Spoštovani!

Imam težave, zato bi vas prosila za mnjenje, ker sploh ne vem več, ali pretiravam ali ne, kaj sploh storiti …

S fantom sva skupaj 3 leta. Jaz še študiram in delam (preko študenta), on dela sezonska dela kot samostojni podjetnik. Na zunaj je najina zveza lepa, ne varava se, oba sva zelo delovna, poštena in se resnično trudiva uspeti v življenju in si ustvariti lep dom za naju in otroke.

Problem: ker sva precej zaposlena nama zmanjkuje časa samo za naju. Med tednom se tako skoraj nič ne vidiva, razen kakšen četrtek ali petek po 15 minut, vikendi so pa z njegove strani, sploh zdaj poleti, popolnoma zasedeni, tako da nimava od poletja skoraj nič. Zadnje čase me čez dan skorajda nič ne pokliče, če že, ga kličem jaz in poslušam, kako je naporno, da mu je že vsega zadosti … Ko pa pride domov in če je sreča, sva vsaj od 11h zvečer skupaj, dokler ne zaspiva. In kaj takrat počneva, nič drugega kot seksava, ker se mu ne ljubi pogovarjati. Boste rekli, fino, vsaj nekaj! ja, če ta seks ne bi bil prisiljen ali z moje ali z njegove strani (včasih je tako zmatran, da samo leži in čaka, da se bom jaz toliko vzburila, da mi bo prišlo in potem zaključi in zaspi).

Zame to ni ljubezen. Imam občutek, kot da ga izgubljam, kot da naju razdvajajo sile, ki jih ne morem preseči. Nazadnje sva šla ven – samoiniciativno (kino, večerja, izlet …) – lani marca. Zadnje čase se sploh ne spomni, da bi me kam povabil, da bi mi karkoli rekel, drugega kot to, da mora delati, da bova imela otrokom kaj pokazati, dati.

Verjemite mi, da mi tipkovnico močijo kaplje solz. Resnično sem nesrečna, rada ga imam, to vem, ampak žal vse manj to čutim.

Hvala za kakršenkoli nasvet ali prijazno besedo.

Tajda

Tajda, ti le obriši svoje solze ! Da v dani situaciji ni fino niti tebi, niti njemu, to je srž vsega problema. Vajina ljubezen zaradi tega po moje ni na preizkušnji, le toliko da skozi to kalvarijo spoznata še kako vrednoto življenja več. Žal so časi taki da se je za ljubi kruhek potrebno truditi na vse možne načine, pa zato zasebnost ob tem trpi.

Ja, nekaj frustracij doživljaš in ni ti lahko. Ne vem koliko samoiniciativnosti lahko partner ob utrujenosti lahko pokaže, morda bo kmalu bolje in si bosta lahko vzela čas zase. Brez da bi še kaj več utemeljeval, ti s svoje strani želim da gresta skozi to odraslo skupaj. Z nekaj potrpljenja in medsebojno komunikacijo. Odpri pogovor z njim in mu lepo povej da vse pa tudi ni v denarju, čeprav sicer veliko.

Zaradi narave dela -mojega in partnerjevega, sva tudi zelo malo skupaj.
Zjutraj in zvečer. Marsikateri dan se niti ne vidiva, ker jaz že spim ko on pride it… Kjub temu lahko rečem, da imava krasen odnos.

Življenje ni pravljica – je tudi delo, so obveznosti.

jaz se s tem ne obremenjujem, saj se se imava takrat, ko sva skupaj, res krasno.

Se pa čutiva vedno povezana _ večkrat dnevno si piševa maile in kontaktirava po telefonu.

Pošteno se pogovorita, ko pridejo še otroci boš začutila, da si za vse sama, otroci pa potrebujejo tudi očeta, praznina bo še večja. Denar ni vse, lepo je, če ga je več kot premalo, toda ljubezen umira, če je ne nadgrajuješ in se je ne da kupiti, razen tiste za posamezne noči. Samo prestavljaj si takšno življenje več kot 20 let in jasno ti bo, da ne boš zdržala.Pogovorita se takoj po zaključeni sezoni, ko si bo oddahnil in lahko trezno mislil, da tako ne more imeti uspešne zveze. Je pa stvar vsakega posebej kako se bo odloćil.