Kaj mislite vi
Zdravo! Moram pohvaliti ta forum, glede na odgovore in na sodelujoče.
Imam kar nekaj življenskih problemov. Imam nekaj čez 30 let. Poročena sem 8 let. Nekako sem bežala od resnice in si prikrivala, da zakon ni to kar bi moral biti. Mož je dober človek, me ima rad, izredno ljubeč, romantičen in vse naredi ampak jaz sem ves bolj nesrečna in neizpolnjena. Ima tudi svoj kojniček in velikokrat sem prepuščena sama sebi. To se vleče že kar nekaj let. V tem času sem naključno spoznala mlajšega moškega in ugotovila, da z mano (v spolnem pogledu) ni nič narobe, kot sem sprva mislila doma, saj sem se spolno ohladila. Začela sem razmišljati, da bi se materialno osamosvojila. Ampak sama živeti z tarnajočimi prijateljicami in sama za vse, me je strah, postajam vse bolj negotova v tej smeri…
Letos sem spoznala mlajšega fanta. Po nekaj mesecih poznanstva sem mu povedala, da sem vezana in da mi vedno bolj všeč. Moram reči, da je kar mlajši od mene in je ravno začel živeti. Navedel mi je tudi, da se je zaljubil vame in to prvič ko me je spoznal. Ne vem ali je kaj takega sploh mogoče? Ko ga sprašujem kaj bi rad od mene, mi ne pove nič določenega, samo, da mi ne more biti samo prijatelj (poleg tega je kar dosti zaprte narave), čeprav je vse še platonsko. Ne vem kaj v tem trenutku narediti, vem, da sem grozno rada z njim. Občutek imam, da ne ve kaj bi naredil in da zelo premišljuje. Rada bi, da bi se pogovorila, pa ne upam, ker mislim da sem kot slon med porcelanom. Jaz bi poiskusila z njim, kjub razliki v letih, da spoznam če sploh skupaj paševa Največkart pa se sprašujem oz. tolažim, kljub starosti in izkušnjam (očitno jih imam premalo), da je lahko samo eden izmed fantov, ki bi si rad pridobil izkušnje. Problem je v tem, da se sam nisem velikokrat zaljubila, ko pa se, zelo trpim in imam le smolo. Ta fant mi je všeč tako telesno kot tudi karakterno, vendar pa tudi ne znam oceniti koliko časa bi to lahko trajalo. Pravi tudi, da mi bo stal ob strani in mi pomagal kot človek. Ker sem zmedena zaradi vsega kar se dogaja postajam zraven tega še zaljubljena, res ne vem kaj bi bilo najbolje razumsko storiti. Zavedam se, da kar iščem, se najde smo v romanih in da je bolje imeti vrabca kot pa goloba na strehi. Po drugi stani pa sem nezadovoljna. Mogoče vse napisano zveni zelo zmendeno, prosila vas bi za čim več konkretnih nasvetov, življenskih pogledov, izkušenj. Lep pozdrav vsem.
Razočarana,
pojma nimam kako živiš, kaj delaš, koliko otrok imaš…..in še bi lahko našteval, česa ne vemo, da bi ti rekli, “JA točno to naredi”
Iz pisanja pa je razvidno, da ssi zmedena, lahko rečemo zaljubljena, nekaj bi rada, pa še sama ne veš kaj bi, potem pa se tolažiš, ja pa saj on ne bi, pa mogoče ne bo dolgo in koliko časa bo…..in tako naprej.
Torej,
najprej razmisli vse o svojem življenju, kako živiš, potem pa se zamisli, kako bi rada živela.
Ali je važno, koliko je star, kako razmišlja, če je vse ostalo jasno, da bi lahko bila z njim. Saj ni važno koliko časa bo trajalo, dokler traja naj bo popolno. Kajti ni popolno samo takrat ko nekoga iz dna srca ljubimo, ampak bi moral biti popoln, vsak trenutek, ki ga živimo.
Če je je, ko ne bo več bo pa nekaj drugega. ampak vse naj bo popolno, pa naj bo karkoli že.
Primož
Sicer si navedla čisto premalo dejstev za si ustvarit pravo sliko, vendar se zdi, kot da želiš poskusit nekaj novega in iščeš za to samo izgovor ter opravičilo. Praviš, da zakon ni tisto kar si želiš pa me zelo zanima, kaj si sama naredila v tej smeri, da bi bilo boljše. Vedeti moraš, da če boš samo čakala in upala, da ti nekdo prinese življenje in ljubezen na srebrnem pladnju, da se to ne bo zgodilo, niti s tvojim mlajšim prijateljem ne. Morala boš pri tem tudi sama malo bolj aktivno sodelovat. Za začetek, si morda poskušala pridružit se tvojemu možu pri njegovem hobiju? To bi po vsej verjetnosti precej izboljšalo komunikacijo med vama, ki (predpostavljam) precej šepa. Ali pa si omislit kaj svojega, kar bi ti verjetno prineslo popolnoma drug pogled na celotno tvojo situacijo. In še to, glede na vse skupaj se mi zdi čisto možno, da se boš (v primeru, da se z njim spustiš v razmerje), ustrašila sama sebe ter zbežala nazaj v svoj zakon. Glede na karakter tvojega novega prijatelja kot ga opisuješ pa boš s tem prizadela najmanj njega.
Hvala za napisan odgovor.
Nisem se spomnila, da bi vse napisala.
Otrok nimam, z delom sem zelo zadovoljna in me izpolnjuje. Kako živim – nič opremljivega ti ne morem napisat, mislim, da sploh ne znam živeti.
Mam pa še dodatno vprašanje. Ali je to ok, da si želiš otroka samo takrat ko si zaljubljen? Pri meni je bilo to samo takrat. Sedaj, ko razmišljam o tem, se zavedam tega, da otoka bi imela z možem, če bi z njim ostala, samo zaradi njega, ker bi po mojem lepo delal z njim. Sama pa nisem o tem prepričana, mislim da bi imela potem dva bremena, sedaj imam pa samo enega. Ne vem ali sem toliko egoistična ali pa res ne vem kaj bi.
lp
Boom, hvala za tvoje razmišljanje
Lahko rečem to, da mož igra in ga veliko sobot ni doma, igra na ohcetih, kjer pa ne morem z njim. Komunikacija res med nama šepa, si pravilno ugotovil. Poleg tega imava še spolne težave. Mož me ne zadovolji. Skušala sem mu pomagati, rekla naj gre k svetovalcu, pa sam ne ve kaj bi, na koncu pa predpostavlja do bom že potrpela… jaz pa čakam že nekaj let.. tudi jaz ne vem več kaj bi… pa tudi edinega veselja mu ne morem ubraniti. Mislila sem da sem prilagodljiva in da bo šlo, ampak spoznavam, da moram imeti stalno ob sebi partnerja s katerim greva skupaj skozi življenje, nimava niti svoje družbe s katero bi šla ven. Poleg tega pa še trpim in se počutim nesrečno, ko hočem narediti nekaj zase, da bi bila srečna. Mogoče sem izbrala tudi napačno pot. Pogleg tega pa ne vem ali je ok, če želim ustreči in imeti otroka samo zaradi moža, ne zaradi sebe. Sama sem se začela bolj ukrarjati z športom, ampak počutim se še vedno osamljena. Ko pa se odočiva z možem, da bi kam odlšla, so najini interesi čisto drugačni, vsaj sedaj. Ne vem ali sva se oba tolikospremenila, ali pa se vse manj prilagajava…
lp
hvala za odgovore
Spoštovana,
težko ti je kaj svetovati, dokler se človek ne znajde v podobni situaciji. Tako na hitro bi rekla, da ti manjka “smisel” življenja. Otrok. Vendar otroke naredimo iz ljubezni, skupaj s partnerjem. In če partnerja ljubim, si ŽELIM imeti z njim otroka, več otrok. Si osamljena, ker ti je dolgčas.
Šport, prijatelji itd., to ti ne da prave sreče za dolgo obdobje. Včasih je to le modna muha, trend, ker če se večina ukvarja s športom, se bom pa še jaz.
Poskusita iti ven brez družbe, sama. Ko se odločata, kam bi šla in so vajini interesi drugačni, enkrat pojdita nekam po tvoji zamisli, drugič pojdita nekam po moževi zamisli. Kaj misliš, kako mi je, ko me moj dragi vabi na ribolov ? Pa grem z njim, tam sva sama v naravi, se v miru pogovarjava, jaz malo potelovadim in na koncu sem vesela, da sva skupaj prebila par ur in da me sploh povabi še kam s sabo (19 let sva skupaj). Torej je rad v moji družbi in jaz sem rada v njegovi družbi. Naslednjič pa ga jaz zvlečem nekam, kamor se mu ne da iti. Pa mi ugodi itd itd itd. In tako gre barka naprej.
Praviš, da je mož dober, izredno ljubeč, romantičen … V čem je potem problem ? Za vse te lastnosti, ki jih ima tvoj mož, si zasluži, da mu v enaki meri vračas čustva. Zakaj ga ti ne maraš več ? Ti res te človeške vrednote več nič ne pomenijo? Vprašaj se, kaj želiš še poleg tega!
Končala bi s tvojim zadnjim stavkom, da se vse manj prilagajata drug drugemu. Poskusita se prilagajat, enkrat eden, drugič drugi. Nihče drugi se ne bo trudil namesto vaju. Edino tako se zveza obnese.
Želim ti sreče.
Pozdrav.
Ja, po eni strani te zelo razumem, da ni prijetno, če enega večino vikendov ni doma. In drugo, težave s spolnostjo niso poleg pomanjkanja komunikacije ampak bi rekel prej posledica tega. Strokovnjak tu ne more pomagati samo njemu, temveč kvečjemu obema, pa še to samo pod pogojem, da obadva želita to stanje spremeniti. Z druge strani pa vidim precejšen problem tudi pri tebi, ki ga sama omenjaš, to je nakakšna odvisnost od bližine partnerja. Tega se boš morala znebiti ter predvsem delati na zaupanju vase in samostojnosti, drugače ne bo nikoli boljše.
Vse, kar ti svetujem je, da vse skupaj dobro premisliš, predvsem koliko sploh imata z možem skupnih točk in koliko je takšnih, ki so prej kot ne za zvezo moteče oz. kaj bi se dejansko dalo tudi spremeniti. Če boš ugotovila, da se ne da narediti kaj dosti, potem je res edini izhod ločitev. Vendar v tem primeru nikar ne skači takoj v drugo zvezo, ker se ti po nekaj letih lahko zgodi popolnoma isto. Bolje bo, če si nekaj časa sama, delaš predvsem na sebi ter določene stvari razčistiš sama s seboj. Šele potem razmišljaj o kakšni resni zvezi. Sploh pa ne razmišlaj, da bi imela otroka samo zato, ker si ga želi mož ali kakšna potencialna babica. Otrok mora biti odločitev vaju dveh in to obeh, ne samo enega in ko bo čas, boš to začutila tudi sama, drugače se lahko zgodi, da bo ta kratko potegnil ravno on.