Moj problem….imam srednjo ekonomsko šolo in zato pač delam v pisarni. V prešnji firmi sem delala 4 leta a so me žal odpustili (recesija). namesto ker sem sedaj po pol leta dobila službo mi je po 10ih dneh za umret. Itak vem da sem popolnoma falila kar se tiče mojega poklica, daj zelo težko sedim na stolu 8 ur. Sedaj pa je varjanta KATARSTROFALNA zame. delam od8h do 16.30, SKOS se sedi, obup. Pogledam čez okno in mi gre na jok. Pridem domov ko je noč-pa to ni nobeno življenje!!!! Delo (kakršno koli pisarna) me ne zanima, pač tomfam….In trpim, počasen samomor. Sem na antidepresivih, psihiater me tolaži da tako je pač življenje, jaz pa bi se raje ubila kot da živim tako. Sem svoboden človek in sem kot ptiček v kletki.

Hvala bogu me mož razume, ima dobro plačo in sedaj sva se zmenila, da pač probam odbit teh 9 ur če bo šlo potem pa bova nekaj šla na svoje…(imava manjšo kmetijo…).
sem res tolk čudna? Povejte mi, pa kako ženske zdžite zabite noter? Meni so že odpovedale noge, mišice, katastrofa1a.

Draga “ena čudna v nulo al kaj”!

Joj, prejoj-MENI SE NE ZDIŠ PRAV NIČ ČUDNA! Ne! Živemu človeku se marsikaj zgodi. Evo, izgubila si 1 službo in si bila pridna in si si našla nekaj drugega. In to pač ni to. Ni nujno, da je naša prva izbira po neki izgubi takoj dobra. Lahko traja nekaj časa, da spet najdemo nekaj zase.

OK, zdaj si tukaj, kjer si. Plus je, da imaš službo, da delaš, da služiš, da si med ljudmi, da imaš neko strukturo v dnevu in konec koncev, da imaš to izkušnjo-da boš vedela za naprej, česa več nočeš in na podlagi tega, kaj pa hočeš. V enem odgovoru pred tvojim sem pisala o tem, kako zelo je pomembno, DA POSLUŠAMO SEBE, SVOJE OBČUTKE, SVOJE SRCE, ko se za nekaj odločamo. Če se tega ne držimo, zbolimo in evo, točno to se je zgodilo tebi. Pišeš, da si na antidepresivih. Ja, vedno, ko delamo proti sebi, zbolimo. Naše telo se VEDNO, prav osupljivo, upre nasilju, ki ga mi sami nad seboj izvajamo. O tem obstaja krasna knjiga avtorice Alice Miller=UPOR TELESA. Če si tip za kaj prebrati, ti jo toplo priporočam. Svojega telesa ne moremo nikoli in nikdar preslepiti. Naše telo je tisto, ki nam z boleznijo pove, da smo zavili s prave ceste na napačno. Dokler ni škoda še prehuda, je pametno ubogati te znake in raje iti tja, kjer je naše mesto.

Spet sem se spomnila na nek izrek: Če ti je npr. namenjeno, da boš smetar in da to sprejmeš, si lahko ob tem veliko bolj srečen, kot pa, če se ti zdi biti smetar pod častjo in rineš v ne vem kakšne višave, kjer sploh ni tvojega poslanstva-samo zbolel boš tam in boš nesrečen in ti bo šlo vse narobe itd.

Jaz bi se na tvojem mestu zelo iskreno pogovorila sama s seboj in bi šla za tistim, kar si zares v globini svojega bistva želiš. Ko boš šla za tem, ko boš res živela v skladu s svojim poslanstvom na Zemlji, bo vse OK. Pot do tja pa najbrž ne bo prav lahka, ker ko se 1x že zelo zamotamo, se tudi težje odmotamo.

Toliko za danes, več pa še ob priliki, če ti bo do tega.

Maja