletena stvar, da bi se jo dalo rešiti le z besedami. Kot je lepo napisala moja predhodnica mora odločitev za zdravljenje dozoreti v njem.
Če želite navkljub vsemu vztrajati v odnosu vam svetujem, da me pokličete na spodnjo telefonsko številko.
Prosim te, pazi nase!
Ne zapleti se z odvisnikom.
Če pa res ne moreš kar prekinit in bi mu rada pomagala, preberi knjigo dr.Ruglja “Pot samouresničevanja” in poskusita stopiti z njim v kontakt.
Mislim, da je trenutno edini, ki lahko zares pomaga.
Vse ostalo od metadona naprej je lari fari oz. več škode kot koristi.
Srečno!
TERAPEVTSKA KOMUNA >SKUPNOST SREČANJESkupnosti SrečanjeSkupnost Srečanje< traja od 25-36 mesecev. Skupnost Srečanje je znana po svojih prizadevanjih za osvobajanje človeka od vsake zasvojenosti in ponovno vključitev prej zasvojenih v polnopravno ter odgovorno življenje. To je eden najučinkovitejših odgovorov na probleme zasvojenosti. Skupnosti niso psihiatrični sanatoriji, zapori ali bolnišnice, ampak šola življenja, predlog življenja v širšem pomenu, ki zajema celega človeka v prizadevanju, da bi se mu povrnilo osebnostno ravnotežje; so pot, da ponovno najde samega sebe. Terapevtske skupnosti delujejo na dveh osnovnih ugotovitvah: Droga ni osnovni problem, resnični problem je človek, ki se ne zna in ne zmore pravilno orientirati. Današnji način življenja mlademu človeku ne daje jasnih usmeritev, jasnih norm, vrednot, ampak ga pušča brez osnov za lastno osebno zorenje. Skupnost ti pomaga odkriti samega sebe, nove navade, nove vrednote – in končno, podal se boš na pot, kjer boš glavni pobudnik ti sam.
Resnično ti želijo pomagati in to tudi zmorejo tisti, ki so se rešili bremena drog in se osebno srečali z izkustvom ljubezni in odrešenja. Zato odgovornost za življenje, terapijo in delo v terapevtskih skupnostih nosijo ozdravljeni narkomani.
Terapevtske skupnosti Skupnost Srečanje so namenjene predvsem zdravljenju in rehabilitaciji uživalcem različnih strupenih in škodljivih snovi: drog, tablet, alkohola…
Mnogokrat pomagajo tudi različnim bolnikom, zavrženim in odrinjenim na rob družbe, majhnim in užaljenim…
Vzporedno z življenjem in delom posameznika v skupnosti se doma in v sami skupnosti nudi pomoč tudi njihovim staršem, otrokom, partnerjem, sorodnikom, prijateljem…
Don Pierinove komune delujejo po enakem programu tako v Sloveniji kot v Italiji, odvisnik, ki je sprejet v komuno je lahko tekom zdravljenja večkrat premeščen iz Slovenije v Italijo in obratno. O tem kakšne so komune po drugih državah se lahko oglasi kdo ima izkušnje s tem.
Več o komuni Skupnost Srečanje si oglejte na spletni strani
http://pelikan.karitas.si/
Lahko pa trdim in vam zagotavljam, da so »naše« komune zelo kvalitetne in imamo dobre rezultate, je pa res, da za katerokoli komuno že se nekdo odloči je najpomembneje, da program sprejme, da zaupa vanj in v tiste, kateri se z njim ukvarjajo in ne išče idealne skupnosti katere ni, zagotovo pa se vsaka komuna trudi po najboljših močeh.
LP
ŽIVJO jaz in še kaj!
Od začetka ti priznam, da je kar težko, saj se kar naenkar znajdeš daleč od doma( jaz sem bila v Barceloni), si v momentu brez vsega, okoli tebe pa so ljudje, ki govorijo jezike, ki jih ne razumeš.Jaz sem v tistem času v mojem centru bila edina slovenka, tako da niti svojega jezika nisem mogla govoriti, sem se pa sporazumevala hrvaško in angleško.Prvih 14 dni se zadržuješ v hiši, hodiš na sprehode, če želiš in lahko počivaš. Ob sebi imaš punco, ki te pazi – Sombra(senca), s katero se pogovarjaš in ti pomaga.Ta pravgotovo razume tvoj jezik. Z bolj novimi puncami v tem času pač ne smeš kontaktirati – kar ti danes rečem, da je zelo pametno. Potem času začes delat in si vsak teden na drugem delavnem mestu, tako lahko ugotoviš, kaj ti najbolj gre od rok poleg tega pa se naučiš ogromno stvari. Dela se v tapiceriji, butiku z oblačili, v kuhinji, pospravljanje parkov po mestu, skrb za hišo, varstvo otrok in pomaganje pri nalogah, ko si dlje časa in če si psihično že dovolj trden lahko postaneš sombra, drugim novinkam. Jaz sem poleg tega vsega vozila še naš kombi( v službo, v šolo in vrtec, po nove punce, ki so prišle in nasplošno po opravkih. Seveda ne smem pozabiti da je veliko centrov krščanskih in se bere biblija ter veruje v Boga – Jezusa Kristusa.To se novincem zdi najbolj odbito še posebej, če si družine in okolja, ki teh navad nima.(Jaz sem bila)
Po 14 dneh se lahko začneš udeleževati teh reunion-ov, ki so zjutraj po zajtrku, in med tednom še dva večja, kjer se zberejo vse hiše iz tega kraja(punce, fantje, družine).Na njih se pojejo pesmi ob spremljavi kitar, palčk in tamburinov. So ful lepe, vendar pa sem jaz na začetku bila misli, da ful dobro, da ne razumem, kakšne traparije pojejo. Drugač pa to niso pesmi, kot se pojejo v cerkvah- so čisto resnične izpovedi narkomanov Bogu, h kateremu so se pač zatekli, ko sami niso zmogli več. Saj to je res, da vsakdo v nekaj verjame, tam pa se narkomani,ki so zunaj že verjeli v nešteto “bogov” in stvari, da bi jim pomagali s pomočjo drugih punc obrnejo na Boga, da jim pomaga.
Poleg petja se moli in bere biblija. Tudi molitve niso kot slišiš v cerkvi( oče naš,….so iskrene prošnje Bogu in paš nek prijateljski odnos z Njim seveda pa se ga tudi spoštuje.
V sobotah se dela samo zjutraj, popoldan pa se poleti v Španiji,( kjer imjo skoraj vse hiše bazen)kopa, včasih gre nakupovat, gre na sprehod tu in tam v mesto, se pogovarja in kaj dela. Seveda ker se tam veliko je, pač tudi v prostem času, kdaj prideš na vrsto, da kuhaš,ali obešaš perilo.Če si sombra imaš ob sebi punco za katero skrbiš, da se dobro počuti(nova) ali pa jo le malo nadzoruješ z očesom, da je vse ok.
Da postaneš sombra je pač odvisno koliko si ok in kako imaš jasne cilje.Nekateri nikdar niso sombra, ker ves čas nimajo poštimano in so tam zaradi časa. S fanti se ne komunicira, razen osnov, kar se tiče dela.Z moškimi, ki smeš govoriti so tisti, ki so tam z družinami in ti so ponavadi tam že nekaj let- živijo v centru in delajo v njem in zanj.
V nedeljo je veliko reunion, kjer se zberejo vsi skupaj in po njem kosilajo.Preostanek dneva proste aktivnosti.
Z družino se pogovarjaš na 14 dni. Naši so se vsi zbrali potem pa sem z vsakim malo čvekala. Za pisma ne vem ali je neomejeno na teden ali 3. Sem pozabila.
…..dnevi in meseci minejo, vmes pa se dogaja toliko dobrih stvari, toliko dobrih punc spoznaš, dobiš iskrene prijateljice za vse življenje, ki jih nikoli ne pozabiš in so vsak dan v mislih s tabo.Tam je( seveda, ko se skuliraš in se nehaš upirat samemu sebi in volji, da si tje sploh odšel) ful faj.Včasih je seveda naporno da delaš cel dan, samo to je faj delo- ni norm, če si v problemih se pač pogovarjaš- to se itak skoz, če želiš – pač ful drugače kot zunaj in ogromno ljubezni.
Glede razmišljanja pa. Odvisno kaj v resnici želiš. Nekateri šele po mesecu ali dveh ugotovijo, da se ne želijo skulirat in gredo nazaj. Nakateri sami sebi lažejo leto z mislijo, da so ok, vendar samo opravljajo dela in pač živijo, na sebi ne naredijo nič.Če nisi med njimi si prvi mesec ful sesut, pol ti dva ful počasi mineta pa ves čas samo misliš na to kje si bluzu, pač vse o stafu, poleg tega se ti redno sanja vse o stafu, počasi po pol leta začneš (brez odpora in želje, da je vse po tvoje in da imaš ti prav)sprejemat življenje kakršno tam je.Pri 1 letu pa ugotoviš, da ti je tam ful vredu in( če si imel cilj, da greš po letu domov)boš še ostal tam. Tu potem včasih nastopijo starši, ki želijo, da se vrneš, vendar pa se mi zdi da leto le ni dovolj, pa saj če si iskren do sebe v sebi to veš.Sicer ni več panike, vendar pa je bolje še malo ostati, ker je itak čisto vredu.Mislim, da je vsem z resnimi(pa neresnimi tudi) nameni bolje tam kot zunaj. Starši te itak podprejo, če so normalni pa tudi če ne, gre za tvoje življenje.
Ko prideš domov – če si iz majhnega kraja te ful gledajo. Ker si prej pravgotovo počel kazniva dejanja so malo skeptični, čeprav veš da smo slovenci dokaj hinavski, ti pač malokdo kaj reče, za hrbtom se pa ful govori, kako boš kaj zdaj,…Nikdar se nisem ozirala na druge in če se nisem prej ko nisem počela ničesar dobrega ne vem zakaj bi se zdaj ko to počnem.Nisem iskala stara družbe pod narekovaji, pač normalno sem začela zopet govoriti z ljudmi, katerih prej zaradi droge zame skoraj ni bilo. Opravičila sem se za kar sem se pač imela, od začetka veliko časa preživela z družino, s katero sem izgubila toliko časa in ljudje itak vidijo, da si drugačen ter te sprejmejo, kot so te včasih, ko si bil še ok. Danes se družim z ljudmi, s katerimi se včasih še pogledali nismo. In jih ful razumem, danes tudi oni mene. Še vedno se najde kdo, ki misli, da sem ista, takšni pa naj mislijo, kar hočejo. Doma mi zaupajo, čeprav pa vem da je mamo v sebi še vedno strah, samo ko pomisli kako je bilo, vendar pa mi drugače zaupa.Če ljudem kažeš da si vreden zaupanja – ti zaupajo.
Doma sem zbelila in preuredila sobo, ki je nosila toliko spominov, vse nepotrebno sem zmetala stran, stare družbe nisem nikdar iskala- nisem imela nič skupnega razen preteklosti, ki sem jo pustila za sabo, nimam se kaj pogovarjat, ker več ne kupujem,ne vem zakaj se gre trenutno v teh krogih,…Seveda srečaš koga in nisem vzvišena oseba, zato še vedno kater rečem, vprašam kako je, povem, da sem ok- Zdaj že itak vsi vedo.pa grem naprej svojo pot.
Na splošno pa je življenje ful lepo, ko si ne potrebuješ spanca kupovati, ko te nič ne boli, ko nimaš črvov v glavi, ko lahko v življenju počneš veliko stvari, ko lahko zjutraj brez potne pidžame vstaneš in skočiš pod tuš ………. KO SI KONČNO PO LETIH SANJ O VSEM TEM ZDRAV .
Zelo sem vesela zate, da ti je uspelo, saj marsikomu ne. Res pa je, kako sam sprejmeš stvari v življenju. Če želiš uspet, moraš razmišljat pozitivno.
Sama nikdar nisem imela problemov z kakršno koli odvisnostjo, poznam pa veliko “kolegov” kateri so pošteno zabredli.
Do naslednjič lep pozdrav, ker nimam trenutno časa, da bi se razpisala.
Hvala za odgovor in se lepo imej!!!
Pozdravljena,
že nekaj časa spremljam Vaše pisanje, zato Vam iskreno čestitam. Uspelo Vam je. Srčno upam, da bo tudi mojemu sinu, ki je tudi v komuni v Barceloni. Zelo vesela sem Vašeg zapisa še posebno zato, ker sem sedaj prvič malo bolj obširno slišala kako je tam. Sin se ne razpiše, mogoče je še prezgodaj, ker je tam komaj pet mesecev. Sicer ga je odgovorni za slovence pohvalil, da je priden, samo ima pa malo bolj trdo lupino, tako je rekel. Ampak da je tudi on bil takšen od začetka (sedaj je tam dve leti).
Rada bi z Vami izmenjala še kakšno vprašanje, če ste za to.
Lepo Vas pozdravljam in Vam želim veliko sončka vsak dan.
Zdenka
Zdravo Tačica! Tudi jaz imam grozne težave s sinom. Skoraj vsak drugi dan je zadet. Ne vem kako naj ga spravim , da bi šel na zdravljenje v komuno,ker mi skoz govori, da se bo že sam rešil, samo jaz vem ,da se ne bo.Z živci sem na koncu, doma ni skoraj nobene komunikacije, ne vem kaj bo.. Sem popolnoma apatična , ni mi vseeno kaj bo z nim,ne morem pa več živeti s tem bremenom. Ker skoraj nič ne spim,sem vedno utrujena, sploh ne vem kako bom vzdržala v službi.kAJ SPLOH ŠE LAHKO NAREDIM,bila sem na raznih pogovorih, se pogovarjala s sinom, pa nobenega zaključka.Se opravičujem,sem dala iz sebe , mi je trenutno malo bolje.Lep pozdrav vsem skupaj!
Pozdravljena Tatjana,
oprosti, če sem tole videla malo bolj pozno. Vesela sem, da si se “javila”. Ker so problemi res veliki, se je tukaj težko razpisat na dolgo in široko. Rada bi ti pomagala, ker te še kako dobro razumem. Sami smo bili v podobni situaciji več kot pet let. Ne obupaj in mi čimprej odgovori, če želiš, da se bereva ali slišiva. Sama sem sedaj že kar dosti “izkušena ” v teh stvareh in tudi meni so pomagali drugi. Hvaležna sem jim, ker brez pomoči žal ne gre.
Želim ti vsaj malo mirnega spanca, čeprav vem, da je to skoraj nemogoče. Zato se čimprej oglasi.
Iskreno te pozdravljam in nikar ne obupaj.
Lp,
zš
Nič novega ,samo še slabše je vsak dan.Sicer je prišel včeraj domov z datumom od zdravnika , ki se s tem ukvarja v zdravstvenem domu, samo ne vem ,če bo sploh šel, ker je imel do sedaj že 2x termin ,enkrat za pogovor na Zaloški 29, enkrat pa za terapevtsko skupnost, samo ko bi morala iti od doma se je naenkrat premislil in ni hotel iti, češ jaz bom to uredil brez pomoči drugih.Kdo ga lahko prepriča ne vem, samo ko bi se on odločil, da gre, bi moral iti takoj, drugače si bo spet premislil, samo kaj , ko ga pa nikjer ne čakajo,da bi prišel ko se bo on spomnil.
Lepo se imejte, rada bi vas spoznala,samo ne vem kako se bova slišale,da se s tel. nebi izpostavljale.
lp Tatjana
Živjo!
Se opravičujem za zamudo ampak sem tako zaposlena, da komaj kdaj najdem čas zase. Me zelo veseli, da je vaš sin v Barceloni, saj vam lahko povem, da je med ljudmi, ki jim ni para in so se resnično vsidrali v moje srce, saj ne mine dan da ne pomislim vsaj za trenutek kako so.
Glede vprašanj, ki jih imate sploh ni problem, se lahko obrnete name, vendar pa vam morda ne bom odpisala isti dan, ker včasih zaradi družine in obveznosti ne najdem časa za računalnik. Odgovorila pa sigurno bom.
Da se sin ne razpiše ful se mi zdi kar normalno, saj njemu se zdi da nima nič posebnega pisati, ker so dnevi pač zelo podobni ( vsaj navidezno).
Ne bom nakladala, ker je pozno in se mi ne ljubi, bom počakala na vaša vprašanja. Do takrat pa adijo.
Pozdravljeni, se iskreno opravičujem, ker sem Vas zadnjič kar tikala. Podzavestno. Nikar ne skrbite glede telefona. Brez skrbi me lahko pokličete na 031 203 590. Bom vesela in Vam bom po svojih močeh in izkušnjah pomagala koliko bom lahko. Želim Vam vse dobro in kar pokličite. Ni važen dan in ne ura.
Lp iz štajerske.
Zdravo Tačica ! Ni noben problem glede tikanja, saj pri vseh problemih se sploh ne zavedam dobro,pa tud ni nič narobe s tem.Danes se je zbudil,(spal je od včeraj zvečer pa do danes do štirih,si naročil pizzzo (plačal sam ) in odšel kao za pol ure ven,prišel domov ,se ga takoj zadel…Groza !! NE TO NI ŽIVLJENJE ;TO JE ENO SAMO TRPLJENJE ZA VSE NAS: Vas pokličem med vikendom, če boste dosegljiva.
Lp Tatjana
Tatjana, pozdravljena.
Upam, da ste dobro? Ravno kar sem se vrnila iz vikenda. In dopoldan nisem imela vklopljenega telefona. Če želite, se lahko slišiva takoj jutri zjutraj(ponedeljek, ker ne vem kako hitro bo šel tale prenos naprej). Lahko mi pošljete SMS na mobi in Vas lahko pokličem jaz. Lahko pa se slišiva tudi po stacion. tel. in sicer od 7h-15h na 02 2346 042. Pokličite me, rada bi Vam pomagala.
Lp,
Zdenka