Pozdravljeni! Ne vem kaj je z mojim možem, ali je depresiven ali kaj drugega ali pač takšen je. Bila bi zelo vesela, če bi mi lahko pomagali določiti njegovo težavo. Skupaj sva 10 let, 2 otroka, on že skoraj odraslo hči od prej. Mož je precej starejši od mene. Ko sem ga spoznala je bil delaven, hiter, aktiven, spolnost je bila odlična, pogosta in res se je potrudil, vozil me je na morje, pijače, sprehode, pozoren je bil do mojih želja in potreb. Je res, da ni bil pretirano zapravljiv, ne preveč romantičen, ne ljubosumen, ni težil in spraševal. Nikoli pa ni znal govoriti in izražati svojih čustev, sploh ne vem če jih ima. Jokal je samo na poroki in ko sem mu pripravila zabavo presenečenja, je rekel, da kaj tako lepega še nihče ni naredil zanj. Sama imam izredno aktivno karierno življenje, posledično tudi lepe prihodke. V teh 10 letih me je vedno podprl in mi pomagal pri gradnji moje kariere. On že vsa leta opravlja intervencijsko službo, kar pomeni da dela podnevi, ponoči, praznike, vikende, si težko privošči dopust, firmi je izjemno pripaden, odgovoren, zaupanja vreden, natančen, dela pri privatniku in je na nek način delovodja, vendar njegova plača je srednja žalost, nekje povprečna slovenska, za oddelanih 200h na mesec, dodatkov ne dobi. V bistvu je zadeva že dolgo zrela za delovno inšpekcijo. V naši družini sem vlečni konj. Kar si zamislim, se potrudim in to dosežem. S svojim življenjem sem na splošno zadovoljna. V teh 10 letih sem pridelala kar precej materialnega, in znam uživati, rada tudi potujem, otroci so zdravi, midva tudi in mislim da več ne potrebujemo. On pa si želi avto višjega cenovnega razreda, pa nikakor ne more priti na zeleno vejo, da bi našparal in kupil. In to je v bistvu njegova edina želja. Vsako leto, ko je starejši se mu njegova želja oddaljuje, stroški se višajo, plača ostaja enako mizerna. On potoval ne bi, ven ne bi šel jest, v kino noče, na zabavo se mu ne da. Vse kar bi počel, ko je doma, je ležanje na kavču, gledal tv, gledal avtomobile na netu, tuširat se je nehal, preoblači se ne. Hvala bogu vsaj nima močnega telesnega vonja, da ne smrdi. Seksava samo še 1x mesečno. Doma ne naredi nič, oz. da kaj premakne ga moram prisiliti z grožnjami. Čedalje bolj se mi zdi, da živim z mrtvakom. Postal je brezvoljen, vse kar rečem je sprejeto negativno, pogovarja se ne, nežnosti ni, zaspi lahko takoj, ko se vleže in je sposoben spati celo popoldne in še ponoči in je še vedno utrujen in slabe volje. Smeje se ne. Vsaj otroci mu ne greje na živce in jih sedaj ko je lepo vreme pelje ven. In to je vse kar naredi za družino. Ko se nekaj dogovorimo, dobi službeni klic, nam vsi plani propadejo, ker gre delat, čeprav bi šli lahko sodelavci. Občutek imam, da smo skupaj samo še za to, ker se mu ne da spokat kovčka, ker ko se je strinjal, da greva narazen sem mu rekla, da naj si spoka, da jaz imam preveč dela in mu ne bom. Ko sem mu lani predlagala zakonsko terapijo ali ločitev, na terapijo ni pristal, ker on nima časa za te traparije in je škoda denarja. Ko sem mu predlagala par dni dopusta z letalom, je bilo ponovno sprejeto negativno, čeprav imamo bone za skoristit, in je celo on 10 dni prej predlagal destinacijo in čas odhoda, in je rekel naj grem sama, da bo otroke pazil. Potem je le pristal, ker sem ponovno znorela, saj se je delal nevednega, da on ni nikoli nič rekel. Laži so njegova hiba. Ne laže sicer pogosto, vendar ko laže, laže tako, kot da sem se jaz zlagala in to mi dvigne pokrovko in sem mu rekla, da kar naj gre tja kjer so ga naučili lagat, da v tej hiši ni prostora za laži. Sicer je kot oseba izjemno dober, ni zatežen, ne konflikten, vse redne obveznosti kar se tiče otrok usklajujeva in se potrudi sodelovat, ko je nujno. Do drugih ljudi je prijazen, pomaga, svetuje, je spoštljiv. Tudi do mene je sicer spoštljiv, nikoli nasilen, nikoli ne žali, ne obsoja. Jaz pa sem nezadovoljna, ker ga prosim, da bi skupaj preživela kakšen seksi dan, da bi se povezala, čustveno sva odtujena, vendar do tega ne prideva. Žalostna sem, ker sem se zelo spremenila. Bila sem mila, prijazna ženskica, s toplim srcem, vesela in nasmejana. Sedaj se mi pa zdi, od vseh njegovih zavrnitev, da imam skalo namesto srca. Ko mi prijateljice tožijo o romantičnih zadevah, si mislim, da kaj komplicira in gledam na ljubezen zelo površinsko, da zakaj je sploh potrebna, čeprav sem vedno verjela v globoko ljubezen, in si nikoli nisem mislila, da bom živela tako hladno, saj sem vedno bila zelo ljubljena in sem tudi znala deliti ljubezen, katera me je celo prevzemala, kot da bi me ona ohranjala živo. Sedaj pa se počutim duševno mrtvo. Pri otrocih se trudim, da začutim našo povezanost. Jokala nisem že 3 leta, čeprav sem imela milijon razlogov, da bi. Počutim se čustveno otopelo, in do tega me je pripeljal mož, ker je od nekdaj tak, z njegovo mamo in primarno družino na čelu. Sedaj, ko sem to spisala, sploh ne vem kdo ima problem ali jaz ali on ali oba. Prosim za nasvet, saj si grozno želim čutiti, ljubiti.

Predraga moja, kot vidim, se nihče ni opogumil, da bi ti pisal vsaj nekaj  besed v podporo in vzpodbudo, si smem dovoliti to jaz,..morda, veliko in dobro si opisala svojo situacijo, kaj reči konkretnega na to,… mislim, da nič kaj več kot to, da nadaljuj v smeri skrbi za otroke, sam imam podobno situacijo, le v nasprotni smeri, se pa kljub izrednim duševnim naporom trudim, da otroci kljub ločitvi pred leti prihajajo čimveč k meni, da poskrbim zanje, materialne možnosti imam majhne, a zato veliko srce, to me drži pokonci in radi se imamo, ne obupaj, čeprav je v življenju dobro večkrat poplačano s hudim, morda bi bilo vredno premisliti o odhodu na svoje, saj bi ti bilo bolje, a ohrani dobre stike in dogovore z možem, jaz se z bivšo po ločitvi veliko bolje razumem, kot sva se takrat, ko sva bila skupaj, je težko, ampak bolje, lep dan želim

Pozdravljeni!

Naj vam kar takoj odgovorim, da vam ne morem določiti moževo težavo. Ljudje smo kompleksna bitja in kljub vašem podrobnem opisu, vam ne morem povedati kakšna je njegova težava. Lahko je osebnostna značilnost, depresija, življenjska kriza itd. Morda, če bi vprašali njega, težave sploh ne vidi? Ljudje smo si zelo različni in imamo tudi drugačne potrebe. Da se partnerja ujameta v svojih potrebah in lastnostih ni tako samoumevno. Ljudje se sčasoma spreminjamo in imamo tudi svoja krizna obdobja, ki vplivajo na medsebojni odnos. Čeprav smo imeli nekoč zadovoljivo vezo, ni nujno, da jo bomo tudi vedno obdržali. Verjetno je vprašanje na mestu, ali je za vas takšna veza dovolj dobra?

Pravite, da ste čustveno otopeli in ste prišli tudi sami do osebne krize. Sicer pravite, da je to zaradi moža, pa vendar si skušajte odgovoriti ali je v kakšnih delih to čutenje oz. pomanjkanje čutenja povezano z vami in vašo preteklostjo.

V odnosu sta vedno dva in vsak ima svoje težave in preteklost, ki ga oblikuje. V bližnjih odnosih pa se nam še bolj pojavijo stare psihične rane in ravno zaradi tega so lahko partnerski odnosi lepi, lahko pa tudi temačni in težki.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj