Kaj…kako – dilema!?
Vsak dan prebiram vaše izpovedi in nasvete. Tudi sama sem se pred pol leta že obrnila na vas, s svojo zgodbo o razočaranju v ljubezni, in ste mi dali spodbudne besede. Hvala vsem. Bilo mi je lažje, pa vendar so problemi ostali še nekaj časa, dokler v moje življenje ni stopil ON. Najboljši prijatelj me je povabil na morje in tam sem spoznala NJEGA. Iskrica je preskočila v trenutku. Že prvi večer sva si zaupala, nisva imela nobenih zadržkov. Cele noči sva poslušala drug drugega, se pogovarjala o vsem, o svojem življenju, preteklih vezah – ugotovila sva da sva si “pisana na kožo”. Po petih dneh življenja v oblakih sva se skupaj vrnila v najin domači kraj, kjer sva preživela čudovitih 14 dni, dva tedna prave romance. Na tako vezo sem čakala vse svoje življenje, kaj takega nisem doživela še nikoli (imela sem tri veze, ena je trajala celo 8 let, pa v njej ni bilo niti kanček tega, kar čutim sedaj). Potem pa je prišel tisti 1. september. Začela se je služba, vse je bilo še ok; cel dan sva si izrekala nežnosti po telefonu, sms-ih, mailih. Pa je prišel večer in z njim pa spet tisti grozni stavek – nekaj ti moram povedat!?! Ni bilo treba rečt niti besede, čutila sem kaj sledi. Prekinil je zvezo, češ da še vedno živi v preteklosti, da ne more nehat mislit na bivšo (aprila je ona prekinila 2-letno vezo, češ da se premalo ukvarja s športom – on, ki se vsak dan ukvarja s športom, ki je treniral odbojko??? Halo??). Noče me primerjat z njo, mora biti sam, da pozabi preteklost; to so bile njegove besede. Poslovila sva, jaz v solzah on s težkim srcem (kar ni mogel it proč). Dva tedne sva bila prijatelja, potem pa nisem več zdržala. Napisala sem mu pismo – izpoved svojih čustev. Nisem ga prosila, naj se vrne, samo da naj mi pusti vsaj kanček upanja. Ko sva se pogovarjala o tem pismu, pa mi je rekel, da je bila ona ljubezen njegovega življenja, in da če ne bo imel nje ne bo imel nobene. Ne morem ti dati niti kančka upanja, so bile njegove zadnje besede. Obrnila sem se in šla, brez besed. Ponoči sem mu v jezi napisala, da ga sovražim. Vem, besede so ga zadele naravnost v srce, saj je spraševal frenda, če sem resno mislila. Vedela sem, da me želi obdržati za prijateljico, pa ni šlo. V tem času ni mogel niti slišat mojega imena, vsakič ko ga je kdo kaj vprašal o meni se je zaprl vase in odšel brez besed (po pripovedovanju frendov). Noče jim povedat kaj se dogaja v njegovi glavi, pove samo to, da čaka na novo leto, ki mu bo prineslo srečo, kajti letos je dovolj trpel.
V tem času sem mu poslala čestitko za rojstni dan, in s tem sva spet prišla do stikov, sicer le preko mailov. Pred 10 dnevi sem ga obiskala na domu, me je povabil, ker je imel nesrečo. Tisti trenutek ko sem ga zagledala sem potrdila svoja čustva, še vedno čutim vse kar sem čutila na začetku. Nisem več jezna nanj, razumem njegovo odločitev, da rabi čas. Kaj čuti on pa ne vem, sprašuje me vse mogoče stvari o meni o mojem času – ki sem ga seveda zapolnila s službo in športom (6 dni na teden). Svoja čustva pa skriva, le vsake toliko časa se izda da se zanima zame. Povedal mi je tudi, da bo novo leto preživel tam kot jaz, čeprav je bil že dogovorjen za smučarijo.
Ves ta čas ko sva bila narazen, sem si zaposlila misli, telo, pa ga nisem spravila iz sebe. Minila sta dva meseca, pa ni nič bolš; ne spim, ne jem. Ni dneva ko se mi ne bi vrtel v glavi film o naju. V službi, sredi dela, sredi pogovora vidm njega, naju, spomine in prihodnost. Globoko v sebi čutim da bova še skupaj, lahko pa da je to le prazno upanje.
Frendi mi pravijo, da naj se z njim še enkrat usedem dol in pogovorim. Jaz sem pa v dilemi, srce mi govori naj mu povem kaj čutim, razum pa pravi ne. Nočem še ene zavrnitve. Pa tudi čustev ne morem zatret, so smisel mojga življenja, z njimi se počutim živo.
Prijatelja bova pa težko, saj imam občutek, da vsakič ko ga pokličem (1x na teden) da se mu vsiljujem. Govoriva o vseh mogočih stvareh, teme ljubezni in naju pa se ne dotakneva.
Ne morem ga spravt iz sebe, pa si velikokrat rečem, sej se je že septembra odloču kaj hoče, pojdi dalje, pa ne gre. Kadar sem z njim imam občutek, da mu ni vseeno zame. Zadnje čase pa sploh skoz neki razmišlja, samo nobeden ne ve kaj.
Napisano je precej na dolgo in zbegano, vendar se dogaja toliko stvari da se vse ne da napisat. Tudi če pismo ne bo objavljeno, mi ne bo žal, da sem ga napisala. Mogoče pa mi bo vsaj malo lažje. Kakšno mnenje pa bi prišlo prav. Mogoče še nisem premlela vseh možnosti. Povejte, napište. PROSIM!!!
Tai,
ah ta ljubezen. Ljubezen je lepa, tako spoznamo čustvo, katerega bi morali gojiti celo življenje, da je ta ljubezen tudi nesrečna, se samo opomin, ki nas opozarja, da moramo vedno gojiti to čustvo. če pa ne bi bila nesrečna, pa nikoli ne bi mogli pogruntati, kaj to čudovita ljubezen. no in sedaj veš, kaj je to.
iz napisanega pa je razvidno, da nihče ne ve kaj hoče, strah pred tem ali je ta oseba prava ali ne, ali bom z njo srečen, ali pa bom še enkrat več razočaran. ne ljubezen je že rpava, samo naši možgani nočejo popustiti in dati prednost ljubezni. Zato nas razum zavira, ljubezni e moramo prepustiti in sama ljubezen nas bo varovala, da bo vse tako kot mora biti in ko boš v dvomih, ne sprašuj možganov in razuma, kaj storiti. Takrat vprašaj ljubezen, kaj misliš kaj je najbolj prav, poslušaj jo in naredi tako kot veli, pa nja bo še tako nerazumljivo dejanje.
Vedno se sprašujemo, kaj naj naredim, da se ne bomo zmotili?? Če boste ljubili ne morete nikoli zgrešiti, da delate kaj narobe.
Ljubezen se ne sprašuje ona živi. Ja če se ne more odločiti, pa kaj potem, ti ne delaš ničesar narobe, če ga ljubiš. Delaš tako kot počneš vsak dan, služba, šola, šport istočasno pa še ljubiš, če danes ni v toviji bližini nič hudega, mogoče bo prišel drugič, nikar pa razumesko ne zaviraj čustva. Delaj tako kot pravi srce. Nikoli ne veš, mogoče pa sedaj ko imaš to čudovito spoznanje, kaj je ljubezen, najde tisto pravo osebo, ki bo še boljša in boš lahko še bolje iživela to kar iščeš.
Pri ljubezni so vsa pota neverjetno nerazumljiva, ampak verjemi, so prava.
Samo če ljubiš, ne moreš narediti nič narobe.
Primož
Žal mi je, ker ti ne bom povedala nič spodbudnega in tolažilnega. V bistvu je to bolj hladen tuš. Skenslaj ga, ker ni vreden tvojega časa, kaj šele ljubezni. Mogoče se ti zdim brezčutna, toda govorim iz svojih grenkih izkušenj. Z moškim, ki ni spravljen s svojo preteklostjo, ki ne ve, kaj bi rad oz. se boji, je škoda izgubljati čas. Verjemi, na koncu, ko se odloči, da si prava, je zate prepozno, ker ga ne moreš jemati resno in spoštovati, če se tega zavedaš, ali ne. In vsa velika ljubezen zvodeni. Tudi če si zdaj premisli, v srcu ne boš mogla nikoli preboleti zavrnitve, ki si jo doživela (razen. če si popolnoma brez hrbtenice), in to bo kvarno vplivalo na tvoj odnos do njega. Mogoče ne takoj na začetku, kasneje pa zagotovo. Ker ne moreš zaupati takemu človeku. Če si ti takoj začutila vso moč svoje ljubezni do njega, zakaj pa on potrebuje čas za razmislek, zakaj te je pustil upati? Kako lahko nekoga, ki ga ima tako rad, dobesedno vleče za nos? Neodločnost je hud strup.
Res je, boli, hudo boli. In verjetno bo dolgo bolelo. Najprej ljubezen, potem ponos, na koncu mogoče sram pred samim seboj. Toda! Kadar ljubiš, živiš, čeprav si na smrt nesrečen. Vem, piškava tolažba 🙁
Tako kot ti sanjariš o njem, sanjari on o svoji bivši, ne o tebi. Brezupno je vsako tvoje upanje. Ti mu nisi pomenila drugega kot obliž na rano, rana pa je ostala. Ona je njegova ljubezen, ne ti.
Sprijazni se! In – ne vsiljuj se mu! S tem ne boš dosegla drugega kot to, da mu boš začela iti na jetra. Si to želiš?
Življenje gre naprej. In ti pojdi z njim.
Hvala, za tvoje mnenje. Vem, da govoriš iz svojih izkušenj. Kako veš kdo je in kdo ni vreden ljubezni? Mislim, da je vsak vreden tega čustva. Ni rečeno, da bova spet par, lahko pa ohraniva prijateljstvo. Pa še to, oba sva začutila vso moč ljubezni, samo da sem se jest znala spoprijeti z njo, on pa pač ne. Sej ga moreš razumeti, glede na slabo izkušnjo. Vem, da on nima razčiščen s preteklostjo, ampak če ga sedaj skenslam, potem bo tudi mene ta dogodek preganjal. Stvar morava razčistit, saj se življenje vrti v krogih in slej ko prej se vse vrne. Sprejet ga moram kot košček sestavljanke v svojem življenju. Sam je vstopil je v moje življenje, potem naj tudi sam izstopi iz njega, ne morem da kar izrinit iz njega.
Draga Tai!
Strinjam se z Primožem: poslušaj svoje srce, kaj ti govori. Tudi sama sem bila v podobni dilemi, vem, zelo je boleče, ko ga tako opazuješ, kako samo nekaj razmišlja v svojem svetu, ko te zavrne, vendar on potrebuje čas, da preboli osebo, ki jo je očitno zelo ljubil in je v njemu pustila veliko rano. Verjemi, če čuti le kanček ljubezni do tebe se bo vrnil k tebi. Mislim pa da ni ravno ravnodušen do tebe. Ne obupuj, ampak živi kot si do sedaj, ukvarjaj se s športom in čas bo prinesel svoje! Srečno!!!