KAJ LAHKO NAREDIMO SAMI
KAJ LAHKO NAREDIMO SAMI, DA REDUCIRAMO STRES?
Dejstvo je, da je stres del našega vsakdanjika in da se nekaterim stresnim virom ne moremo izogniti, ne v načinu bivanja (velika mesta, prometna gneča, hrup, naglica, čakanje v vrstah …), ne na delovnem mestu (delo pod časovnim pritiskom, dvojne obremenitve, odgovorno delo …), ne nenadnim življenjskim spremembam in vsakodnevnim skrbem (otroci, finančne skrbi … ipd.). Lahko pa na del svojega življenja v p l i v a m o, in sicer tako, da poskušamo u r a v n o t e ž i t i način življenja, tako da najdemo v njem čas za d e l o, kot tudi čas za s p r o s t i t e v in zavestno izrinjanje n e g a t i v n i h- e m o c i j ter njihovo nadomeščanje s- p o z i t i v n i m i.
Stres na delovnem mestu:
Danes večina ljudi preživi več časa na delovnem mestu kot doma, zato je stres na delovnem mestu zelo pogost. Po navadi nastane zaradi preobremenjenosti, kratkih rokov, velikih odgovornosti, dela z ljudmi, nekateri poklici pa so že po svoji naravi zelo stresni. Intenziven delovni stres lahko povzroči, da posameznik popolnoma “i z g o r i” na delovnem mestu. Pokažejo se znaki, kot so: telesna utrujenost, pomanjkanje energije, depresija, brezup, cinizem, negativen pogled nase in na druge, nizka stopnja samospoštovanja … , ki opozarjajo na i z č r p a n o s t. Sindrom izgorelosti oziroma izpraznjenosti doleti najpogosteje osebe po več letih prizadevnega in odgovornega opravljanja svojega poklicnega dela. Ker je treba biti pri delu najprej “prižgan”, da se nato pojavi izgorelost, temu pojavu podlegajo predvsem “delovni narkomani”, z delom preplavljeni in pretirano obremenjeni ljudje. Pojav izgorelosti je opaziti pogosto pri posameznikih, ki so občutljivi, topli, angažirani v odnosih z ljudmi, k ljudem obrnjeni idealisti, ki pa so (lahko da tudi nekoliko slabše energetsko opremljeni) notranje negotovi in pretirano entuziastični. Nekateri drugi posamezniki, dobro energetsko opremljeni delovni narkomani, ki prav tako “gorijo” za svoje delo, bodo čez čas verjetneje reagirali s psihofiziološko problematiko (npr. kardialno ). (To so pogosto nekoliko bolj agresivne, tekmovalne, intenzivne in aktivne osebnosti, ki zelo nihajo v svojem razpoloženju. Težko prenašajo stres in frustracije, so jezavi, razburljivi, ne prenesejo kritike, močno reagirajo, če je delo, ki ga opravljajo, nad ali pod njihovimi sposobnostmi.)
Za zadovoljivo in zadovoljno opravljanje nekega poklica je pomembna u s k l a j e n o s t osebnostnih lastnosti posameznika in zahtev določenega delovnega mesta. Spremembe, predvsem neugodne (pa tudi ugodne) v posameznikovem življenju, npr. bolezen, neugodna menjava delovnega mesta, samotno življenje, razveza, ponovna poroka, rojstvo otroka v srednjih letih … itd., lahko pospešijo ali sprožijo nastanek sindroma izgorelosti. Pri pojavu izgorelosti je prav tako lahko soudeležena prevelika enoličnost, rutinskost, ozkost dela, soočenje z mejami svoje osebne in delovne kapacitete, omejitvami svoje stroke in podobno.
Izgorelost je pojav, ki se poloti človeka plazeče in običajno p o č a s i, potem ko so v neugodnem sovplivanju osebni dejavniki in dejavniki na delovnem mestu.
Dobro je, če znake izčrpanosti poznamo, tako da jih bomo znali prepoznati tudi pri sebi (prav je, da smo do sebe pozorni in se “samoopazujemo”) in ustrezno ukrepati, sicer lahko pride do resnih duševnih težav ali pa se razvijejo psihosomatska obolenja.
OSEBNI NAČRT ZA OBVLADOVANJE STRESA
1. ORGANIZIRATI SVOJ ČAS tako, da glede na cilje vsak dan sproti določimo p r e d n o s t n e- n a l o g e, izdelamo u r n i k, ki pa obsega tudi ustrezen čas za nepredvidene nujne naloge. Postavljamo si realistične cilje, pregledamo svoje vrednote in naredimo “vrstni red”, da ne bi hlastali po vsem hkrati. Treba je prepoznati in si priznati svoje m e j e in ne prevzemati na svoja ramena vseh odgovornosti.
2. Vplivati na svoje FIZIOLOŠKO RAVNOTEŽJE tako, da se SPROSTIMO, več POČIVAMO in pazimo na svojo TELESNO KONDICIJO!
– GIBANJE: je najboljši način za vsakodnevno redno nevtralizacijo stresne energije. Stresno energijo je potrebno sproti odvajati, da ne bi povzročila telesne bolezni. Enourni tek pomaga “pokuriti” stresne hormone, ki padejo na normalne vrednosti v dveh urah, tako da lahko preprečimo kronični stres. Nobena dejavnost ne more glede koristi za zdravje nadomestiti t.i. aerobnih športov, to je telesnih dejavnosti na svežem zraku. Prednost pešačenja je na primer v tem, da si ga lahko vsakdo odmeri, kolikor mu dopuščajo moči. Gibanje je najcenejše, najnormalnejše in tudi najučinkovitejše sredstvo proti stresu! Dokazano je, da so posamezniki, ki opravljajo redne telesne vaje, manj depresivni, manj jih je strah in doživljajo manj stresa.
Seveda pa lahko postane tudi šport stresor, če z njim pretiravamo, se pehamo za rezultati, ga izvajamo pod pritiskom ipd.
– ZDRAVA PREHRANA: kot jo priporočajo vsi napotki za zdravo življenje! Kemičnih sprememb v krvi, ki jih ustvarja stres, ne smemo še pospeševati z napačno prehrano (stres npr. povečuje količino holesterola v krvi, količino sladkorja … idr.). Pomembno je tudi, da nam hrana ne postane vir telesnih užitkov, v katere se začnemo z a t e k a t i, kadar smo v stiski. Človek, ki ga pesti stres, nagiba k temu, da zaradi občutka frustriranosti nebrzdano sega po kaki svoji priljubljeni jedi (čokolada, sladkarije …, podobno kot se kadilec zateka k cigareti). Človek se lahko navadi, da se v sleherni stresni situaciji baše z jedmi. Dobre jedi ne bi smeli zlorabljati za odvajanje stresnih napetosti. Nekateri pa so navajeni dušiti svoje stresne reakcije z alkoholom (odvisnost od alkohola seveda povzroči nove, pogubne stresne situacije). Tudi kofein zveča sproščanje adrenalina in zato (če pretiravamo) povečuje stres.
Hujšanje “na silo” in za vsako ceno pa je prav tako lahko nevarna dietna obsesija, ki nas peha v kronično izpostavljenost rušilnemu stresu.
– POČITEK in RAZVEDRILO: Dan si moramo smotrno razdeliti za vsa potrebna opravila. Kdor dela ustvarjalno, pa mora znati tudi smotrno p o č i v a t i. Izravnan ritem vsakodnevnih dejavnosti prispeva veliko k zdravemu življenjskemu bioritmu. Pomembno je, da si dobro naravnamo m e n j a v o DELA in POČITKA, n a p e t o s t i in s p r o s t i t v e . Biološki ritem je človeku že vnaprej programiran. Tisočletja je ta ritem določala narava, “civiliziran” način življenja pa je človeka vrgel iz tega naravnega ritma. Vsakdo bi se moral toliko poznati, da bi vedel, kdaj je njegova storilnostna krivulja najnižja. Odmore bi morali prilagoditi svojemu biološkemu ritmu. Z odmori v pravem času si zmanjšujemo stres.
– Vzeti si moramo čas za RAZVEDRILO. Naučiti bi se morali pravilno razporejati in izkoristiti svoj PROSTI ČAS. Tudi tega lahko preživljamo tako, da delujemo proti svojemu zdravju in si nakopavamo dodatni stres. V “prostem času” moramo seveda opravljati tudi določene naloge (npr. za družino, gospodinjstvo itd.). Te obveznosti je smiselno pravočasno vključiti v svoj program, da nam ne postanejo preveč nadležne in v prehudo breme. Mnoge ljudi namreč prav takšne obveznosti zelo obremenjujejo. A če te dolžnosti ujamemo v svoj p r o g r a m in se jih lotimo n a č r t n o in kreativno, jim morda odbijemo nadležno ost.
V prostem času moramo nekaj storiti za svoje zdravje! Normalno je, da pri tem vsakdo ravna drugače, veljalo pa naj bi splošno načelo, da v prostem času izravnavamo primanjkljaj, ki ga povzroča delovna situacija, torej: če med delovnim časom pretežno sedimo oz.”mirujemo”, bi se morali po delu gibati, in obratno. Počitek je torej že tudi s p r e m e m b a dejavnosti. (Po napornem duševnem delu sprehod skozi gozd, delo na vrtu ali telovadba spočije možganske celice.) Počitek naj ne bi bilo lenarjenje, kajti koristnejše od pasivnega je a k t i v n o počivanje. Popoldansko lenarjenje in poležavanje človeka slabi. Tudi brezdelje je lahko zdravju škodljivo.
Pomembno je tudi, da gojimo k o n j i č k e, nekaj, s čimer se r a d i ukvarjamo, ob teh opravilih uživamo in tako izravnavamo svoje vsakdanje delovne obveznosti. Ljudi, ki nimajo nikakršnega hobija, stres bolj ogroža in se hitreje navežejo na zdravila, alkohol, nikotin, droge.
Če želimo najti pot k sebi, moramo prosti čas načrtovati sami, po svoji meri(!) in se ne kar pridruževati množici potrošnikov splošnih rekreacijskih prijemov.
Izkušnje kažejo, da veliko ljudi preživi svoj prosti čas pred t e l e v i z o r j e m. Televizija nas sicer lahko razvedri, kar je dragoceno, ne more pa nam koristiti, če gledamo vse od kraja, če odmislimo, da tudi TV lahko sproža stres in odvisnost. (Neka raziskava je npr. pokazala, da Američani prebijejo povprečno 10 let svojega življenja pred televizorjem. Če tem letom prištejemo še 25let sedenja v pisarni in še 25let spanja, za gibanje ne ostane več kaj prida časa.) … Podobno seveda velja za računalniške “zasvojenosti”.
Letni d o p u s t: Cilj prostega časa je z medicinskega vidika s p r o s t i t e v, cilj dopusta pa je – o k r e p i t e v. Letni dopust bi moral trajati najmanj tri cele tedne. V dveh tednih se telo še ne utegne preurediti za smotrnejše delovanje. Vegetativno živčevje potrebuje za takšno preusmeritev praviloma tri tedne. V tolikšnem času se telo končno preklopi na zaželeno naravnanost, na “mirovanje” in zbiranje sil. Človek se seveda ne spočije in okrepi, če vse tri ali štiri tedne le lenari! Ne smemo pozabiti, da je marsikdaj tudi dopust lahko vir stresa … (menjava okolja, prilagoditvene težave, prometni infarkti, neskončna potovanja v neznano … Nekateri z adrenalinom zasvojeni deloholiki pa imajo na dopustu celo prave “abstinenčne krize”.) Pomembno je, da se z dopusta ne vračamo bolj utrujeni, kot smo bili, ko smo odhajali.
SPANJE: Spanja ne more nadomestiti nobena druga oblika počitka. Med spanjem možgani počivajo in obnavljajo zaloge kemičnih snovi – prenašalcev vzburjenja – ki so nujno potrebne za nemoteno delovanje. Tudi ostalo telo med spanjem počiva, upočasni presnovo in zniža telesno temperaturo. Skoraj tretjino življenja prespimo! Ljudje imamo različne potrebe po spanju. Enim za obnovitev zadostuje pet ur spanca, drugi se tudi po osmih urah zbudijo utrujeni. Štiri do pet ur pa je minimum, ki ga potrebuje vsakdo. Brez spanja lahko zdržimo le nekaj dni, po tem tvegamo zdravje. Nespečnost zaradi stresa je pogost problem sodobnega človeka. V stresu se izločajo v kri hormoni, ki stopnjujejo budnost in storilnost do vrhunca ter preganjajo utrujenost. Kdor pozno zvečer opravlja delo, ob katerem napenja svoje duševne zmogljivosti, si utegne nakopati drugi stresor – nespečnost. Za nespečnostjo se lahko seveda skrivajo različni vzroki (npr. duševni dejavniki, skrbi, pomanjkanje gibanja, prehuda enoličnost ali pa kakšno telesno obolenje). Mnogi avtorji nespečnost razlagajo tako: v dnevnem ritmu nekaj ne delamo prav, na nek način si škodujemo. Preobremenjeni, pod stresom in s skrbmi težje zaspimo.
Kadar ves večer umsko delamo, moramo že vnaprej predvideti čas, ko se pred spanjem umirimo, preberemo kakšno lažje čtivo ali se drugače raztresemo. Zadnjo uro pred odhodom v posteljo moramo preživeti kar se da v miru. Skrbi niso za v posteljo, najbolje jih je zapisati na papir, kjer bodo počakale do naslednjega jutra. Zaman si prizadevamo, če hočemo spanec izsiliti(!). Spanec se mora v telo spontano pritihotapiti. Bolj ko se držimo svoje stalne ure, laže zaspimo. Kadar spanca ni, se ni priporočljivo jeziti ali se premetavati dlje kot 30 minut. Vstanemo, se malce sprehodimo, opravimo nekaj dela, ki ga imamo radi, in nato ponovno ležemo. Kadar pa vendarle dalj časa ne moremo zaspati, se potolažimo vsaj s tem, da telo v tem času vseeno miruje in si le nekoliko opomore. Zmotno je trditi, da ponoči “še očesa nismo zatisnili”. Raziskave so pokazale, da se tudi pri teh ljudeh nabere čez noč nekaj ur spanja, le da se tega prespanega časa ne spominjajo, temveč le dolgočasnih ur bedenja.
3. RAZLIČNE TEHNIKE SPROŠČANJA: To so sprostitvene tehnike, ki se jih moramo n a u č i t i, najbolje v okviru strokovno vodenih tečajev, lahko pa tudi ob pomoči AV pripomočkov ali knjige. Njihov namen je spremeniti (nevtralizirati) t e l e s n e (posredno pa tudi d u š e v n e) reakcije na stresorje.
– JOGA: je zdravilno gibanje v počasnem tempu. Velja za enega najboljših načinov sprostitve. Zajema človeka kot celoto, organizem in duševnost hkrati. Te telesne vaje se razlikujejo od telovadbe, ker se ne izvajajo z naglimi gibi in zamahi, temveč si gibi sledijo kakor na upočasnjenem filmskem traku. Fazi gibanja sledi faza mirovanja. Učinek joge sloni večinoma na menjavi napetosti in sprostitve.
– AVTOGENI TRENING (AT): AT je sklop telesnih vaj sproščanja, s katerimi skušamo spodbuditi delovanje parasimpatičnega živčevja (to je avtonomno, samodejno živčevje, ki deluje takrat, kadar počivamo in smo sproščeni. Deluje brez našega zavestnega nadzora, z AT pa se ga lahko naučimo delno nadzorovati.). AT je zelo znana metoda za preprečevanje in zdravljenje stresa. Je nekakšna “samohipnoza”, ki jo dosežemo z avtosugestijo in s samosprostitvijo. Ta trening lahko človek sam uvaja in izvaja, vaditi pa je treba načrtno in prizadevno. Človek si sam z gesli v mislih sugerira, npr.:”Popolnoma miren in sproščen sem. Moja roka je zelo težka …” in tako naprej. Vključuje tudi vaje za dihanje. Cilj vadbe je, da postane vse telo težko in toplo in da njegovi organi mirneje delujejo; pride torej do sprememb v delovanju organizma. AT se lahko naučimo tudi sami, po knjigi, bolj priporočljivo pa je v strokovno vodenem tečaju. Umirjenost, ki jo dosežemo z AT, dviguje prag odpornosti za stres, kadar pa stres že nastopi, se z AT hitreje spet umirimo.
MEDITACIJA proti stresu: Meditirati pomeni razmišljati in prepuščati se misli oz. n o t r a n j e m u- d o ž i v l j a n j u. (Nekaterim je meditacija pot, ki vodi do zlitja človekove individualnosti s kozmičnim principom.) Takšna meditacija posreduje človeku neko nevsakdanje občutje r a d o s t i, zanosa, ki se izmika opisu z besedami. Če se človek prepusti, da povsem pasivno zdrsne v svoje duševne globine, se mu vegetativne funkcije preklopijo. Dihanje se umiri, pulz se zniža, potenje se unese, mišice se sprostijo in postanejo težke, ožilje se znebi krčevitosti. Vtis imaš, kot da se ti telo ogreje. Raziskave so pokazale, da si organizem v meditaciji štirikrat hitreje nabere novih moči, kot samo s preprostim počitkom. Krivico delajo meditaciji tisti, ki pravijo, da je to “beg iz sveta realnosti v kontemplacijo”, saj meditacija lahko prinaša povsem praktične koristi. Občutje življenjske r a d o s t i, ki jo doživi tisti, ki meditira, je pomemben dejavnik za dušenje stresa. Po meditaciji gleda človek nase (in tudi na stresorje) z drugačnimi očmi. Marsikaj ga ne spravi več tako hitro s tira, močna čustva ne odmevajo več tako po telesu.
Meditiramo lahko enako uspešno doma, v svoji sobi, v naravi (v gozdu, na travi, na plaži, v čolnu …), v cerkvi ali v dvorani …
Obstajajo še druge metode sproščanja, s katerimi se človekovo telo preusmeri od AKCIJE k POČITKU, od DEJAVNOSTI k OBNOVI SVOJIH SIL in zalog. Vsak posameznik si mora najti svojo relaksacijsko metodo. Nekaterim, glede na njihovo naravo, bolj ustrezajo metode, ki zahtevajo a k c i j o in dinamiko, drugim bolj metode intimne povezave s samim seboj. Toda v vsakodnevni naglici se ljudje običajno niti ne spomnimo, kaj nam je pisano na kožo.
VAJE V DIHANJU: Majhen, toda učinkovit način za odpravljanje stresa je sprememba dihalnega ritma. To lahko poizkusi vsakdo. Vdihnemo na moč globoko in potem počasi izdihujemo. Predamo se pravilnemu dihanju in mislimo na mir. S tem stres “izdihamo”. (S tem načinom se lahko npr. rešimo treme pred nastopi.) Pričakovani stres torej preprečimo s tem, da uravnovesimo vegetativne funkcije z globokim vdihovanjem in počasnim izdihovanjem.
Predajanje različnim ČUTNIM UGODJEM: Sproščanje, ki temelji na- t e l e s n e m- s t i k u- in- d o t i k u ( MASAŽE, KOPELI …).
Različne masaže sproščajo mišice in spodbujajo krvni obtok. Sproščanje krčevitosti blaži stresne reakcije.
Posebno antistresno moč ima tudi e r o t i k a in predajanje telesni ljubezni. Osrečujoča spolnost je prava energetska injekcija in balzam za dušo in telo. “Ljubezen gre skozi kožo”, to načelo se uresničuje tudi v boju proti stresu. Dotikati, objeti in božati bližnjega v stiski, je najmanj, kar lahko storimo dobrega za bližnje.
Tudi ugodja, ki izhajajo iz drugih čutnih modalitet, nas lahko izjemno sproščajo in ne zahtevajo nikakršnih posebnih naporov: pomirjajoča GLASBA, ugodje VONJEV (aromatičen prostor, eterična olja, sadni vonji, prijeten parfum … ohranjajo človeka svežega, budnega in dobro razpoloženega), razkošje BARV (… zeleno, ki te ljubim zeleno …) …
STIK Z NARAVO: je lahko povezan z g i b a n j e m in telesno aktivnostjo ali pa z umikom vase, begom v t i š i n o, osamitvijo. Dovzetni smo za barve, vonje, melodije, ki jih ustvarja narava. Naša čutila in živčni sistem so uravnani na ptičje petje, šumenje vode, piš vetra, dežne kaplje, zelenilo trav, modrino neba, vonj zemlje … Vse to skušajo umetno pričarati tudi različni AV posnetki za sproščanje.
Pustiti moramo, da se nas narava dotakne. V trenutkih stiske spontano poglobimo stik z naravo in v zelenju iščemo olajšanje za duševne bolečine.
4. PSIHOHIGIENA ZA RAZGRADNJO STRESA: Stres lahko razgradimo tudi p s i h o l o š k o. Ko se bojujemo proti stresu, se ne naslanjamo zgolj na t e l e s n e načine vplivanja na delovanje organizma. Tudi psihohigienske “metode” nam lahko pomagajo in sproščajo telo različnih krčevitosti.
ODPRETI ČUSTVENE “VENTILE” – odreagirati s SMEHOM, z JOKOM, s KLETVICO, KRIČANJEM:
S m e h sprošča organizem, zlasti področje prebavnih organov. Med smejanjem se sprostijo napete mišice, zveča se vnos kisika v telo, zniža se krvni tlak. Smeh spodbuja imunski sistem, izklopijo se imunosupresivni učinki stresa, saj se med smehom zniža raven kortizola. Sprošča tudi zajezene agresivnosti, duševni odraz neizživetega stresa. Zato je humor tako pomemben za duševno zdravje. Vsak dan bi se morali glasno smejati! (Smejimo se lahko tudi sebi in svojim zadregam, četudi bi najraje skočili iz kože.)
Tudi- j o k je za naše duševno ravnovesje zelo pomemben. Kdor se v stiski lahko razjoka, se reši nadležnih napetosti in tako razgrajuje stresne reakcije.
O- p r e k l i n j a n j u vemo od nekdaj, da sprošča napetost. Kdor torej doživi hud stres, naj se kar glasno izkolne. Podobno deluje tudi- k r i č a n j e. (Seveda velja pri tem načelo, da se naša svoboda konča tam, kjer se začenja svoboda drugega … )
ZAUPATI SVOJE TEŽAVE DRUGIM – SE IZPOVEDATI: Podpora, ki nam jo dajejo b l i ž n j i , sorodniki, prijatelji, znanci, je neprecenljiva. Če se razgovorimo, si olajšamo skrbi in bojazni, ker del svojih bremen prenesemo na druge. V življenju vsakogar mora obstajati nekdo, ki mu lahko vse povemo, pa nas bo kljub temu dobrohotno sprejel. Socialno okolje nam lahko pomaga premagati stres z nasveti, oporo in spodbudami, pomembno je le, da ne postanemo “odvisni od mnenja drugih”. ( “Pravi prijatelji pridejo k nam, če smo srečni in če jih povabimo, a če smo nesrečni, pridejo sami …” )
Tudi pogovor s- s t r o k o v n j a k o m lahko ugodno vpliva na motnje in bolezni, ki so nastale pod vplivom stresa (to je lahko zdravnik, psiholog, psihiater, duhovnik, socialni delavec …).
V pomoč nam je lahko tudi, če v času stiske svoja občutja izlijemo v dnevnik ali pa kar v računalnik …
SOBIVATI V LJUBEZNI: Tudi pomanjkanje ljubezni je stres! “Ljubezen je najvišja oblika zdravstva”, so govorili že v srednjem veku. V ozračju ljubezni in naklonjenosti stres najhitreje uplahne. Ljubezen se čuti kot notranji mir, zaupanje in tiho, srečno sobivanje.
(Tudi pri otrocih preprečujejo in zdravijo stres tisti starši, ki jim doma dajejo dovolj pristne ljubezni in varnosti, kar velja tudi za preprečevanje in razgradnjo različnih “šolskih” stresov.)
BITI SAMOZAVESTEN: Ljudje se med seboj razlikujemo v tem, kaj pojmujemo in kaj doživimo kot stresno. Stresogeno postane šele tisto, kar posameznik “percipira kot ogrožujoče”. Nekaj doživimo kot stresno, če občutimo lastno nekompetentnost, ker menimo, da situacije ne bomo obvladali. Naš odziv je odvisen od tega, kako ocenimo- z a h t e v e- o k o l j a in l a s t n e- s p o s o b n o s t i, da bi te razmere obvladali. Kadar ocenimo, da so zahteve okolja večje od naših sposobnosti za obvladovanje situacije, doživljamo n e g a t i v n i – škodljivi stres (kot stisko, nevarnost, gorje …). Pri ocenjevanju pa je zelo pomembno naše SAMOVREDNOTENJE. Zaupanje vase, vera v lastne sposobnosti, zdrava samozavest torej pomembno vplivajo na doživljanje stresa. Osredotočiti se moramo na svoje- p r e d n o s t i- in ne na slabosti!
Samozavestni ljudje znajo tudi reducirati stresorje in reči “Ne”, ter postavljati m e j e, do katerih še dopuščajo različne zunanje pritiske.
VPLIVATI NA SVOJE RAZMIŠLJANJE: Razmišljati p o z i t i v n o in se znebiti negativnega mišljenja. Nepotrebno anksioznost in stres pogosto povzročajo misli v stilu: “Če bom z a s k r b l j e n, bo to pripomoglo k rešitvi situacije”. V resnici obstajajo le dogodki, na katere l a h k o, in tisti, na katere sploh ne moremo vplivati(!). Naša skrb je pri tistih, na katere vplivati ne moremo, povsem nepomembna, oziroma predstavlja dodatno oviro, ki nam preprečuje, da bi se v situaciji vedli skladno s problemom. Ni smiselno, da bi se obremenjevali z dogodki, na katere ne moremo vplivati ali jih spremeniti.
Recimo, da se znajdemo v prometni gneči. Ali bo prišlo do stresa ali ne, ni toliko odvisno od same situacije, temveč predvsem od našega čustveno-miselnega odziva nanjo. Če se razburjamo ali smo zaskrbljeni, ker zamujamo na sestanek, pridemo v stanje stresa. Stres pa nas ne prizadene, če znamo s p r e j e t i situacijo, na katero tako ali tako ne moremo kaj dosti vplivati, in si v avtu prižgemo prijetno glasbo ali si privoščimo kratko sprostitveno vajo.
Razmišljati pozitivno pomeni tudi – iz vsake stresne situacije se naučiti kaj novega in v vsem, kar se nam zgodi, najti (tudi) kaj d o b r e g a. Življenjske ovire so zato, da jih p r e m a g u j e m o- in se tudi iz težkih izkušenj u č i m o .
Zavedati se moramo, da stres ni nujno nekaj pogubnega. Življenjske ovire lahko vodijo tudi k- r e š i t v i situacije, nas delajo o d p o r n e j š e – in, kar je naravnost protislovno, običajno celo povečujejo življenjsko motivacijo!
V stiskah človek marsikaj (tudi) pridobi. Če nas udarci ne podrejo, nas okrepijo! Vse je odvisno od odnosa, od truda in od tega, koliko zmoremo.
Moč izhaja tudi iz stiske. Določenemu delu življenjskega neugodja se ljudje ne moremo izogniti. Morda nas prav to dela sočutne in razumevajoče do soljudi. Dokler ne izkusimo česa hudega, nimamo pravega samozaupanja, ker ne vemo, kaj oziroma koliko lahko prenesemo. Moč pa je v tem, da težke situacije prebolimo in postanemo stabilnejši ter bolj razumevajoči do drugih ljudi. Brez prebolelih travm verjetno ne bi bilo dobrih ljudi …
Najbolj izkušeni, primerni in uspešni ljudje za pomoč v stiski so tisti, ki sami vedo, kaj so stiske, tisti, ki so jih sami izkusili, občutili, zaradi njih trpeli, preboleli in se- o k r e p i l i!
Bolečine je treba preseči in sami smo odgovorni za to, koliko lepote najdemo v svojem življenju.
Pozdravljam vas!
