Nesamozavest,sekiranje,pretirana skrb za druge,žalost,nervoza,nočne more,napadi joka,žalosti….ja,to sem JAZ.To so besede,ki me opisujejo. In res mi je že prišlo do živega in že čutim na sebi fizično,da nekaj res ni v redu z mano.
Stara sem 27,živim sama,z dvema otrokoma.Sem brezposelna,ampak preživeti se da iz meseca v mesec,se pa trudim in iščem službo.
No,kot sem že opisala moje počutje,ni glih v redu. Nenehno čutim bolečine v vratu in ob vsaki najmanjši nervozi mi postane slabo. Da pa o jokanju sploh ne govorim…
Najhuje je,da sem našla fanta,ki me ima rad takšno kot sem. Ampak jaz si cel čas vbijam v glavo,da nisem dovolj dobra za njega,nisem dovolj lepa,pametna,razgledana…to je moja nesamozavest. Ja,obsedena sem s svojim videzom in se cel čas sekiram,kaj si kdo misli o meni. Visoka sem 170 in tehtam 53 kg,včasim imam občutek da sem predebela,potem pa,ko pogledam kako sliko,mi je grozno videt,kako sem v bistvu suha-presuha. Joj,vem da to vse skupaj zveni smešno,ampak jaz o drugih stvareh sploh več ne vem razmišljati,kot samo o problemih. In bojim se,da me bo fant glih zaradi tega zapustil,ker sem totalni pesimist. Vse je še tako sveže,skupaj sva komaj 4 mesece. Jaz nikoli nisem sproščena. Imam občutek,da se pretvarjam,da hočem biti drugačna,ker nisem dovolj dobra taka kot sem. Dostikrat sem (pre)resna,čeprav je v meni še vedno ta skriti otrok,ki bi včasih rad prišel do izraza…ampak si ne upam,ker kaj si bodo drugi mislili,bla bla…njemu pa tudi cel čas pišem sporočila,sploh pa cel čas povdarjam,kako ga ljubim…mogoče preveč,verjetno je preveč. Ko sem pa totalno depresivna,pa sem samo tiho,on me prosi da bi se pogovarjala,naj mu povem kaj me muči…jaz pa tega ne morem, Ne vem,kot da sem paralizirana,ne morem izpustiti iz sebe nobene besede,a v moji glavi je tolko vsega,kaj bi mu rada povedala.Slabo se izražam,v sebi imam cele govore,povedati pa vem dva stavka…joj,res totalna nesamozavest.Pa cel čas me je strah,da me bo zapustil. Ker,zakaj bi mene imel kdo rad,zakaj glih mene…ne vem.
Če komu rečem,da sem nesamozavestna se mi samo smeji,ker si tega ne more predstavljati,ali pa da sem depresivna…dobro se vem pretvarjati kot izgleda.
Ne kažem svojih problemov,žalosti,z nikom ne govorim…vse je v meni.

Ja še en problem,ki ga imam je ta,da sploh ne maram hoditi skoz mesto,ker ne maram,če me kdo gleda…vedno sem obremenjena z nekimi bednimi…zakaj nisem normalna,zakaj ne morem v javnost,v trgovino…kamorkoli iti brez neke treme…
Krize doživljam tudi,ko moram telefonirati z nekom,ki ga ne poznam.

Trudim se biti dobra mama,lahko bi bla boljša…saj materijalno imata otroka vse,res vse pa še preveč,samo malo več mene bi rabila….mislim bolj intenzivno,rada ju imam,najraje na svetu in vse bi dala za njih,sta najpomembnejša v mojem življenju.

Kako naj se spremenim…

Lep pozdrav

Podobna težava je opisana v temi “negativizem”.

Odgovoril bi le na tvoje vprašanje: “Kako naj se spremenim”

Če ne bi razmišljala in verjela, da je nekaj narobe s tabo, se ne bi želela spremeniti.

Hočem povedati to, da ni nič narobe s tvojim videzom. Narobe je bilo to, da te je nekdo naučil tako razmišljati in je v tebe projiciral svoja prepričanja. Zato tudi tvoje razmišljanje nima realne podlage.
Saj skozi oči nekoga drugega, vidiš sebe.

Zato, če se hočeš spremeniti, se samo sprejmi. Kar je nekdo drug rekel o tebi, pa so le laži.

Robi.

Draga “Mrvica”!

Občutek imam, da bi lahko tudi tebi tako kot tvoji predhodnici, ki sem ji ravnokar odgovorila, napisala dosti podobno. Bila je ŠPELAA…

Kako naj se spremeniš? Na silo ne ali pa samo nekaj z možgani. To nima smisla. Bolj bi bilo smiselno raziskati, zakaj se počutiš tako, kot se, zakaj doživljaš samo sebe tako negativno?

Kot vem iz stroke, so za takšna doživljanja samih sebe precej odgovorni naši starši, ki nas že od majhnega indoktrinirajo s svojimi deli samih sebe. Nekaj prinesemo s seboj na ta svet in ko se prvo in drugo, pa še kaj, poklopi, smo “mrzli”. Potem več ali manj skozi življenje ves čas preigravamo en in iste igre z navadno različnimi akterji. A dejstvo je, da se bodo na naše specifične notranje usedline vedno znova prijeli podobni tipi ljudi in podobne situacije. Zunanje je vedno zelo v skladu z našimi notranjimi programi. In dokler ne naredimo kaj za spremembo svojega notranjega, se žal tudi zunanje ne spreminja kaj dosti. Iz izkušenj, kot vem, bi rekla, da se vse skupaj samo še slabša.

Zato vedno rečem, da poskusimo najprej sami s seboj zmeniti se, če pa to ne gre, je na mestu nek zrel sogovornik, ki nas lahko ne samo s pomočjo zdrave pameti pripelje do možnih rešitev. Včasih je dovolj samo zelo dobra prijateljica, ki ima naraven čut za pomoč. Lahko pomaga kakšna strokovna knjiga. Ali pa kakšno spontano doživetje. Ugibam…

“Mrvica”, predlagam, da najprej razmisliš o tem in se mi potem spet javiš!

Maja