Kaj mislite vi?
Težave z mojo hčerjo sem že podrobno opisala. Od 3 septembra lani je zunaj s fantom. Kje živi ne vem. Malo spi v avtu, malo tu pa tam. Doma se ne oglasi, na telefon se tudi ne, tako da je ne kličem. Kradeta in se s tem nekako preživljata. Svetovali so mi, da jo naj pustim na miru, da bo prej dosegla DNO. Brala pa sem knjigo “Lažnivi sli”, kjer opisuje, kako pride do poškodbe možganov in zaradi tega pri zdravljenih narkomanih tako pogosto pride do recidiva, (ker možgani tako delujejo). Osebno mislim, da bi morala hči čimprej na zdravljenje in ne da čakam na dno. Upala sem, da jo bo huda zima spravila k pameti. Sedaj je tu pomlad in imam občutek, da se bo obrnilo še eno leto čakanja. Kaj menite vi Robi, predvsem pa tisti, ki ste dali skozi zdravljenje (ali morda lahko pogovor z materjo le pripomore, da se odloči za zdravljenje?). JA, spet sem v dvomih. Se zgodi da sem močna, potem pa me spet prime obup in strah. Svetujte prosim, da ne naredim kakšne oslarije! Prosila bi za nasvet tistih, ki delajo na tem področju in ki so dali skozi zdravljenje.
Lep pozdrav!
Zelo sočustvujem z vašo situacijo. Zavedam se, da reči vztrajajte še naprej pri svojem ni dovolj. Starševska čustva so zelo močna in ni je sile, ki bi jih izničila. Gledati kako otrok propada na cesti je boleče. Po drugi strani pa se morate zavedati, da je punca že nekaj stara in da si sama izbira način življenja. Pustimo vzroke kaj jo je napeljalo na tak način življenja. Dejstvo je, da ste se vi kot mati zelo trudili, da bi ji pomagali, vendar vas ni slišala in vas še vedno noče.
Pogovor z materjo ne more vplivati na to, da bi naredila preskok v svoji glavi. Dejstvo je, da bo do tega preskoka morala priti sama, ko bo imela že vsega dovolj. Ko se pogovarjam z odvisniki večinoma pravijo, da jih je določen dogodek, ki se jim je zgodil napeljal k temu, da so se začeli spraševati kdo in kaj so. Dejansko gre za tisti nenaključni preskok v glavi, ki je posledica dolgega načina džanki življenja. Problem nastane takrat, ko odvisnik vzame svoj zasvojeni način življenja za nekaj vsakdanjega. Kdaj je najbolj pravi čas za zdravljenje je težko reči. Če ima odvisnik premalo drogiranja za sabo, misli, da še ni na dnu in da ni potreben zdravljenja. Če pa ima preveč let drogiranja za sabo pa mu to lahko postane že navada. Pravijo, da je stara navada železna srajca. Če je odvisnik star 30 let in ima za sabo že 15 let drogiranja to pomeni, da je to polovica njegovega življenja. Prva polovica je bilo tako ali tako že otroštvo. Kje so potem zdravi temelji na katere bi se odvisnik ob prekinitvi drogiranja lahko uprl. Enostavno jih ni. Zato je utopično razmišljanje, da bi se odvisnik po nekaj letih narkomanskega življenja še lahko sam postavil na noge in začel živeti življenje, ki bi bilo sistematizirano in bi mu omogočalo normalno vključevanje v družbo. Zato je odgovor lahko samo večletni terapevtski program, ki odvisniku omogoča nove, zdrave temelje na katere se lahko upre.
Če zmorete ne kličite svoje hčerke. Če jo kličete vam bo s tem, ko ne dviguje telefona dajala občutek slabe vesti. Narkomani so blazni manipulatorji in psihologi vaših čustev. Vaša čustva ima bolj naštudirana kot vi sama. Sama uživa v tem, ko vidi da vi trpite. Življenje je njeno in ona je edina, ki ga lahko spremeni.
Za obupano mamo….
Popolnoma se strinjam z g.Robijem. Sama sem bivsa odvisnica z dolgim stazem drogiranja in samo PREKLOP v njenih mozganih bo tisti, ki bo odlocilen, da se bo odlocila in sama sebi rekla:DOSTI JE TEGA SHITA. Vem, da vam je kot mami zelo tezko, spremljam vse vase maile in naredili ste vse kar je mozno. Nisem se spoznala starsa, ki bi toliko naredil kot ste vi. Poskusite vztrajati, ne klicite jo, ne iscite jo…..pustite jo. Zdaj je zivljenje v njenih rokah pa ce se vam to zdi se tako grozno.
Lep pozdrav in pazite nase, na svoje zdravje!
Ja VETERANKA saj to, da me zdravje baše je najhujši problem. 3 mesece sem bolna skoz in skoz, pljučnica, viroze,alergije, glavoboli. Želodec mi hoče vržti ven, driske, zaprtja, brezvoljnost, nespečnost……..
Dobesedno sem odvisnik od svojih otrok se mi zdi. Tega do sedaj nisem niti vedela. Hčerino sobo sem zaklenila in dala ključ sinu, da ne vstopam, ker bom drugače iz nje naredila oltar. Hudo je, ko vidim njene bivše sošolke. Še huje pa je, ker ji je njena sestrica čisto podobna. Bi rekla, kot da sta dvojčici z razliko 12 let. Vsakič ko vidim malo hčero imam tudi ta veliko pred očmi. Ne samo na zunaj, tudi po obnašanju sta si podobni. Pri sinu, ki ima (žal šele ali že) 16 let, pa oprezujem kot nadzornik. Lepo sem mu razložila, da me je strah zanj sedaj bolj, kot bi me bilo v drugačnih okoliščinah in da mora moj nadzor vzeti v zakup. Skušam prikriti skrb zanj,ko se mi izmakne od oči (ker ni prav, da čuti kot da sem njegov ječar- saj v bistvu ni on ničesar kriv), ampak trpim ko hočem potlačiti strah in le ta me psihčno čisto uniči.
Škodo celi družini delam sedaj jaz. Oba otroka sta opazila, da se mamica nič več ne smeje (če pa že se, vsi opazijo prisiljen smehljaj), da vedno kar nekam bolščim. Z možem tudi nimava nikakršnega odnosa več. Čim manj se vidiva, bolje je.
Srečanja s starši odvisnikov mi nič kaj ne pomagajo. Iz vsakega takega srečanja pridem ponavadi še bolj potrta domov.
Več knjig s tematiko zasvojenosti, odraščanja otrok, ………. sem prebrala z namenom, da se o tej stvari dodobra poučim in kaj uporabim za mojo duhovno rast in duhovno moč. Pa se mi zdi, da več ko preberem, bolj sem šibka in na tleh. Morda se bo ta moč pokazala kasneje, ampak sedaj čutim, da sem doživela dno jaz in moje življenje je “poden”. Morda se sliši kot samopomilovanje-(je le opis mojih občutkov), ki pa niso zanemarljivi, saj je od njih odvisna cela moja preostala družina.
Obema, Robiju in Veteranki hvala!………Z vajino pomočjo sem spet premagala eno težjih kriz. Nekaj časa bo držalo.
Pozdravljeni,
Vsa vasa skrb za hcero, ki si ne zasluzi toliko vase pozornosti, vas bo stala vasega zdravja in tega ni vredna. Verjemite mi, ko clovek resno zboli ne more nikomur vec pomagati, niti sebi. Zdaj ste na vrsti VI, vasa otroka in moz. Resno vam povem, celo druzino in sebe lahko zgubite zaradi hcere, ki pac se ni pripravljena narediti nic. Vem, da je kot mati tezko to pustiti, ignorirati, materinska ljubezen je brezpogojna, globoka in zato tudi tako trpite. Vendar pa morate zaceti gledati nase, na otroka, moza. Kako se pocutita otroka, ce se neprestano ukvarjate s hcerjo – lahko se pocutita odrinjena, zapostavljena….efekt tega pa je lahko nevaren. Mogoce ne bi smela ampak bom vseeno vprasala – Kaj pa vas moz? Ali vam stoji ob strani, vam pomaga, kako on gleda na vse to? Verjamem, da je vajin odnos slab, ce se cel vas svet vrti okoli hcere. Verjemite mi nekaj – 10 let sem bila na trdih drogah, hudo sem zbolela za hepatitisom C in mislila, da me bo pobralo. Na sreco sem se pozdravila in zdaj prostovoljno poskusam pomagati tistim, ki se znajdejo v enaki situaciji kot sem bila jaz in verjemite – pri nekaterih je potreben cas, da jim PREKLOPI.Lahko so leta ali meseci. Poskusajte vsaj malo izklopiti hcer in pazite nase. Pa kaj se se javite. Vcasih malo “klepeta” pomaga- vsaj malo, ce drugega ne vsaj toliko,da ves da nisi sam in nisi edini s tem problemom.
Vas pa popolnoma razumem, da ne boste mislila, da vas kakorkoli obtozujem ali ne razumem. Zelo vas razumem!
Lep pozdrav, pazite nase!
Draga obupana mama! Nekoc sem slisala, da se bo tisto, cesar se bojis tudi zgodilo. Tudi jaz tako nevidno sledim otrokom, ko jih ni, jim posiljam pozitivne misli, ces, vse bo OK, predstavljam si, da jih ogrnem v zlato in belo tkanino, da jim negativni vplivi ne pridejo do zivega. Ves cas, ce se le da ,jim govorim nevsiljivo, kaj in kako je prav, razne mimogrede primere preko povodov in jim pomagam. Premislite, v cem bi lahko moz pomagal in ga dolocite, ko otrok ne bo zraven. Otroci zelijo imeti v podzavesti mocno roko doma in starse, ki skupaj drzijo.
Tudi ta cas trpljenja bo minil. Poizkusite jih solati, zrihtati prek vez kaksno delo ali punci predlagati zdravljenje.Prepricana sem, da se bo dobro izteklo za vas in otroke! Najraje imejte pa sebe in negujte svoje zdravje!Srecno!
No ja, saj se je zaenkrat kar nekaj odvilo v vsem tem času. Fanta so zaprli, hčera pa se je odločila 1.4.2005 (pa ni to prvoaprilska šala) za zdravljenje in je že na poti v komuno. Zravniški testi so pokazali da je vse O.K. in že komaj čaka, da odpotuje. Med vikendi je sedaj še doma, vzdušje je včasih malo naelektreno, ampak sem zelo zadovoljna za ta prvi korak. Vem, da bo še ogromno problemov, morda nihanj…….pa vendarle, stvari so stekle in se sedaj precej lažje diha.
Še se bom javila in hvala vam vsem za podporo, ki me je marsikdaj obdržala na nogah.
Obupana_mama to je super, da je končno sprejela to, da gre v komuno. Sama sem se sz fantom dajala zaradi tega leto dni in pol, ko je naposled le spoznal, da drugače ne gre. Že to je veliko pomenilo, da je sam poiskal pomoč (prej se zdravil 4 leta po medanonskem programu a brez vseh uspehov) ter poklical osebo, ki ga je napotila v komuno. Sedaj je že mesec dni v komuni v Italiji in ko se slišiva iz pogovora razberem, da kar uspešno napreduje. Kriza je bila le prvi teden ko je malo silil nazaj domov, a sedaj pravi da je preveč zaposlen, da bi misli na odhod domov. Sama sem sz tem zadovoljna, da nama je uspelo it na to pot, saj sprva ni hotel slišati za komuno. Sama pa ta čas njegove odsotnosti obiskujem srečanja, ki so namenjena staršem katerih otroci so v komunah. Tam izvem veliko zanimivega in poučnega. Ko pa bo prišel domov (upam,da) bo hodil sz mano, saj je tam že nekaj fantov in deklet, ki so prišli iz komun in uspešno premagujejo stike sz prejšnjim svetom.
Važno je da ne obupamo in da vrjamemo, da jim bo uspelo skupaj sz našo pomočjo.
Srečno vsem
Savi
Pozdravljeni,
Zelo sem vesela, da so se po vseh vasih naporih stvari le zacele odvijati na bolje. Ze to, da s fantom nista skupaj je veliko in da se je punca odlocila za komuno – res super. Vsekakor bo zdaj potrebovala vaso podporo in predvsem svojo voljo in vztrajnost, da zdrzi program do konca ampak – zacelo se je in to je najbolj pomembno.
Zelim vam in vasi hceri veliko srece in vrnitev v normalno zivljenje.
Javite se se kaj saj ste s svojimi maili pokazali kako bi morali starsi delovati v primeru odvisnosti otrok – odkrito spregovoriti o problemu, poiskati vse mozne poti in nacine pomoci, se pogovarjati o tem……..
Res ste “super mama” in upam, da ne boste vec “obupana mama”.
Lep pozdrav
POLEG HČERKE SE MORATE PREVZGAJATI TUDI STARŠI, DRUGAČE NI TOLIKO USPEHA. TERAPIJA JE POTREBNA ZA OTROKA V ZDRAVLJENJU KAKOR TUDI ZA RODITELJA, SICER JE NJENA POT TOLIKO TEŽJA. POMEMBO JE TUDI TO, DA JI PRAVILNO STOJITE OB STRANI IN DA JI OB VRNITVI NE PRIPRAVITE ENAKIH POGOJEV ŽIVLJENJA KOT SO BILI PRED ZDRAVLJENJEM. TUDI STARŠI SMO, VČASIH S PREVELIKO SKRBJO IN LJUBEZNIJO, VČASIH S PREVELIKIM USMERJANJEM, …VPLIVALI NA MALDOSTNIKA. ZATO PREDLAGAM SREČEVANJE IN DELO V SKUPINI ZA STARŠE.
IMAM LASTNE IZKUŠNJE. STE NA DOBRI POTI.
Draga Mima!
Na srečanja staršev sem začela hoditi takoj, ko sem izvedela za drogo. Se že eno leto pridružujem srečanj in v bodoče ne mislim manjkati na njih. Srečanja so potrebna. Izkušnje drugih lahko veliko pripomorejo. Res, da ti tam ne morejo dati recepta kako ukrepaj, pa vendar dobiš neke smernice in se potem lažje odločiš. Poleg teh hodim tudi v “šolo za starše”……no sedaj so se termini nehali se bodo pa začeli spet septembra ali oktobra. Prebrala sem ogromno knjig na tematiko droge, vzpodbujanja samozavesti, delo z najstniki…..in vse kar se vrti okoli otrok. Pa vendar, moram misliti tudi na ostala dva otroka. Sedaj ko bo hči v komuni, seveda bom delala na sebi, na razumevanju nje, pa vendar bo več časa tudi za ostala dva, če le ne bo šlo kaj narobe. Zaenkrat imam upanje in vero da bo uspelo. Saj mora! Tako luštno in dobro dekle mora uspeti da pride na pravo pot. Tudi sama zaenkrat kaže precejšnje navdušenje (sploh ko spozna dekleta, ki so prišle iz komun in so zaključile program). Hoče jim biti podobna v njihovi energiji in volji. Priznam, da precej lažje diham sedaj. Treba pa se bo zavzeti tudi zase, ker me je psiha dodobra najedla. Tudi tale forum je precej pripomogel, da sem ostala na nogah. Zahvalila bi se Veteranki in Robiju posebej in seveda tudi vsem ostalim. Vsakdo je dodal svoj kamenček k mozaiku. Se še beremo.
En lep pozdrav vsem forumovcem!
Sem ena tistih ljudi, ki ne pove samo da ima težave, ampak se oglasi tudi takrat, kadar gre na bolje. Vsem, ki ste spremljali mojo zgodbo, bi rada povedala, da gre zaenkrat vse dobro. S hčerjo, ki je danes točno 4 mesece čista od droge in je v komuni, se vsak teden slišiva po telefonu. Je zelo vesela, navdušena sama nad seboj, da je zmogla iti tja. Pravi, da doma ne bi mogla sama sebi pogledati v dušo, da pa je tam pravi prostor za to. Pisma, ki si jih piševa so dokaj čustveno obarvana. Moja so v glavnem vzpodbudna, pravim ji, da ji družina stoji ob strani, da mislimo nanjo, da jo imamo radi. Vsakič pismu svoj list priloži tudi sestrica. Brat ni ravno navdušen da bi pisal, pa jaz napišem njegove misli. Po telefonu, pa se sliši z vsemi družinskimi člani. Razmišlja pozitivno. Pravi da nima kakšnih problemov glede droge, da bi razmišljala o njej, da bi si je želela. Ni ji prinesla nič dobrega. Zato jo hoče izrinit iz svojega življenja, tako noče videti več ne fanta, niti oseb s katerimi se je zadnji čas družila in so povezani z drogo. Pravi da droga, prijateljstvo in ljubezen ne grejo v kup. Žal ji je ker je nas vse prizadela, ampak ko je bila drogirana, sploh ni čutila da nas je prizadela. Nadaljevala bo svoje delo v komuni, potrudila se bo kolikor bo mogoče, da pa pričakuje našo podporo, če bo šlo kaj narobe (pa gotovo ne bo šlo vse gladko, ker vse punce ki jih pozna v komuni, so imele zdrse in padce, le zakaj bi bila ona izjema), da s skupnimi močmi ublažimo njene krize, da bo lažje vztrajala na poti ozdravljenja. Pravi, da ji je všeč fraza:”Kadar trpiš, rasteš v duši!” in da ji ta fraza precej pomaga. Precej razmišlja o naši družini, o tem koliko je lagala v obraz, na koliko načinov nas je obrnila in se gravža sama sebi. Žal ji je, ker ni bila zadnje čase taka sestra bratu, kot bi morala biti, sedaj se zaveda, da je edini bratec ki ga ima, da je pozabila nanj, namesto da bi mu bila v oporo. Želi, da počaka na njo, da nadoknadi, kar je zamudila. Pravi, da je v komuni prišla do tega, da ji je beseda OBLJUBIM, res začela nekaj pomeniti. Pravi da tudi sedaj vidi kako je res, ko sem ji govorila ko je bila še pod vplivom droge, da je eno želja, drugo pa dejanje, da nekaj storiš in da želja ni dovolj. Tega se zaveda in bo delala bolj na dejanjih, želja pa tako ali tako nima kam pobegniti. Pravi da v komuni razčiščuje sama s seboj, kakšna je bila pred drogo in je bila takrat zadovoljna sama s seboj. Rada je imela tisto življenje, potem pa se je droga zgrnila na njo. Nikoli ni razmišljala o drogi, o tem da rabi kam pobegnit, da je pač raziskovala in ni hotela nič zamuditi. Zanimivo je, ko razmišlja za nazaj, je ravno s tem, ko ni hotela nič zamuditi, zamudila lepo najstniško življenje, ki ni bilo na koncu več normalno. Fanta več ne omeni. V komuni vidi kakšno je pravo prijateljstvo, vsi za eno, ena za vse. Se najdejo pohvale, tako kot graje, smeh za crknit in tudi neutolažljivi jok. Zelo jo je pretreslo, ko je druga slovenka zbrokala domov, vendar se je po treh dneh vrnila nazaj. Hči jo je nadrla, da naj ne dela sramote slovenskemu narodu, jo od sreče, da je prišla nazaj objela in sta obe jokali.
No to je nekaj utrinkov, kako moja hči doživlja komuno. Seveda se zavedam, da je šele na začetku in ne more še veliko delati na sebi, saj se sedaj največ ubada z jezikom, da lahko komunicira.
Nam doma je precej odleglo. Sama spet nekako normalno funkcioniram.
No toliko sem napisala, da bo na tem forumu tudi kaj svetlega, kaj vzpodbudnega, ne samo otožno in stresno.
Drogiral sem se z precej pestro paleto substanc od marihuane do heroina, razen večine novodobnih kemičnih drog, ki jih je kar preveč, da bi jih sploh podrobneje poznal. Začel sem pri 14.-ih s travo, pri 18.-ih s heroinom, pri 21.-ih pa sem šel v komuno. Tam sem ostal do 25. leta, nato pa sem, sicer s poškodovanim zobovjem od heroina, pa kljub temu s polnim ugrizom zagriznil v življenje.
Star sem 30 let, delam na področju problematike raznih marginalnih skupin, sem poročen, pričakujem tretjega otroka, vozim renault 5, …
Kaj dobim za tako izčrpne informacije, tiha 1?
Nič seksističnega, je pa res, da obstaja neka vseprežemajoča logika, ki hitro naveže na pričakovanje neke vzajemnosti dam-dobim, ipd.
pri odločitvi za zdravljenje mi ni pomagal žarek spoznanja z nebes, ki ga tako željno pričakujemo v najbolj temnih trenutkih življenja. Posledice neupoštevanja osnovnih zakonitosti življenja, ki so z odvisniškim načinom življenja rasle iz dneva v dan bolj, so povzročale rast notranje in zunanje napetosti. Če poenostavim, problemi s policijo, dolgovi, razrušenimi odnosi, ipd. so rasli in me stiskali za vrat, radost na d življenjem pa je ugašala.
Vse to me je počasi postavljalo pred odločitev; ali bom tako živel naprej, zavedajoč se, da dolgo več tako ne bo šlo (živel sem iz dneva v dan, praktično na ulici), ali pa poiščem pomoč. V tem trenutku sem po nekaj obdobjih krajše ali daljše abstinence spoznal, da sam ne bom zmogel splezati ven.
Pri iskanju pomoči sem se odločil, da se ne bom več slepil s kratkoročnimi rešitvami, katerim je sledilo vedno globje razočaranje in jeza. Zavedati sem se začel, da bom za uspešno pot iz odvisnosti moral dovoliti življenju, da me zgrabi za j….. Ko sem srečal bivše odvisnike, ki so končali večletni program terapevtske skupnosti, sem vedel, da je to to, pa čeprav se mi je to spoznanje še tako upiralo in sem ga na površju svoje zavesti poskušal vedno znova demontirati in razvrednotiti.
Nekega dne sem pač riskiral, ker mi kaj dosti drugega na pogorišču lastnega življenja ni več ostalo, in se odpravil v komuno. In veš kaj? Če znova padem, točno vem, kam se moram znova odpraviti po pomoč, saj učinkovitejšega soočanja s samim seboj zaenkrat na tej zemeljski krogli še niso odkrili. Po principu: ko enkrat resnično odkriješ in spoznaš npr. ljubezen, ali se potem lahko potem ob nekem razočaranju pretvarjaš, da ljubezni ni oz. vsaj tebi ni namenjena?
LP, Toni