Vem, da me boste napadli, a bom vseeno napisala:
Odrasli itak vedno vemo, kaj je za otroka najbolje in kako mu bomo uredili življenje.
Tudi pri spolnih zlorabah-storilca v zapor, otroka stran iz zanj nevarnega okolja… ampak zadeve niso tako preproste.
Ali res mislite, da si deklica, ki jo je zlorabljal oče, želi imeti očeta v zaporu? Vsak dan gledati objokano mater, čudne poglede sosedov, učiteljic v šoli, gledati razbito družino? Mislim, da ne. Želi si boljšega očeta, takega, ki se zaveda, da je šel predaleč, ki si prizna, da je bolan in se gre zdravit (tako kot alkoholik). Pravzaprav bi morala na “zdravljenje” kar cela družina.
Represivno reševanje zadev (s policijo, tožilstvom, sodiščem) je na prvi pogled učinkovito, hitro, vidi se rezultat.
Prepričana sem, da tako reševanje, ki povzroči dvojno viktimizacijo otroka (da je otrok še enkrat žrtev in sicer žrtev razmer, ki jih je povzročil s tem, ko je zlorabo razkril) prav tako pušča posledice na otroku.

Naj se prosim oglasijo žrtve in povejo razloge, zakaj niso povedale.

Zakaj se ne pove. Zelo veliko razlogov je zato. Najprej, mene je otipaval očim.
Po prsih. Takrat je bil izredno prijazen, in “dober”, tako da mi ga je bilo kar nekam “hudo” zatožit mami. No pri tem je veliko vloga igrala moja neposlušnost in neubogljivost. Vedno sem morala pospraviti po kuhinji in pripraviti večerjo. Moja mama je zahtevala, da se to zgodi takoj po kosilu. Pa se jasno ni, in očim je bil edini ki je zato vedel, in bi me lahko zatožil. Prav tako se nisem smela potepat. Pa sem vseeno se. Tudi tu bi me očim lahko zatožil. In nič ne bi bilo dobro, da bi si nakopala očimovo zamero. Mama bi me za take prekrške natepla.
Ampak nekoč, ko sva se spet drli ena na drugo, je to kar zletelo ven iz mene.
Tako se je tudi njegovo nadlegovanje minilo. Ni pa minilo vse tisto, kar je po tem storila mama. Mene je obtožila, da sem se nastavljala, da sem jaz kriva. Da me je obmetavala z kurbo in nevem že kakšnimi prislovi še, tudi tega ji nisem nikoli pozabila.

To je bila zadnja moja zloraba. Prva se mi je zgodila že, ko sem bila stara enih šest let. Mama je imela prijatelja in sta se poljubljala. Ker sama nisem bila nikoli deležna kakršne nežnosti od svoje matere (ne spominjam se, da bi me pobožala, kaj šele, da bi vzela v naročje ali poljubila), sem hotela iztržiti še jaz svoj delež. Da bi tudi mene mama poljubila, tako kot tega moškega. Pa se je on sklonil k meni in rekel, če bi se tudi jaz stiskala in potisnil svoj smrdljivi pijani jezik v moja usta.

Naslednja stav, ki je šla tudi na sodišče, je bila ta, da je mama oddajala sobo. In je prišel tisti moški, ki je bil kao najemnik v času, ko mame ni bilo doma. Odprla sem mu, on pa je bil, kljub sončnemu vremenu oblečen v dežni plašč, ki ga je odgrnil. Pod njim sem zagledala penis, takrat niti vedela nisem, kako se stvari reče, saj sem bila v 4. razredu. Potem je je začel otipavati po roku, jaz sem se stisnila za vrata. Želel je tudi, da mu prinesem stol, ker daje utrujen, pa mi je neka moja previdnost dejala, naj ne storim tega. Potem je odšel na WC, ki je bil nasproti vhoda, jaz pa sem jo ucvrla ven. Nato je odšel. Dobil je 6 mes. pogojno.
Takrat sem imela tudi edinkrat v življenju občutek, da moji mami ni vseeno zame.
Mama je sicer zgledno skrbela zame, vendar samo finančno.

Nekako v istem času sem na cesti naletela na moškega, ki se samozadovoljuje.

In kasneje že pri 19-tih še enega.

Ali lahko to verjameš, in rečeš, da se ne lažem. Da ni vse skupaj le plod moje domišljije.

lp

Odrasle, preživele žrtve so tiste, ki lahko verodostojno spregovorijo o svojem trpljenju. Toda kljub temu; tiste, ki so že spregovorile in razdelale problem , nebi delile Vašega mnenja. Dejstvo je, da tako kot pravite- zadeve niso tako preproste. Seveda ga ni otroka, ki nebi želel srečnega otroštva in ljubečih staršev. Toda tako kot pravite, da “odrasli itak vemo, kaj je za otroka najbolje”, tako odrasli žal vedno tudi hočemo verjeti , da ima otrok navkljub vsemu, kar se mu je zgodilo s strani staršev, starše najraje. To želimo slišati odrasli! Otrok, ki govori drugače, je lahko označen za “slabega otroka”. Vaša razmišljanja krepijo storilce in ponovno vzbujajo občutke krivde vsem žrtvam, ki so se odločale drugače.So del standardnih stereotipov povezani s spolno zlorabo, ki podpirajo in krepijo storilce teh dejanj.Tipičen stereotip je tudi, da gre v primeru teh storilcev za bolnike. Ne. Gre za prekoračenje njihovih meja, gre za za zločin, ki je vedno načrtovan in katerega žrtev je načrtno izbrana.Označevanje teh storilcev za bolnike, pomeni minimaliziranje zločina in problema spolnih zlorab.To niso bolniki. Zelo jasno vedo, nad kom lahko na najlažji način zadovoljijo svoje potrebe po nasilju in spolnosti. To so nasilneži. V družbi pa se najpogosteje obnašajo zelo urejeno. Otroku se ne da več vrniti otroštva in posledice zlorabe vplivajo na vse njegovo nadaljnje življenje. Najmanj kar lahko žrtev pričakuje je, da storilec za to odgovarja. Nesprejemljivo pa je tudi vaše mnenje , da je otrok tudi “žrtev razmer, ki jih je povzročil s tem, ko je zlorabo razkril”. S tem ponovno krivite otroka in mnogim, ki zlorabe še niso razkrili sporočate: če boste o tem govorili ste odgovorni za posledice, ki lahko sledijo ! Upam, da bodo tudi žrtve ustrezno ocenile vaše razmišljanje.Morda pa je potrebno ob takem pisanju pomisliti tudi na ozadje oziroma razloge za takšno pisanje !

Popolnoma Vam verjamem!Ker ljudje ne poznajo vseh možnih posledic zlorabe, se žal zgodi, da rečejo : kako se ravno tebi to dogaja?! S takšnim vprašanjem pogosto izražajo tudi svoj dvom v izpoved. Vedeti je treba, da so otroci , ki so bili že enkrat žrtve spolne zlorabe še bolj ranljivi za naslednje zlorabe če nimajo pomoči in podpore za to kar se jim je zgodilo. To ranljivost storilci prepoznavajo in se v svojih načrtovanjih zlorabe , če imajo priliko izbirati med dvema žrtvama , usmerjajo na te žrtve. V vsakem primeru pa vedno izbirajo bolj ranljive otroke. Ob tem pa je potrebno vedno znova povdarjati, da so , ne glede na to,vsi otroci ranljivi za zlorabe.

Kot bi brala svojo zgodbo…….
Mislila sem da mi na čelu piše ali da oddajam kakšen vonj da se vsi moški spravijo name….od sosedovega 18 letnika ko sem imela 5 let, do očetovega prijatelja, pa neznanec na vlaku, pa na sprehodu……

Nisem tega razumela in še danes ne razumem. Verjetno so vohali moj strah. Danes, pa sem stara že 30 se mi to ne dogaja več, nekje tam po 25 se je ustavilo. Mogoče ker sem močnejša res ne vem.
Staršem sem povedala……pa niso videli kaj naj z mano, to itak nikoli niso vedeli. Kaj naj z mano ?
In danes ne vem kaj bi s sabo!

Kaj misli zrtev?
Ker sem bila v osnovni soli (5. in 6. razred) bolj razvita kot moje sosolke, so me fantje spravljali v kot in otipavali. Vsak dan, vsak odmor. Ne samo sosolci, tudi izd rugih (visjih) razredov. Bila sem odlicnjakinja, najboljsa v razredu in nihce mi ni poamgal. Vsi so gledali stran. Starsem nisem mogla povedati (sta bila prezaposlena). Enkrat sem poskusila, pa je mama rekla, da se nastavljam. Med pocitnicami pri stari mami se je zgodba ponovila s sosedovim fanotm. Zgodaj sem odrasla. V prvem letniku srednje sole sem se navezala na fanta. Imela redne spolne odnose. Zaupala sem mu in razumel me je. Ni me obsojel, da sem se nastavljala, poskusil – kolikorje pac zna- pomagati. Ko so starsi dojeli resnost zvezeso naju nasilno locili. po tistem sem se zaprla sama vase. Sramovala svojega telesa in sama sebe. Zgubila na samozavesti in samopodobi. Nisem zaupala nikomer vec. Smejala navzven a v resnici bila osamljena. Odrasla sem, se zaposlila. Spoznala prijatelja, prezivela z njim kar nekaj let. A mu nisem mogla zaupati, kaj se mi je zgodilo. Samopodoba – slaba. Spolnost ? mehansko… a brez “pike na i”. Nikoli nisem prenesla, da bi se me dotikal po prsih. In – nisva znala drugace. Zar je minil, razsla sva se. Nic se ni spremenilo, ko sem zivela sama. In ko sem spoznala moza. Zaupala sem mu travmo, zaupala sem mu, da ne prenesem ljubkovanja prsi. A… Strast ga odnese. Sama pa trpim… In se danes se sramujemo prsi (ceprav niso velike), se danes imam obcutek,da sem grda in se danes moji starsi o tem ne vedo nic… Pa so pretekla tri desetletja od takrat…
Ko bi bila kdaj v zivljenju tako osamljena sama in neboljena, vsa en trenutek, bi mogoce lahko razumela. Tako pa ne bos – nikoli….

Kot petletno me je hotel božati sosedov sin, star 15 let. Čeprav majhna, sem mu zabrusila, da bom povedala mamici.
Kot petnajstletno me je na hodniku vedno zalezoval sosed(njegov oče), skušal božati, poljubljati. Zatožila sem ga mami, ki je stvar uredila po hitremu postopku. Od takrat naprej sem imela mir pred njim.
Zgleda, da jim je bilo v krvi…tem sosedom:))).
Samo srečo sem imela, da mi je mama verjela in pravilno ukrepala.

Imate cudovito mamo.

Tudi jaz sem mislila, da me “zavohajo”. Pa verjetno je res nekaj na tem.
Pri meni je šlo tako: prijateljičin oče me je otipaval pri mojih 7-8 letih, na poti v OŠ, se je razkazovala en nag starec. Na vlaku se mi je večkrat zgodilo, da me je kdo otipaval po nogi, se stiskal k meni. Enkrat mi je prekipelo in sem enega klofnila. Tudi po cesti, v gužvi, se je to večkrat zgodilo. V parku je en mlad fant onaniral. In višek je bil, ko se je moj prvi spolni odnos spremenil v posilstvo.

Hmm vse skupaj bi bilo dobro razmisliti. Vsekakor ni v nobenem primeru kriv otrok.Ne prej ko se spolna zlorab dogaja, kot tudi potem ne ko so recimo polsledice.Je pa res da si noben otrok ne želi gledat očeta al pa kogarkoli v zaporu ali pa, da se zaradi tega vsa družina spre. Res da potem otrok ki odraste zaupa zgodbo ponavadi partnerju, to pa ravno zaradi tega, ker če tudi mu partner ne bi verjel, si še vseen lahk najde drugega.Pa tudi po navadi partner prej razume žrtev ker ljubezen u pravem pomenu besede ni nikoli enaka ljubezni staršev.Vćasih pride celo do večjega zaupanja do partnerja, kot pa do staršev.Otrok si želi samo ljubezni in topline, ki po navadi odrasli ravno to željo uresničijo oziroma bolje rečeno izkoristijo. Ampak ne na način, ki bi bil sprejemljiv za otroka ampak ki je sprejemljiv za njih.Kar pa je u večini primerov spolna zloraba.
Pa tudi mislim da noben otrok u tistem trenutko ni zmožen povedat kaj se mu je zgodlo.Ali enostavno verjame da mu ne bi verjeli ali pa se boji posledic.Kasneje ,ko pa mogoče zbere dovolj poguma ,da bi to povedal pa je mogoče že zadeva že tolko stara, da bi vsi sam spraševali “zakaj pa nis tega prej povedal/a?”

LP
sama sem bila žrtev kot majhna deklica. Šele čez 20 let sem upala to povedati. Enostavneje je pozabiti in se delati kot da nič ni bilo. Žal!

Res se mi je zgodilo samo enkrat, ampak dvomim da bi sama povedala tudi če bi se dogajalo.
Če pa bi bil kdo od poznanih( oče, stri, brat….) nebi najbrž povedala nikoli nikomur, ker bi se bala da bi ga prizadela, in s tem tudi tiste ki jih imam rada.

Saša

Dober večer.
Kot majhna sem bila tudi jaz žrtev, vendar se dogodkov ne spominjam natančno.

Pred našo osnovno šolo si ga je božal nek star gospod, večkrat je bil opažen in nato tudi ovaen s strani šole. (vsi ostali ljudje, kdorkoli je že tam mimo hodil, ni očitno opazil nič.)

Če se mi kjerkoli, na postajališču, avtobusu, vlaku.. celo v kinodvorani zgodi da si kakšen fant/moški dovoli preveč, mu zelo jasno in glasno povem svoje. Tako da sliši še vsa bližnja okolica, nato pa odkorakam/se presedem. Mislim da ga je tako lahko celo sram vojega dejanja?

nažalost se mi take stvari dogajajo zelo pogosto.
Mogoče nimam določene samozavesti ali pa izgledam taka, da se mi lahko približa vsak.
(ker ko opazujem napol slečene 13+letnice, ki tečejo na zadnji avtobus napol slečene, v visokih zlatih čevljih, mrežastih najlonkah… se samo še vprašam, kako jim njihovi starši sploh dovolijo it tako oblečenim ven. Jaz osebno bi se bala za svoje otroke. —lahko kdo citira in odpre novo temo, če ne paše sem).