Najprej vas prav lepo pozdravljam. Upam, da si boste vzeli tudi zame nekaj časa.
Sem v težavnem obdobju, v težjem položaju, za katerega sem kriva sama.
Pred enim letom sem prekinila razmerje. Vzrok – ljubosumje mojega bivšega in s tem onemogočanje normalnega življenja. Vse se je vrtelo okrog njegovega dela, mene pa je nadzoroval in komandiral kot otroka. Z njim sem živela tri leta odločena, da bova skupaj ustvarila družino. Ni nama uspelo. Preveč sva različna.
On je spakiral in šel. Ostala sem sama in se sama sebi smilila. Potem sem vzela svoje življenje v roke in spoznavala nove ljudi, šla na morje….itd. In prišla je jesen in z njo moj bivši. Najini obiski so postajali vse daljši in pogostejši. Počasi sem zopet prenehala hoditi ven, k prijateljicam…. kot v starih časih. Le on me še ne omejuje toliko kot me je. In menda se doma kar lepo postavi zame, me sprašuje za nasvete itd… Prišla sva do tega da celo spi pri meni, hodiva skupaj po trgovinah, v kino…
Ampak imam težavo. V bistvu nočem biti več z njim, oz. nočem živeti tako kot on. Ampak delam pa vse proti sebi. Ko mi reče da ga naj pokličem mu odvrnem da ne bom, ampak potem pa le kličem. Grozna sem. V glavi imam jasne cilje, ampak ko pride on se mi zrušijo. Dejstvo da sem takole popustila je tudi da me je strah, ko začne groziti in kričat. Ne želim, da vsi vse vedo. Ker se ne želim prerekat ne prekinem. V glavnem v tem času (1 letu) smo v naši familiji dobili kar 5 otročkov. In zdaj grize še mene. Stara bom 29 let, brez otrok, brez fanta…. Vsi me gledajo po strani. Jaz pa si želim otroka, želim družine. Ampak v tem letu, ko sem bila sama nisem spoznala nikogar. Pa nisem tako nezanimiva ali grda. Pač povprečna punca. In zdaj razmišljam, da bi imela otroka s svojim bivšim. Pa vem, da je to eno veliko tveganje. Da me bo potem imel še bolj na tedo. Nekako ne verjamem, da se je spremenil, ker niti ne kaže znakov spreminjanja. Vem, da bi za otroka naredil vse. Vem, da me ima rad (tudi jaz njega, ker drugače ne bi počela takih oslarij) ampak dvom v meni ostaja. Pravi, da bo njegov dom pri meni in otroku vendar jaz dvomim. On me hoče le nazaj k njim. Jaz pa tja nočem. Delala sva cele dneve, ni bilo prostih sobot, nedelj. Zdaj imam vsaj to. Preprosto želim imeti otroka, družino, vse to. Dvomim, da je on primerna oseba. Da bi spoznala katerega drugega ali da bi bilo drugače pa ne naredim nič. Sama sebi se zdim nepoštena. Ampak bojim se, da se bom na vsem lepem predala in se bo zgodilo. Zgodilo se bo kar si želim. Vendar pa ne z njim. A sem grozna? Kako si naj pomagam?

Najprej….korenito spremeni mnenje o sebi.
To je ocitno zelo omajano (tudi pises tako), drugace se ne bi pocutila, da si
‘vredna’ samo pritiskov, komandiranja, kricanja, omejevanja…

Sploh pa imam obcutek, da si pred kratkim ze dobila nase odgovore…skoraj
ne verjamem, da se motim.
In …ce nam takrat nisi verjela, zakaj bi nam zdaj?
Odgovori so namrec se vedno isti:
Ljubosumnez se ne spremeni, problem pa ni v njem (samo pustis ga pa je),
ampak v tebi, ki zaradi prenizke samopodobe in nesamospostovanja se
naprej ‘rines’ k njemu. To je nekaj takega kot kazen, ki si jo nalozis, ker
sama s sabo nisi zadovoljna.
Po eni strani je lazje….prepustiti svoje zivljenje drugemu, pa naj odloca in
misli namesto tebe. Samo potem se zavedaj celo zivljenje, da si se SAMA
tako odlocila in da nimas pravice jamrati…

Pred leti sem bila pred podobnim problemom in ker ga nisem znala rešiti, sem se prepustila toku in pristala v poroko. Tudi otrok sem si želela, ampak sem raje počakala.Zdaj sem ločena, na srečo se za otroka vseeno nisem takrat odločila, ker mi ogromno pomeni tudi dobro partnersko razmerje. Sem srečna, imam partnerja, kot sem si ga vedno želela.

Drugega fanta ne najdeš, ker imaš zanje zaprte oči in si nedostopna.

Pozdravljena!

Sprašujem se, ali je resnično ena oseba na tem svetu vredna, da mu pokloniš svoje življenje, ki je samo eno.
Opažam, da se ljudje sploh ne zavedajo svojih edinstvenih življenj.
Dajte no, samo enkrat živimo in samo eno priložnost imamo, zakaj je nebi izkoristili tako kot je to nam najljubše, najlepše, najboljše,…
Se zavedate, da nimate druge možnosti, da nihče ne bo rekel: “No, pa poskusimo znova, saj tokrat ni bilo vse v vedu.”
Za koga vraga, pa bi moralai samo to eno in edino življenje trpeti in ga ne izživeti tako, kakor sanjamo. Ali ni že to dovolj, da moramo trpeti za naš vsakdan in se boriti za obstoj, službo, spodobno življenje,… Naše sanje so vsem dosegljive, če vrjamemo v njih in delamo na tem, da si jih uresničimo.
Rada imam otroke, toda tudi otroci niso bistvo življenja, bistvo je, da živimo tako, kakor bo nam najlepše in najboljše, pa če imamo otroke, ali ne.

Počakaj raje s takšnimi potezami, bo že prišel pravi, morda tudi ne, pa je to sploh pomembno? Ni, saj imaš v življenju še najverjetneje veliko sanj in stvari, ki bi jih rada izpolnila, pa morda tudi vsaka ne vsebuje moškega in družine. Sicer pa si še mlada in nikjer ne piše, da še nimaš vsaj nekaj let časa za družino.

Uživaj in srečno!

Kar trest se začnem ko tako berem…

Hoj Olga!
Zivis sama s seboj v kontradikciji…Ja, kar ponovno preberi svoje pismo in si sugeriraj, da je to pismonapisala neka druga zenska.
Ves, zdaj pa bom odgovorila le o tem, kako sem dozivela tvoje pisanje:
1. Ne morem verjeti, da sama ne ves, kaj ti je storiti, ker se kako dobro ves, vendar v isti sapi cutis, da ne mores zbrati moci, da se fanta odkrizas za vecno.
2. Osebno sumim, da si nekje v podzavesti odvisna od odnosa z njim, kar pa je ze bolezensko stanje, ki te lahko popelje v propad, ce se ga ne zmores resiti.
3. Osebno mi niso vsec taksne ugotovitve, ko pravis da ti grozi in krici nate, saj si bo kasneje, ko bosta vezana lahko vedno vec dovoljeval…
4. Osebno menim, da si prevec pod vplivom mnenja bliznje ali celo sirse okolice, ker te noro vlece v stanje zanositve s tem in ta istim fantom, ceprav imas se cas za neko novo, bolj posreceno zvezo.
5. Vedno ponavljas, da nekaj on hoce, medtem ko tebi ni do tega…..

Oprosti, kaj ni ze cas, da obrnes vrstni red ob analizi in zacnes takole:
1. Zelim si to in to….
2. Ce zelim doseci to in to, moram narediti to in to….
3. Bom dosegla, ker hocem in zmorem!

Torej, odlocitev je na tebi sami, svoje zivljenje pa imas tudi le ti v svojih rokah! In kaj bos storila za svojo sreco? LP!

Pa še to.Lepo si je želeti otroka, vendar se moramo truditi, da mu ponudimo njboljše.To pa so ljubezen, spoštovanje,zaupanje.Za te stvari pa si moraš ustvariti novo zvezo in še zdaleč ni za vse to prepozno.Le potrpljenje potrebuješ za svoje resnične sanje.In sebe moraš veliko bolj ceniti
Alenka

Ponca hvala! In tudi ostalim.

Zaslužim si grajo.

Ja, vem kaj moram storiti, želim, ampak ne naredim. Preprosto ob njem me zmanjka in je po starem. In vem, da samo želje niso dovolj….žal. Treba bo delat na tem. In pa res na samospoštovanju in na tem, da bom sebe bolj cenila in imela rada. Da bom na prvem mestu jaz, vsaj nekaj časa… Imam se za nekaj samoumevnega, nekaj povprečnega, čeprav so mi povedali da sem super punca in da me je kar malo “škoda” zanj. Ampak jaz, jaz sem bila tako vesela, da me ima ta fant tako rad….dokler me ni začel dušiti….

Milijon naših nasvetov ti ne bo prav nič pomagalo, ker sama vse še predobro veš.

Če si že zmogla dovolj moči, da si prekinila to razmerje, je pametno, da pri tem vztrajaš, kajti vse, kar se ti je že dogajalo, se ti bo zgodilo še enkrat oz. bo še huje. Seveda je zdaj ves lep in prijazen (in verjamem, da misli celo resno), a čez nekaj časa bo spet po starem. Človek pač ne more iz svoje kože. V bistvu bo še slabše, saj bo vedel, da nimaš moči, da bi se mu uprla in se rešila njegove tiranije.

Dovolj noro se mi zdi razmišljanje o otroku. Če boš imela otroka z njim, si boš zavezala roke. Samo zato, ker si stara 29 let in še nisi srečala očeta svojih otrok, jih pač ni treba imeti s prvim, ki pride mimo, če se malo grobo pošalim. Še posebno ne zato, ker veš, kakšen je. Ne misli, da se bo zaradi otroka kaj spremenil. Še noben se ni. Govorim seveda o odnosu do tebe, verjamem, da bi bil dober oče. Če ti je pa vseeno, v kakšnem razmerju si, samo da boš postala tudi ti mamica in s tem enakovredna sorodnicam (haloooo!), potem pa vso srečo.

Tisočkrat premisli preden greš res v to.

Ne slepi se. Nima tako zelo rad, kot verjameš. Prava ljubezen NIKOLI ne duši.

Kar se tiče nasvetov: nasveti kako se pripravi potica so primerni le za tiste, ki imajo nekaj kuharskega znanja, drugače je vse napisano namenjeno za nekam tja v tri dni. Pri poskusih pri pripravi potice ni neke posebne škode, če pa se nekdo na takšen način loteva spočetja otroka je pa zgodba že povsem drugačna.

Oglasi se na moj mail, če te resnično zanima kako si urediti in organizirati svoje življenje, da boš od njega dobila tisto kar si res želiš. Z eno od kraljevskih tehnik nevrolingvističnega programiranja, ki se imenuje ‘sprehod po časovni črti’, boš odkrila svoje bistvo. Verjamem, da ti bo potem bolj jasno, kako se lotevaj stvari. Pišem o zadevi, ki jo je izkusilo že kar nekaj mojih klientov in so navdušeni nad spoznanji o njih samih. Spremenili so svoje življenje in dobivajo tisto kar si želijo. V eni uri, kolikor bo zadeva trajala, boš spoznala, kaj je tvoje bistvo obstajanja in kaj si resnično ter globoko želiš.

Antonio, zadnje čase sem že nekajkrat naletela na izraz nevrolingvistično programiranje, ki mi niti malo ni znan. Se ga da na kratko razložit?

Na kratko:

Nevrolingvistično programiranje (NLP) je tehnika osebne odličnosti: odličnega komuniciranja, odličnih medosebnih odnosov, način učinkovitejšega osebnega napredka, boljšega učenja (z vsemi čutili), način učinkovitega in celovitega določanja osebnih ciljev, način za odpravljanje neželenih vedenjskih vzorcev, prisiljenih navad, način prepoznavanja ter življenja v skladu s svojim notranjim bistvom (npr: s pomočjo tehnike, ki se imenuje ‘časovna črta’ prepoznate smisel svojega življenja in odkrijete svoje poslanstvo)…

NLP omogoča, da mnoge teorije o osebnem izboljševanju osvojite v izredno kratkem času in zanesljivo.

Poglejte si spletne strani:
; ta stran je v angleščini;
ali pa si preberite opis na slovenski spletni strani
, kjer dobite tudi informacije o tem, kako se te veščine lahko naučite.

Preden se boš imela otroka, pospravi svoje podstrešje, in se odloči, kaj — razen otroka — še hočeš od življenja. Če se boš odločila še naprej živeti v takšnih razmerah, v kakršnih si, potem se še nerojenemu otroku v dobro otroku raje odpovej.

Punca misli nase, zivi zase in ne oziraj se na druge.
Sicer pa veza, ki enkrat razpade ni nikoli vec ista, kot je bila.
Samo navajena si nanj.
Pospravi si “podstresje” pmeti pajcevino z njim vred in zazivi polno zivljenje, ki si ga vredna.

Olga. in vsi ostali!

Včeraj sem naletela na knjigo, kjer piše, da je napaka vseh žensk, da dajejo svoje vrednote sebi na podlagi razmerij in moškega. Torej, če ima moškega, začne sebe bolj ceniti, če pa je slabo razmerje, pa je tudi ona v samopomilovanju. Hočem reči, da sta samozavest in samopdoba ločeni stvari kot je torta. Pod lepo fasado (samozavestjo) je lahko gnila (neokusna) torta. Torej, moramo začeti sebe bolj ceniti, se imeti bolj rade in imeti boljšo samopodobo. Kako, verjetno na dejanjih – tudi sama ne vem, ker nisem vzela knjige, odgovora pa v knjigi nisem našla.