Zivjo. Mogoce se spomnite ko sem nekaj časa nazaj pisala o prvi veliki zvezi, ki je razpadla po 3h letih, na zeljo mojega fanta. Napisala sem tudi da je na vidiku nekdo nov in da se zaenkrat le dobivava na pijaci..
No od takrat se je veliko spremenilo,oba sva se res zaljubila in trenutno sem čisto v oblakih.. Pravzaprav problema sploh nimam, zanima pa me nekaj. Sedaj sva čisto na začetku, vse je se super in oh in sploh, kaj lahko preventivno storim za to, da bo tako čim dlje. Upam da me razumete, rada bi se izognila nepomembnim in brezveznim prepirčkom in temu, da bi mu sla na zivce. V praxi to pomeni: nic posiljanja neumnih smsov v stilu ‘zdaj sem ravno vstala, potem grem v solo in ko pridem domov grem na fitnes..’,potem to,da mu ne diham ves čas za ovratnik in da gre lahko na pijaco tudi sam s prijateljem,..
Kaksne so vaše izkusnje? Za katere stvari, napake, ki ste jih storili v zvezi vam je zal in veste da jih ne boste več ponovili?
Čeprav sem tole napisala precej zakomplicirano upam da me boste razumeli kaj hočem. Lp
p.s. dont get mi wrong, mi je pa jasno, da se prepiru včasih ni mogoče izognit

Moj nasvet – pogovarjajta se, pogovarjajta in pogovarjajta. O vsem, kaj koga teži, kaj komu ni všeč, kaj je komu všeč…… Mislim, da dokler se odkrito pogovarjata ni strahov, da bi šlo kaj narobe, ker s pogovorom se da ogromno težav rešit – skorajda vse, če je volja.
To je moj nasvet.

Predvsem se moraš zavedati, da ne bo večno tako, kot je sedaj, ko je še vse novo. Zveza se čez čas spreminja in prav je tako. Seveda pa morajo biti spremembe take, da ostaneta oba partnerja zadovoljna.

Tudi ni važno kolikokrat se skregata, pomembno je, kako to počneta in kaj se dogaja po prepiru. Ali se kujata, ne govorita drug z drugim, se potem še kaj pogovarjata o vzrokih itd.

Obstaja razlika med pari, katere prepir razdvojuje in katere prepir še bolj zbliža. Prvi pari se izogibajo očesnemu stiku, pravil sploh nimajo (dovoljeno žaljenje, kritiziranje, izsiljevanje), prepuščajo se trenutnim čustvom, se izmikajo drug drugemu (gredo ven iz sobe, molčijo). Pri drugih parih pa je prepir določen s pravili (da se ohrani spoštovanje in občutek varnosti), se veliko pogovarjata o čustvih, po prepiru pa se počutita bližje drug drugemu, saj sta razrešila problem in si potrdila, da sta si vdana.

O tem bi se dalo napisati cel roman. Če povem svojo izkušnjo, sem v prejšnjem razmerju delala napako, da sem preveč hotela ugoditi. Tako sem pozabila na samo sebe. V sedanjem razmerju sem kakršna sem. Pazim, da partnerja spoštujem, mu dajem občutek pomembnosti in varnosti, ga poslušam, mu uresničujem želje (vendar ne na moj račun), sem mu zvesta, zaupam vanj in vase itd. Ko sem recimo slabe volje, nezadovoljna, ne pomislim takoj, kaj mi partner ne daje, temveč kaj mi manjka, kako si lahko to dobim. Ponavadi premislim, kako bom sporočila svoje želje, čeprav me prime, da bi mu kaj “vrgla naprej”, ga kritizirala, ter ga tako pripravila do tega, da bi mi dal, kar želim. Več se ukvarjam sama s sabo in s svojimi občutki, ne pa s partnerjem in kaj bi on po moje moral delati. Verjamem, da me ima rad in me bo poslušal, če me bo kaj težilo. Da bo on srečen, če bom srečna tudi jaz. Zavestno opazujem, kakšna so njegova dejanja do mene, kaj naredi pozitivnega in mu dam tudi priznanje za to.

Na kratko še enkrat – spoštovanje, zaupanje, brez kritiziranja, zavesten trud, da bi resnično slišali partnerja (kaj si želi, česa ne mara, kakšni so njegovi prihodnji načrti itd. – pogovor o pričakovanjih), ne poskušati spreminjati ga, vendar vseeno povedati svoje želje (ne po ovinkih, temveč naravnost), pa da se postavimo zase (fantje si želijo predvsem udobja v zvezi, zato moramo punce postaviti meje, kaj je za nas še sprejemljivo).

ori.. super si napisala.res. hvala

AMEN!