kaj je po smrti…?
PRED 5 MESECI SEM IZGUBILA MENI ZELO DRAGO OSEBO, KLJUB TEMU DA ČAS HITRO MINEVA JE MOJA BOLEČINA ŠE VEDNO VELIKA, VELIKO STVARI ME SPOMINJA NANJO IN OB NJIH VEDNO ZAJOČEM.NEKATERI SO MI REKLI, DA NAJ NEHAM, DA NAJ JO SPUSTIM DA GRE V MIRU, NAJ JO NE DRŽIM PRI SEBI, SAJ DUŠA NE NAJDE MIRU. PA ME RES ZANIMA – KLJUB TEMU DA TEGA NIHČE ZAGOTOVO NE VE – KAJ SE ZGODI PO SMRTI, ALI JE DEJANSKO SEDAJ BLIZU MENE, ME VIDI KAKO MI JE HUDO, KAKO ZELO JO IMAMA RADA IN KAKO JO Z DNEVA V DAN ŠE VEDNO POGREŠAM? VEDNO KO JO SANJAM – IN TO POGOSTO – MI DEJANSKO V POGOVORU SPOROČA, DA JE VREDU, DA JE UMRLA LEPO V MIRU, NAJ SE NE JOČEM, JAZ PA JO SAMO BOŽAM IN JO STISKAM K SEBI, NAJ NE ODIDE ZOPET….
Anamarija!
Tvoja zgodba je popolnoma identična moji. Pred 7 meseci, sem v tragični nesreči izgubila svojega najdražjega. Tudi pri meni je bolečina še vedno neznosna in skoraj vse me spominja na njega in na naju. Na temo reinkarnacije in življenja po smrti sem prebrala že kar nekaj knjig in začela sem verjeti v to, da me on še vedno spremlja in da me čaka, tam nekje…Tudi jaz ga pogosto sanjam in zdi se mi, da imajo te sanje vedno določen pomen, sporočila, da mu je dobro in da ga skrbi zame, ker sem še vedno tako obupana.Sanje so vedno tako žive in po njih se počutim vsaj malo bolje.
Mene je tudi skrbelo, ker sem nekje prebrala, da ga s tem silnim žalovanjem držim ob sebi in da njegova duša zaradi mene ne more na druo stran. Na to še vedno nimam odgovora, mu pa ob njegovem grobu vsak dan povem, da bo z menoj vse uredu in da naj najde svoj mir, vseeno pa ga prosim, naj me počaka tam nekje…Kmalu po njegovi smrti sem mu začela pisati tudi pisma v obliki dnevnika in tam te besede ponavljam.
Žal mi je, ker te ne morem bolj potolažit, lahko pa ti pošljem en topel objem. Še predobro razumem kako se počutš, upam pa, da bo tudi za nas enkrat spet posijalo sonce…
Draga Anamarija!
Vem kako ti je, saj sem tudi jaz prejšnji teden izgubila zelo drago osebo – teto, ki je bila svetla luč v mojem življenju. Praznine ne morem zapolniti.
Tudi moje sanje so žive:sanjala sem ,da sedaj živi v lepi svetli sobi, s čudovitim pogledom, s polno sonca… Nisem verna, vendar si želim, da bi bila res tam. Tudi ko sem se na dan smrti poslavljala od nje, sem ji rekla,da se bomo spet nekoč videli, naj počaka na nas.
Solze so znak naše ljubezni in naklonjenosti.
Bodi močna, Romana
Draga Anamarija!
Ne vem, zakaj ne bi smela jokati. Solze izpirajo žalost in bolečino, ki jo čutimo. Tudi sama sem slišala, da z žalovanjem ljudem ne pustimo oditi. Vendar mislim, da ni tako hudo. Človeško je, da nam je hudo, da jokamo in, da bi dali vse, da bi se oseba vrnila. Ne zdi se mi realno, da ne bi jokali, da ne bi žalovali,…
Kaj je po smrti? Sama verjamem, da je po smrti življenje! Življenje, ki je tisočkrat lepše, kot to na zemlji. Verjamem, da se bomo srečali. Verjamem, da smrt ni konec! Ne more biti! Že fizično gledano – energija je neuničljiva! Človeško telo je krhko – poglej, že za časa življenja se spreminja od zarodka do dojenčka do odraslega človeka. Verjamem, da je tam nov svet! In verjamem, da obstaja svet v katerem se srečujemo z našimi dragimi – in to je naše srce! Dokler človeka nosiš v srcu, potem ta ni odšel! Dokler imaš vsaj en spomina, potem je še vedno s teboj!
Anamarija, tvoja draga oseba ve, kako ti je hudo! In ti pomaga, da se pobiraš in greš naprej! Verjemi v to!
Če te je pa strah, da jo s svojo žalostjo zadržuješ tu, ji pa to povej… Reci ji, da ji dovoliš oditi in vedi, da ti bo lažje. Govorim ti iz lastne izkušnje…
Te objemam in vedi, da nikoli nikoli nisi sama!
Draga Anamarija!
Sama sem precej razgledana okrog teh stvari in moram priznati,da sem bila še pred tem veliko v solzah za svojimi dragimi, ki sem jih izgubila.
Počasi me je začel zanimati duhovni svet in še preden sem se zavedala sem imela globoko razvito intuicijo,ki mi danes zelo koristi.
Tudi jaz ti svetujem da si prebereš knjige POTOVANJE DUŠ IN USODA DUŠ,TUDI POGOVORI Z NEBESI ti bodo koristili, saj se boš lažje sprijaznila,predvsem pa potolažila!
POSKUŠAJ!
L.P.TES