kaj je narobe z njo
Tisto nedeljo, ki je en teden pred Veliko nočjo, sem poslušal eno lepših besedil v berilu pri nedeljski maši. Govorilo je o izgubljenem sinu. Upam, da ne bo kdo sedaj zameril, če na kratko povem, če ne drugega, spada v enako literaturo, kot Visoka pesem, ne gre za propagando česarkoli, le pojasnilo nečesa… Govori o očetu, kateremu mlajši sin postavi zahtevo po izplačilu deleža, ki mu pripada in ko mu ga oče izplača, odide v tujo deželo, kjer svoj delež, svoje imetje, zapravi s hotnicami in razuzdanim življenjem in potem ves reven dela na neki pristavi, kjer pase svinje in se prehranjuje s tistim, kar jedo svinje. Tedaj gre vase in se zamisli nad sabo. Vidi, da je padel, globoko padel. To je pomemben prelomni trenutek zanj. Sklene iti k očetu in ga prositi odpuščanja. To je obrat v padanju tega človeka. To, kar sklene, to tudi stori, Oče se ga razveseli in ga sprejme, umije, obleče in pogosti. Starejši sin, ki je bil ves čas ob očetu, se čuti prikrajšanega; nevoščljiv je mlajšemu. Oče starejšega potolaži; pove mu, da ga ima rad, da pa je bil mlajši sin mrtev in je oživel, da je bil izgubljen in je najden, zato ga je vesel in ga je pogostil. Starejši tega ne razume in je jezen na očeta. Njegov ego mu ne da tega razumeti. Zanj je mlajši še vedno navadna zguba in bo to zanj tudi ostal, ne glede na to, da se je pobral in vstal.
Zgodba je simbolna, govori o padlem človek, mlajšem sinu, ki se zave svoje zmote in se sklene vrniti na pravo pot, kar tudi stori. Oče v zgodbi je simbolno Bog, tista neskončna Ljubezen in dobrota, ki je v vsakem človeku, starejši sin je primer človeka z velikim, kot oklep trdim egom, ki je užaljen, če se nekdo, ki je padel pobere in ga tista neskončna Ljubezen še vedno ljubi in k ljubezni spada tudi odpuščanje, torej, če se mu vse odpusti. Za veliki človekov Ego nedoumljiva zadeva. Rezime zgodbe; vsakdo lahko pade, pomembno je to spoznati in spet vstati in iti v pravi smeri. Ni pomembno, kolikokrat človek pade, pomembno je, kolikokrat se pobere in vstane. Toliko glede padcev človeka, kakršnih koli. Pot človeka ni ravna, gladka in jasno začrtana, gre včasih navzdol in drugič navzgor, včasih je gladka in drugič je temna in polna lukenj in pasti, včasih človek zgreši smer. Zgodba govori o tem, da je tedaj potrebno iti vase in globoko v sebi poiskati oporne točke, kompas in smerokaz in se vrnit na pravo smer. Včasih je to mogoče šele, ko si čisto na dnu in ko odpade vse zunanje, vse, kar prekriva človekovo srce, da ne vidi smeri. Takrat se pobrati, stisniti zobe in vstati in iti v pravo smer dalje.
Vprašal sem nekoga, njo, če je razumela tisto zgodbo, ker je pogledovala nazaj, češ, le poslušaj, prešuštnik. Dejala je potem, ko me je srečala; ti si tista mlajša baraba, ki je vse zapravila in nikoli ti ne bom odputila, četudi bi se tisto zgodilo samo enkrat; nekaj si podpisal in nisi držal obljube. Vprašal sem jo, če eno desetletje popolnega stradanja ljubezni za tisto steno nič ne šteje in če je spadalo tudi to v pogodbo in odgovor je bil; tudi tvoj stric je zdržal devetdeset let brez ljubezni in brez ženske, ti boš pa meni govoril, da nisi mogel deset let, kaj pa, če bi jaz zbolela?? Rekel sem, vendar nisi zbolela, bila si popolnoma zdrava in jaz ne vidim razlike med tabo in starejšim sinom in imaš prav, jaz sem mlajši sin – vem, ker sem stradal ljubezni, ti pa zase še vedno ne veš, da si me v desetih letih do smrti izstradala.
Toliko k dopolnitvi zgodbe.
Pričakovala je absolutno zvestobo in spoštovanje pogodbe, v zameno za – nič??
Imel sem prijatelja, sodelavca v službi, ki sem mu povedal pred mnogo leti o vsem tem in o steni med dvema sobama. Ni mogel verjeti. Nekoč, ko mi je bilo zelo hudo, sem mu rekel, da moj avto gre do 220 na uro in ko bom šel zjutraj v službo, vem za eno steno na koncu kilometer dolgega ravnega odseka in ostrega ovinka n koncu tega, kjer bi bil videti zdrs s ceste nad 200 na uro v to steno kot nesreča, po kateri ne bo ostalo od avta nič, pa je dejal, ne seri, življenje je enkratna in predragocena reč, da bi jo pustil v tisti škarpi zaradi ene ženske, ki te nima rada. Ni bil veren, a je rekel, poišči v sebi oporne točke in se jih oprimi in se poberi Takrat sem stopil na to pot do sem in to je bilo pred mnogo leti. Bili so ljudje, ki so me potem potrebovali, sin, oče, potem stric in sem ostal tu in prehodil pot do sem. Očeta ni več, strica ni več, ostal je sin in tiste oporne točke v meni, ki jih ni mogoče več porušiti. Trdne so kot granit. Po njih sem se pobral in splezal nazaj gor, kot tista zguba v zgodbi o izgubljenem sinu.
@Gupi … lepo, vendar se ne strinjava. AMPAK….. Tisti, ki podirajo po dolgem in počez so itak precej plehki ljudje, nimajo globine. Varanje, ki se zgodi samo enkrat, za posledico prinese pa rušenje vsega “ustvarjenega” kot tsunami, je pa delo ponavadi neodgovorne in nezrele osebe, ki bi morala precej delati na sebi, preden bi karkoli storila. Duhovne knjige ne pomagajo kaj preveč, ker jih takšna oseba ne zna pravilno predelati.
Opravičljivo je verjetno samo varanje, ki je posledica napake, trenutne šibkosti … ali takšno ki je posledica nemogočih razmer, v katerih se s partnerjem ne da normalno živeti, alkohol, droga (žensk, ki varajo zaradi partnerjev, ki so pijanci, je pa itak najmanj). Večji procent je tistih moških in žensk, ki varajo tudi zato, ker imajo vsega dovolj, nimajo resnih družinskih, eksistenčnih, itd problemov. To so moja opažanja, ne navajam kakšnih raziskav.
Ja, gupi, mogoče res sodim na drug forum, saj tukaj opažam, da so nekateri že napol blazni, saj filozofirate na dolgo in široko o stvareh, ki so čisto preproste.
In oprosti, če sem mnenja, da je to skrajno otročje ter bebavo, če nekdo pri 30ih (kot jih je takrat imel marinec) misli, da se bo ženska sčasoma spremenila.
Pa saj to ni osamljen primer, takšnih jih srečaš polno naokrog. Kar gradijo si neke gradove v oblakih, partner z njimi ravna grdo, oni si še kar gradijo gradove, mislijo, če bodo zdaj še hišo sezidali, bo partner se spremenil, jih začel cenit, imet rad. Hej, od kod jim to??
Ma ok, če se to zgodi 1x ali 2x, da bi on nekaj dobrega njej naredil in bi bila še vedno slabovoljna. To človek razume, mogoče je imela PMS. Ampak 3., 4., 5., itd. moraš biti že bebec, če ne uvidiš, da te oseba nima rada in te tudi nikoli ne bo imela ter bodo šle stvari še samo navzdol.
Menim, da je tole nek patološko mazohističen vzorec, saj je tale marinec v svojem bistvu želel biti nesrečen, čeprav tega nikoli ne bo priznal. Eni ljudje pač brez tega ne morejo funkcionirat.
Kaj čmo. Kot si je poslal, je tudi ležal.
Takih sten si zakonci sezidajo/mo mnogo in tisti podpis je obljuba, da jo boš preplezal, porušil, zaobšel…. ti si jo pa kar pustil stati….še več odšel si v drugo smer. :/
:))) Če sem lahko malo zloben…. lahko bi jo podrl z glavo (četudi je bila iz granita 😉 .[/quote]
Si bil zraven, da si lahko takole šrisrčno malo zloben in prepričan v to, kar navajaš kot dejstva? Nisi bil? Si že kdaj plezal po podobni navpični ledeni steni? Jaz sem, vedno znova, tisočkrat, več tisočkrat, fokler nisem obupal. Zdrsnil sem vedno nazaj, na izhodišče. Ledeno steno sem poskušal preplezati, dokler me ni brcnila v postelji s kolenom v jajca, komolcem v zobe in rekla, da me ne mara. Bi ji ti zjutraj skuhal kavo, prinesel copate k postelji in kupil bidermajerki šopek cvetja? Ne razumeš, da je rekla po 25 letih, da me ni nikoli imela rada, NIKOLI, stala je na vrh stopnic, sedel sem spodaj na prvi stopnici, ko je to rekla in s tem potrdila vse, kar sem tedaj že vedel??
Znaš brati in razumeš jasno napisane zavede, kot tudi simbolne primere? Da ali ne?
Če da, potem nisi zloben samo malo! Imaš srce in glavo iz granita. Mi posodiš glavo, da z njo še enkrat napadem tisto steno in jo poskusim še enkrat razbiti?
Je tvoje poslanstvo na Monu biti malo zloben, se delati bebavega in provocirati? Spremeni tedaj svoj nick iz On_ v one.
Marinec, to kar opisuješ, kakorkoli si že to doživljal, če si tako kot opisuješ, jaz kljub obljubi, kolikor se poznam, ne bi tako dolgo prenašal, niti tretjine tako dolgo ne. Toliko se pa že spoštujem in toliko tudi vem, da ko eden noče, ne želi, nima druge prav nobene moči. Menim, da to sploh ni več ljubezen, ampak prej sovraštvo do sebe. Je pa res, da je vsaka situacija poglavje zase in da je vsak človek, karakter zase z drugačno zgodbo. Vem pa tudi, da vsak ponavadi take zgodbe pripoveduje tako, da je “žrtev” sam. Prepričan sem namreč, da bi zgodbo tvoje žene bilo brati popolnoma drugače. To je pa tisto, kar je vama manjkalo, medsebojno razumevanje.
Takih sten si zakonci sezidajo/mo mnogo in tisti podpis je obljuba, da jo boš preplezal, porušil, zaobšel…. ti si jo pa kar pustil stati….še več odšel si v drugo smer. :/
:))) Če sem lahko malo zloben…. lahko bi jo podrl z glavo (četudi je bila iz granita 😉 .[/quote]
Si bil zraven, da si lahko takole šrisrčno malo zloben in prepričan v to, kar navajaš kot dejstva? Nisi bil? Si že kdaj plezal po podobni navpični ledeni steni? Jaz sem, vedno znova, tisočkrat, več tisočkrat, fokler nisem obupal. Zdrsnil sem vedno nazaj, na izhodišče. Ledeno steno sem poskušal preplezati, dokler me ni brcnila v postelji s kolenom v jajca, komolcem v zobe in rekla, da me ne mara. Bi ji ti zjutraj skuhal kavo, prinesel copate k postelji in kupil bidermajerki šopek cvetja? Ne razumeš, da je rekla po 25 letih, da me ni nikoli imela rada, NIKOLI, stala je na vrh stopnic, sedel sem spodaj na prvi stopnici, ko je to rekla in s tem potrdila vse, kar sem tedaj že vedel??
Znaš brati in razumeš jasno napisane zavede, kot tudi simbolne primere? Da ali ne?
Če da, potem nisi zloben samo malo! Imaš srce in glavo iz granita. Mi posodiš glavo, da z njo še enkrat napadem tisto steno in jo poskusim še enkrat razbiti?
Je tvoje poslanstvo na Monu biti malo zloben, se delati bebavega in provocirati? Spremeni tedaj svoj nick iz On_ v one.[/quote]Marinec, ne no tako z Njim_, On_ je na na trenutke mogoče malo natekljiv s svojimi provokacijami, ni pa zloben..mislim da ti ne more čisto odpustiti, ker si naš čvek degradiral v zguslan forum in še neke neporavnane račune imata v zvezi s tisto temo od zvitorepke, ki si jo ti kot dolgoletni pisec-bralec skozi mesece prečesaval, On_ je pa ni poznal in je falil v odgovorih…
Težko je brati tvojo zgodbo, ko si se kaznoval za prazen nič in pilil mazohistično držo v skrajnosti… in čeprav obupno hočeš dati svojemu žrtvovanju smisel, ga ni…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]…videti?
Povejmo nekaj o viziji, cilju, bolečini in trpljenju.
Lakota Indijanci (Dakota, Sijuksi) imajo poseben obred, s katerim vstopajo mladeniči v zrelo obdobje in z njim dokažejo svojo zrelost. Imenuje se sončni ples. Bil sem tam in sem se pogovarjal z njimi o tem, prej sem bral o tem. Ne bi o detajlih, obred je povezan s prenašanjem bolečine in iskanjem vizije in poti za mladega človeka. “Civiliziranemu” svetu je to početje noro in nerazumljivo. Vendar obred nauči mladeniče prenašati vsako muko, vsako težavo, trpljenje, mirno in trezno, to sprejeti, če do tega pride in ni drugega izhoda. Nauči jih biti vztajen in neomajen, ne glede na vse. Podoben obred imajo ljudstva, ki živijo v džungli srednje in južne Amerike. V rokavice spletene iz listov rastlin, na rokah mladeničev, ki vstopajo v zrelo obdobje, dajo posebne velike mravlje, ki grizejo, grizejo do bolečin, ki privedejo do transa. Zahodnemu svetu nesmiselna in nora zadeva, rahlo mazohistična? Za tiste razmere in življenjske pogoje je bila takrat nujna.
Ko sem bil v otroških in mladostnih letih, smo včasih s prijatelji taborili in se ob majhnem ognju pogovarjali o marsičem, tudi o samopremagovanju in premagovanju trpljenja. Vzeti košček žerjavice z majhnega ognja, ga položiti na odprto dlan in zdržati muke brez, da bi mi trznil obraz, mi ni bilo težko.
To mi je prišlo prav le malo kasneje… Ko sem bil star komaj 12 let, natanko dva dni po novem letu, ko so povprečni ljudje še praznovali in se greli ob peči in je bilo pol metra snega in minus deset stopinj celzija, sem pomagal očetu vlačiti les v gozdu. Bil sem star 12 let in sem obvladal dva konja, s katerima sem se prebijal med na debelo zasneženimi smrekicami in pol metra snega, od poseka do deponije lesa. Oče in še nekdo, ki je pri tem delu pomagal, sta pripenjala hlode na verige, jaz pa sem medtem tekel ob konju, ki je pripete hlode zlahka vlekel po sneženi gazi in sem ga usmerjal in obvladoval. Potem sem prijel drugega konja in spet tekel po gazi, medtem ko sta pripenjala hlode prvemu konju na verige in tako dalje… To delo se mi ni zdelo tedaj nič posebnega, čeprav je verjetno za 12 let starega fanta težaško. Tako je pač bilo, zame običajno. Delal sem od zjutraj do mraka, bila je zima, minus deset stopinj, po celodnevnem delu me je zelo zeblo. Ko smo prišli domov, je mati kuhala večerjo, v veliki posodi z ročajem so brbotala svinjska rebrca v nekaj litrih vrele, mastne juhe. Zeblo me je in vsedel sem se oblečen, za minus deset stopinj celzija, na zaboj za drva ob štedilniku, da bi se pogrel, z levim komolcem sem po nesreči pritisnil na ročaj tistega velikega lonca in si zvrnil pet litrov vrele mastne juhe na hrbet. Si zna kdo predstavljati, kako to boli? Boli bolj, kot žerjavica na dlani, bolj, kot sončni ples in bolj kot mravlje, ki grizejo. Preden mi je mati slekla volneno jopo, debelo srajco, dolgo majico…, medtem, ko sem plesal po kuhinji, je bil moj hrbet en sam mehur in nisem več jokal, samo tiho sem še šklepetal z zobmi. Dva meseca sem ležal na trebuhu v takrat novem Kliničnem centru na oddelku za plastiko, prestal več operacij, kjer mi je doktor Godina rezal kožo s stegen in krpal hrbet in medtem sem ležeč na trebuhu bral, bral, bral dva meseca vse, kar mi je prišlo pod roke. To veselje do knjig in pisane besede je od tedaj ostalo v meni. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Opeklina je bila tako globoka, da bi takrat kmalu umrl. Ni me bilo strah tega in tudi vse to sem znal sprejeti brez pritoževanja, bilo je kot preizkus vzdržljivosti in odpornosti na vse, kar me je še čakalo v življenju. Že takrat sem bil – marinec. Morda sem se tak že rodil, ne vem. Sem pa zagotovo drugačen od večine teh, ko tole berejo.
katenjka, imel sem cilj in vizijo; ohraniti rod in domačijo. Za ta cilj sem bil pripravljen prestati vse muke.
Svoj cilj sem dosegel. Ni preveč bolelo.
In še p.s.: z zvitorepko se takrat nisem ukvarjal več kot pol ure, da sem jo spregledal. Vsako stvar sestavljajo detajli, a za razumevanje je potreben hiter pogled od zelo, zelo daleč.
Svojo resnico je (za razliko od tebe) napisal. Celo ob izteku zgodbe navedel, katera imena je uporabljal. Kasneje zavestno razširil krog bralstva s temo “Ne bodi kot drugi…” na drugem forumu. Za pričakovati je bilo, da se bodo zdaj oglasili tisti, ki se jim je s svojo direktnostjo zameril v preteklosti. Kje si bil sredi marca, ko je odprl to temo? Ljudje, ki znajo brati, so ga lahko spoznali po nekaj replikah. Pa ne zato, ker bi poznali ozadja. Ti ga nisi?
Če si (pre)dolgo na teh forumih, spoznaš določena nenapisana pravila. Čeprav registriran, se odločiš pisati pod drugim imenom, da imaš ‘mir’ pred tistimi, ki začnejo prežati na vsak tvoj stavek. Nekateri pač pozornost usmerjajo na avtorja, ne na napisano. Zakaj? Vsak pozna svoj odgovor.
Ker se bo zagotovo našel kdo, ki se bo obesil na posamezne besede, jih trgal iz konteksta in jih obračal po svoje, ki bo spregovoril o mehaniku, ki ima pokvarjen avto, o kovaču, ki ima kobilo, ki je bosa in o pronicljivem in preciznem marincu, ki razkrije in izve vse o zvotorepki v pičle pol ure, za tole svojo štorijo vkup znest je pa rabil 25 let, naj odgovorim takole, preventivno in vnaprej;
Če hočeš pogledati včasih na neko zadevo neprizadeto in od zelo, zeloooo daleč, potrebuješ pač včasih do tja, za tak hiter in jasen pogled z razdalje na zadevo…, skoraj 25 let.
Si bil zraven, da si lahko takole šrisrčno malo zloben in prepričan v to, kar navajaš kot dejstva? Nisi bil? Si že kdaj plezal po podobni navpični ledeni steni? Jaz sem, vedno znova, tisočkrat, več tisočkrat, fokler nisem obupal. Zdrsnil sem vedno nazaj, na izhodišče. Ledeno steno sem poskušal preplezati, dokler me ni brcnila v postelji s kolenom v jajca, komolcem v zobe in rekla, da me ne mara. Bi ji ti zjutraj skuhal kavo, prinesel copate k postelji in kupil bidermajerki šopek cvetja? Ne razumeš, da je rekla po 25 letih, da me ni nikoli imela rada, NIKOLI, stala je na vrh stopnic, sedel sem spodaj na prvi stopnici, ko je to rekla in s tem potrdila vse, kar sem tedaj že vedel??
Znaš brati in razumeš jasno napisane zavede, kot tudi simbolne primere? Da ali ne?
Če da, potem nisi zloben samo malo! Imaš srce in glavo iz granita. Mi posodiš glavo, da z njo še enkrat napadem tisto steno in jo poskusim še enkrat razbiti?
Je tvoje poslanstvo na Monu biti malo zloben, se delati bebavega in provocirati? Spremeni tedaj svoj nick iz On_ v one.[/quote]Marinec, ne no tako z Njim_, On_ je na na trenutke mogoče malo natekljiv s svojimi provokacijami, ni pa zloben..mislim da ti ne more čisto odpustiti, ker si naš čvek degradiral v zguslan forum in še neke neporavnane račune imata v zvezi s tisto temo od zvitorepke, ki si jo ti kot dolgoletni pisec-bralec skozi mesece prečesaval, On_ je pa ni poznal in je falil v odgovorih…
Težko je brati tvojo zgodbo, ko si se kaznoval za prazen nič in pilil mazohistično držo v skrajnosti… in čeprav obupno hočeš dati svojemu žrtvovanju smisel, ga ni…[/quote]Eh Kat. nisem natekliv :), rad pa malo špiknem, sploh teke vasezagledane 😉
Sem imel doma podobno sliko in nič ne zavidam izkazovanja ljubezni, ki jo je deležen Marinčev sin…. tako da se možak moti, ko pravi, da “nisem bil zraven”. Žal še predobro poznam to sceno, ki jo on opisuje…. 🙁