Hvala vsem za odgovore.Exotic hvala tebi še posebej,saj si se potrudila in mi pripela še linke:)Drugače pa je tako.Sposodila sem si kup knjig,med njimi tudi Ženske,ki preveč ljubijo…In prišla sem do izvora svojega problema.Vsak dan berem,hodim v naravo…in po večini mi gre kar dobro.Vmes se mi je zalomilo,sem pisala bivšemu…ampak sem takoj po najinem srečanju spet videla,da ga pravzaprav nočem več v svojem življenju.Želim si boljšo prihodnost.On seveda daje vso krivdo name…Priznam,veliko sem bila kriva,ampak jaz sem svoje napake vedno priznala.On jih ni nikoli in jih nikoli ne bo.Ustvarjam si večji krog prijateljev,ampak o njem več ne razpredam kot sem nekoč.Ni vreden,da premlevam o njem in stem delam bedaka iz sebe,saj se že ptički na vejah smejijo moji naivnosti:)Skratka delo na sebi….to mi pomaga.Branje,druženje s prijatelji.Zdaj grem na pijačo tudi s kakšnim moškim,kar prej nisem…saj je vedno globoko v meni zvenelo kar mi je govoril:Ko me bo videl z drugim me bo zasovražil.In sem se bala…Priznam,moški ki so super,prijazni…me ne privlačijo.Ampak tudi za to vem vzrok.Namreč mene privlači samo stalno dogajanje,kreganje,stalna akcija…Mogoče sem res to doživljala že v otroštvu oz. so imeli takšen način izkazovanja sljubezni moji starši…čeprav se ravno ne spomnim tega,ampak mogoče pa je blo občutiti.In ja,zdrava veza me dolgočasi.In tudi to morem temeljito predelati.Postavljam se na noge.Mogoče me bo še premamilo in mu bom še kdaj pisala,mogoče se tudi dobila z njim…Trudim se ,da do tega nebi prišlo ampak nikoli se ne ve.Vem pa eno,nikoli več ne grem v vezo z njim.Zdaj je že nekaj nesecev od najinega razhoda…ampak je že mnogo bolje.Grem iz hiše,v naravo…ne posedam več doma…Prišel bo dan,ko se bom smejala svoji “obsedenosti z njim”…vem,da bo!In vsem tistim,ki imate podobne probleme resnično priporočam knjigo Ženske,ki preveč ljubijo od pisateljice Robin NOrwood.Jaz sem se našla v tej knjigi.In vem,da strast ki jo čutim do njega pomeni samo težave iz otroštva.Želela sem ga spremeniti…pravzaprav sem vso svojo energijo usmerjala v to…Ampak zdaj vem,da sem trpinčila samo sebe,on pa se ni spremenil niti za milimeter:)Naj sem dala vse na svoj videz…Namreč s tem sem ga res lahko čisto omamila…vsaj občutek sem imela tak.Ampak nič ni pomagalo…Enostavno se nisva ujela,skregala sva se takoj…nisma se strinjala niti v eni stvari. In kaj bi potem počela vse življenje z njim,če sva se sprla zaradi ćisto banalne stvari:)Joj,težava je ko razum vse to ve…ampak včasih ti neka čudna sila ne pusti oditi…No jaz sem odšla,samo vztrajati še moram in se zavedati,da čas celi rane,da sem storila prav in da to ni ljubezen,je samo moj strah pred samoto,in da sem želela s spreminjanjem njega dokazati sebi,da me ljubi in, da sem nekaj vredna…Ampak pamet v glavo,srce zaenkrat na stran in ni hudiča,da mi enkrat ne uspe iz tega “pekla”,ki si ga pravzaprav ustvarjam sama…