kaj je narobe z njo
Noelle, takrat sem verjel, da lahko ljubezen, sanje, ki verjameš vanje in neskončno močne želje spremenijo vse, da se vse tisto, kar si močno želiš in za kar zastaviš vse, kar si, da se vse tisto uresniči. Verjel sem, da lahko žrtvujem svoje življenje za to, da ne bo naredila splava, kot je rekla, da ga bo in da naj greva narazen, pa nisem tega dopustil, verjel sem zares, da bo enkrat vse v redu, da me bo imela rada in da delam prav. Sedaj leži ta edini sin tamle na kavču, je star četrt stoletja in gleda tv. Če tega ne bi storil, ga ne bi bilo. Še enkrat bi storil enako zaradi njega. Tega ne bi takrat storil, če ne bi imel oba zares rad, njega, preden se je rodil in če ne bi resnično verjel, da delam prav. Tole ni opravičevanje ali postavljanje sebe v lepšo luč, je dejstvo. Tako je bilo.
Odslužil sem sedaj svojo četrt stoletja dolgo tlako, ki ni bila lahka, a o tem v nadaljevanju. Iskal sem tudi več kot petnajst let odgovor na ta “zakaj”, ki ga omenjaš in ga morda v zadnjem obdobju tudi našel. Tudi o tem v nadaljevanju.
In zaradi tega prepričanja si si poiskal neko nemočno in nesamozavestno žensko, s pomočjo katere boš lahko uresničil svoje sanje.
V tem primeru se ni šlo za nobeno ljubezen, ampak za tvoj ego, ki se je želel realizirati preko te ženske, ki je v resnici res bila žrtev in zaradi tega tudi nesrečna.
Želel si spremeniti človeka in v tem ni nobene ljubezni.
In zaradi tega prepričanja si si poiskal neko nemočno in nesamozavestno žensko, s pomočjo katere boš lahko uresničil svoje sanje.
V tem primeru se ni šlo za nobeno ljubezen, ampak za tvoj ego, ki se je želel realizirati preko te ženske, ki je v resnici res bila žrtev in zaradi tega tudi nesrečna.
Želel si spremeniti človeka in v tem ni nobene ljubezni.[/quote]
ženska ni nemočna. “ego filozofiranje” nima tu nobene veze.
In zaradi tega prepričanja si si poiskal neko nemočno in nesamozavestno žensko, s pomočjo katere boš lahko uresničil svoje sanje.
V tem primeru se ni šlo za nobeno ljubezen, ampak za tvoj ego, ki se je želel realizirati preko te ženske, ki je v resnici res bila žrtev in zaradi tega tudi nesrečna.
Želel si spremeniti človeka in v tem ni nobene ljubezni.[/quote]
ženska ni nemočna. “ego filozofiranje” nima tu nobene veze.[/quote]
Seveda je, saj drugega ni bila sposobna, kot se smiliti sama sebi in kriviti partnerja.
Jaz mislim, da si jo na nek način “ujel” in jo zaprl v kletko, ki jo je dušila in tega ti ni nikdar odpustila. Ker enostavno ni bila srečna, verjetno ena tistih, ki sploh niso za zakon, zakon je sprejela le zaradi družbenih norm. Bil si res ljubeč in požrtvovalen, ampak je padalo na neplodna tla, škoda je bilo tvojih semen dobrote, ljubezni in topline za prazen nič. Po domače povedano, izbral si napačno žensko.
Jaz mislim, da si jo na nek način “ujel” in jo zaprl v kletko, ki jo je dušila in tega ti ni nikdar odpustila. Ker enostavno ni bila srečna, verjetno ena tistih, ki sploh niso za zakon, zakon je sprejela le zaradi družbenih norm. Bil si res ljubeč in požrtvovalen, ampak je padalo na neplodna tla, škoda je bilo tvojih semen dobrote, ljubezni in topline za prazen nič. Po domače povedano, izbral si napačno žensko.[/quote]Ženska je bila prava le podlaga na kateri ji je “vse” nudil je bila napačna….
In zaradi tega prepričanja si si poiskal neko nemočno in nesamozavestno žensko, s pomočjo katere boš lahko uresničil svoje sanje.
V tem primeru se ni šlo za nobeno ljubezen, ampak za tvoj ego, ki se je želel realizirati preko te ženske, ki je v resnici res bila žrtev in zaradi tega tudi nesrečna.
Želel si spremeniti človeka in v tem ni nobene ljubezni.[/quote]
Nisem je želel spremeniti. Spreminjal sem sebe in se trudil prilagoditi razmeram.
Vzel sem jo tako, kot je bila, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi in imel sem tako, kot je bila – rad. Menil sem pač, da je po svoje muhasta, ampak, nisem je hotel spreminjati.
Glede svojih občutkov lahko mirno rečem, da nisem bil samo zaljubljen. Pri tridesetih sem že ločil med spolnim privlakom, simpatijo, zaljubljenostjo in ljubeznijo – imeti nekoga rad, natanko takšnega, kakršen pač je. Imel sem jo rad. Vzel sem jo, ker sem jo imel rad, ne zaradi prepričanja.
Lahko povem tudi glede tega, da nisem nikoli imel tega občutek, da je bila kadarkoli nemočna, nesamozavestna ali nebogljena. Je ponosna, samozavestna, trmnasta, s stališči, od kateri ne odstopa ne glede na vse. Glede na to, da je bila profesorica, je tisti ostri, vzvišeni odnos, podoben, kot odnos profesorica – dijak, kmalu udaril na plano tudi v odnosu med njo in mano. Na začetku tega ni bilo mogoče še opaziti, predvideti, kasneje je pa vedno bolj prihajal na plano.
Glede ostalega, da bo lažja presoja problematike, pa naj povem tole v opisu obeh družin, primarnih, moje in njene;
Moja mati je imela pri dvajsetih letih fanta, ki je padel v 2. sv. vojni, v kateri je izginila cela generacija po starosti njej primernih fantov. Ostali so samo generacijo mlajši ali nekateri, generacijo starejši. Bila je čedna, ljubeča in topla ženska in poročila se je z mojim očetom, ki je bil od nje deset let mlajši. Ujemala sta se kljub razliki v letih in se nista nikoli prepirala, nikoli ni bilo trenj ali nesoglasij. Imela sta se rada in vlekla vedno v isto smer. Mati je skrbela za dom in družinico, da ni mogla bolj in obenem pomagala očetu, oče je delal na kmetiji in v službi 18 ur na dan, bil priden in garač, kot jih ni nikjer več; od obeh sem pobral po nekaj – mati me je naučila skrbeti za red, dom, kuhati, prati, likati, ribal sem leseni pod namesto nje vsako soboto že pri 12 letih in mi ni bilo to težko, oče me je naučil delati, mi vcepil pridnost in vztrajnost, v kozolec sva zdevala tudi do enih ponoči že v osnovni šoli in mi ni bilo to nikoli težko. Preučeval sem tudi svoje prednike. Ugotovil sem, da je bila moja praprababica po mamini strani v podobni situaciji, kot moja mati. Živela je pred 150 leti in prvega moža ji je umorila kolera, ki je izbrisala celo generacijo moških, primernih po starosti zanjo, nista imela otrok. Ponovno se je poročila s 15 let mlajšim moškim, mojim prapradedom, imela sta eno hčer, mojo prababico. Zanimivo je tudi to, da je bila enakih potez obraza, kot moja mati, ne bi ju ločil, če bi bila skupaj. Dvakratni podoben primer starostne razlike v zadnjih 150 letih – starejša ženska, precej mlajši moški. Zato mi ni bilo čudno, da sem se oženil z 8 let starejšo žensko. Ko sem povedal materi, je rekla, kakor si boš postal, tako boš spal, ženska naj bi bila okoli šest let mlajša od moškega, če je le mogoče, je rekla. A ta mi je bila najbolj od vseh všeč, ni bilo lepše med tistimi, ki sem jih spoznal, tudi med mlajšimi mi ni bila nobena druga všeč. Tudi v vseh ostalih pogledih je bila to, kar sem iskal, vzljubil sem jo in jo imel rad. Vendar, tudi razlika v letih je odigrala pomemben faktor v nadaljevanju zgodbe…
Njena mati je poročila nasprotno od moje, za eno generacijo starejšega moškega, oče moje žene je bil četrt stoletja starejši od njene matere. Ko je bila žena še v mladostnih letih, je bil njen oče že skoraj starec. Odraščala je in gledala je doma povsem drugačne razmere, kot jaz v svoji družini. Vendar to ni bil vzrok, da se ni imela namena poročiti ali da je čakala tako dolgo. Obe njeni sestri sta se poročili v dvajsetih letih z njima primerno starimi moškimi in vse je bilo v redu v njunih družinah. Zakaj je vzela ta mene? Če povem tako, kot je povedala ona meni; ker sem bil dobrih manir, vzojen, kot se šika, ker nisem hodil po gostilnah, ker nisem pil, kadil, kvantal, preganjal ženske, ponočeval, ker sem bil priden, delaven in garač, ker sem si pridobil dobro izobrazbo in izdelaval stanovanje, nisem zapravljal in bil skromen in varčen, ker sem bil miren, tih in zadržan, morda malo preveč nedružaben, čeprav včasih tudi za hece in družbo, veselje in smeh (zanimivo pa, da se mojim šalam in hecom ni nikoli smejala, četudi so se vsi drugi, je zategnila žnablje in rekla, naj se zresnim)… Vse to sem takrat bil. Vendar mi je kmalu, po prvih letih skupnega življenja, po prvih nesoglasjih, očitala tudi, da sem nezrel, neodgovoren, neresen, razposajen, malodane otročji in povsem naiven, ne pa nek resen možakar. Morda je to razumljivo, zaljubljenost jo je dokaj hitro minila, morda že pred poroko. Ne vem, če me je imela kdaj res rada, rekla je sicer, da me je imela. Ko sedaj gledam nazaj, bi zraven nje sodil moški, ki bi bil od mene starejši kakih petnajst let in bi bil nasprotje vsega tistega, kar mi je očitala. Morda je to spoznala, ne vem. Če upoštevam pa, da je bil njen oče od matere stareši za več kot dve desetletji, bi morda moral biti njen moški od mene starejši za dvajset let…? Verjetno je kakšna zrelostna razlika med človekom, ki je star 30 in 50 let, v izkušnjah je zagotovo razlika. Ta leta mi relativno napram njenim ni uspelo nikoli nadoknaditi, četudi sem se trudil, vedno sem bil od nje precej mlajši in ona starejša. Čeprav se fizično, navzven, razlike ni opazilo, ker je solidno izgledala, je bila ta razlika v razmišljanju, stališčih, željah, dojemanju vsega, z leti vedno bolj opazna in se je večala, večala in poglabljala…
Toliko za nadaljevanje zgodbe.
Jaz mislim, da si jo na nek način “ujel” in jo zaprl v kletko, ki jo je dušila in tega ti ni nikdar odpustila. Ker enostavno ni bila srečna, verjetno ena tistih, ki sploh niso za zakon, zakon je sprejela le zaradi družbenih norm. Bil si res ljubeč in požrtvovalen, ampak je padalo na neplodna tla, škoda je bilo tvojih semen dobrote, ljubezni in topline za prazen nič. Po domače povedano, izbral si napačno žensko.[/quote]
Ja, izbral sem napačno žensko. To vem sedaj. Življenje je kot vožnja v megli, kjer vidiš en pedanj pred sabo in se odločaš in te odločitve imajo dolgoročne posledice. Takrat sem videl pedanj pred sabo. Odločal sem se tako, da sem poslušal sam sebe in svoje srce.
Ko se je tako v jeseni par mesecev pred poroko utmila, sedaj sem že pozabil, iz katerega vzroka, ni govorila z mano precej časa. Peljal sem se tako neko nedeljo popoldne sam na izlet in prišel do odcepa, kjer se zavije v njeno vas. Spomnim se, ko sem premišljeval; ali naj peljem mimo ali naj zavijem… Časa je bilo par sekund za odločitev, zavil sem na levo na odcep.
Bila je na vrtu in ni prišla blizu. Na klopci pred hišo je sedela njena mati in tam sem se vsedel poleg. Mati je rekla; fant, saj vidiš, kako je, pogosto se utrmi, si boš pa drugo našel, saj je hotela biti sama in jaz ne vem, če je za ona zakon, ti pa lahko dobiš, katero si boš zaželel. Sem rekel, mati, jaz imam njo rad, ne maram nobene druge, saj jo bo trma kaj minila, pa bo vse v redu.
Trma jo je minila, zadeva se je zgladila in zgodba se je nadaljevala. Ujela sva drug drugega v kletko, natanko to se je pokazalo sedaj, ko gledam nazaj in ni več megle. Bil sem planinski orel v kletki, v katero sem se ujel sam.
Jaz mislim, da si jo na nek način “ujel” in jo zaprl v kletko, ki jo je dušila in tega ti ni nikdar odpustila. Ker enostavno ni bila srečna, verjetno ena tistih, ki sploh niso za zakon, zakon je sprejela le zaradi družbenih norm. Bil si res ljubeč in požrtvovalen, ampak je padalo na neplodna tla, škoda je bilo tvojih semen dobrote, ljubezni in topline za prazen nič. Po domače povedano, izbral si napačno žensko.[/quote]Ženska je bila prava le podlaga na kateri ji je “vse” nudil je bila napačna….[/quote]
Podlaga je bila prava, ženska je bila napačna.
Če bi jo res imel rad, kot omenjaš, potem sedaj ne bi trdil, da je bila napačna.
Lahko se zgodi, da en dan preživimo z napačno osebo…Nikakor pa to ne velja za daljše obdobje. Izhajaš iz prepričanja, da si ti pravi in si imel prav, le ona je bila napačna, ker se nista razumela. To je čisto sebično razmišljanje, ki nam prepreči, da bi bili sposobni razumeti odnos v katerem smo se znašli in kjer bi ozavestili svoj del soodgovornosti.
Če bi jo res imel rad, kot omenjaš, potem sedaj ne bi trdil, da je bila napačna.
Lahko se zgodi, da en dan preživimo z napačno osebo…Nikakor pa to ne velja za daljše obdobje. Izhajaš iz prepričanja, da si ti pravi in si imel prav, le ona je bila napačna, ker se nista razumela. To je čisto sebično razmišljanje, ki nam prepreči, da bi bili sposobni razumeti odnos v katerem smo se znašli in kjer bi ozavestili svoj del soodgovornosti.[/quote]
Robi, ti nekaj teoretično sklepaš, pa to sklepanje ni čisto pravilno. Vem, ker sem bil 25 let zraven, ti pa o tem nekaj malega bereš par dni. Sodiš na podlagi precej pomanjkljivih informacij, ne da se vsega povedati na enkrat. Sledi zgodbi in boš vse izvedel. Tudi to, ali je bila prava ali ni bila prava. To, da sem jo imel takrat res rad in da sedaj vem, da sem naredil napako, oboje je res.
Če bi bila prava, če bi bila drug za druge kot ustvarjena, potem bi stegnila roko, mi prišla vedno znova naproti, mi vse povedala, vse zaupala, v njej bi imel oporo in podporo, pa sem bil za vse odločitve sam. Sam sem jih moral tudi izvesti, od začetka do konca. Enako, da je ob meni sama, je čutila tudi ona, pa je to povedal šele v zadnjem času. Rad bi povedal tole; življenje ni predvidljiva zadeva, ki se odvija tako, kot se dogovorimo, zmenimo, zamislimo ali pričakujemo. Jaz sprejemam prav vse, kar mi naproti prinese življenje in mislim, da ženska, ki ima res rada nekega moškega, temu sledi, ga podpira in se bori ob njemu, ženska, ki ljubi, sledi moškemu, če dela in se bori v skupno dobro nje in otrok. Pričakovala je predvidljiv plan, otroka, novo hišo, vrt in neko tiho ljubezen, tako rekoč skoraj platonsko; o tej problematiki bom še povedal vse, ker nisem še skoraj nič. Vse, kar je bilo izven tega njenega zamišljenega plana, je bilo nekaj, kar “se nisva tako zmenila” in jaz sem zanjo soliral. Kaj je vse to bilo, bom tudi povedal. Nisem imel druge izbire. Moral sem povleči določene poteze, ker bi bilo drugače ogroženo premoženje ali tudi življenje nekaterih najbližjih ljudi. Pojavila se je na primer na enkrat povsem neplanirana skrb za ostarelega človeka, mojega očeta, to pa se seveda pred poroko, takrat pred petimi leti, nismo zmenili. Razmere so se pač spremenile. Zanj sem prevzel vso skrb sam. Vso skrb, to pomeni – vso in popolno oskrbo. In ta ni bila moja zadnja , neplanirana in nedogovorjena. Nadalje, moral sem reševati premoženje z nakupom domačije, zato na primer, ni bilo nove hiše, kot smo jo dogovorili. Kupiti sem moral rojstno hišo, z mansardo, ki sem jo pod streho izdelal, skupaj s kmetijo, ki jo je bilo treba obnoviti in to ni bilo v planu. nekdo je hotel to prodati in šla bi tudi mansarda v prodajo, ni bilo druge izbire. Za domačijo je bilo potrebno nato skrbeti, pomeni delati na kmetiji, invsetirati, jo postaviti nazaj na noge, kar je bilo izven vseh dogovorjenih in zamišljenih planov. Vendar, to je bilo potrebno storiti in bilo je prav tako – to se je pokazalo šele sedaj, čez 15 let…
In tako so bila za določena spoznanja potrebna leta, ne le en dan, Robi. Ne izhajam iz prepričanja, da sem imel jaz vedno prav, da sem jaz idealen in da ona to ni. Gre preprosto za ujemanje dveh ljudi na dolgo dobo, v razmerah, ki jih naproti dvema prinaša življenje… Lahko led postane ogenj in lahko ogenj postane led, se lahko spremenita eden v drugega? Se lahko prične limona topiti v mleku, kot med? Odlično se pa oboje meša s čajem, tako limona, kot med. Ne ujema se vsakdo z vsakim na dolgo dobo. Pri ljudeh se nič ne zgodi v hipu. Razhajanja se začenjajo počasi in se ne zgodijo v enem dnevu. Traja leta in leta, da se nekaj pokaže v pravi luči, da nekaj poči, podobno, kot trajnostni lom pri kovini. Razpoka se širi počasi zaradi preobremenitve, zaradi neke drobne napakice v materialu in potem se naenkrat – zlomi v hipu. Enako je z odnosom med ljudmi, če dva nista pripravljena oba vsak dan sproti in vedno znova reševati težave in če eden trmasto zahteva od drugega, da ta v vsem popusti in se prilagodi, ko eden drugega duši, hkrati pa občuti, kot da je dušen, a o tem ne spregovori nobeden, kot da je vse v redu. Izhajam iz dejstva, da je bilo na začetku videti več let, kot da je in da bo vse v redu in da je to življenje običajne družinice. Bilo je tako videti in v začetku sva se oba trudila peljati v isto smer, a se je z leti razlika med nama na vseh področjih pokazala čedalje močneje. Ona je molčala o tem, kar je povedala šele po 25 letih! Po 25 letih je povedala, da je bila že nekaj let po poroki ob meni zelo, zelo osamljena, pa tega ni nikoli povedala, niti pokazala. To je pisala v svoj dnevnik. To se mi je začelo kazati skozi njene reakcije, odzive, ves njen odnos do mene. To sem spoznaval postopno, skozi leta skupnega življenja, govorim zase. Nikoli nisem trdil, da sem neodgovoren za nastale razmere, ravno nasprotno. Ko sem spoznal, kam to pelje, sem vedel, da je zavožena smer v celoti moja odgovornost. Jaz sem jo pregovoril in zapeljal zadevo v to smer. Imel sem jo rad in vem, zakaj sem trezen sprejmal take odločitve. Zakaj bi bilo to razmišljanje sebično?
Čutim, mislim, da se je vse to moralo zgoditi in vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi nastala situacija se bo rešila tako, da bo dobro in za vse, tudi zanjo; naproti mi je vse to prineslo življenje in vse, kar se je zgodilo, sprejemam.
Izbral sem napačno žensko, ki si ni želela zakona in ki me ni imela nikoli zares rada. Ali pa sem bil jaz napačen zanjo in bi se z nekom drugim ona bolje ujela, zadeva je ista. To mi je po mnogih letih priznala tudi sama, da me ni imela rada. Povedal sem ji, da sem to že na pol poti začutil, spoznal in da vem. Kljub temu je nekako pričakovala, da bo utvara, fasada od zakona za sosede, njene sodelavce in žlahto, obstala. Pa to ni bilo mogoče. Ni dovolj, če od dveh ljudi, ljubi samo eden.
Te razumem. Vsi težimo k temu in hrepenimo po ljubezni in sprejemanju. Če bi ti ta ženska omogočila realizacijo tvojih želja, potem bi rekel, da je bila prava. Ker pa ni, pa sklepaš, da ni bila prava.
Takšen je tvoj način razmišljanja. Pa ne samo tvoj, ampak večine nas.
Od partnerja pričakujemo, da bo ob nas zato, da bo izpolnil tisto praznino, ki jo nosimo v sebi. Da bo nam dal tisto, česar nam starši niso mogli dati……
Vendar pa so takšna pričakovanja popolnoma nerealna. Zato smo velikokrat tudi razočarani.
Kot sem že večkrat napisal, naše življenje ni odsev tega, kar bi radi bili, ampak tega, kar smo. Zato so naši partnerji le naše ogledalo, ne pa ideali h katerim stremimo.
Oba namreč v sebi nosita ogromno nekih travm in občutkov zavrnitve…In to se je zrcalilo v vajinem odnosu. Odnos ne more biti drugačen, saj ga sami ustvarjamo in je vsota obeh. Tisto kar nosimo v sebi, tisto nam drugi zrcali. Če pa tega nočemo, potem pa rečemo, da ni pravi. Seveda pa je še kako pravi, le tega si nočemo priznati, ker ne vidimo svojega resničnega bistva in se ne zavedamo tega kdo smo, ampak vidimo le svoj odsev, ki nam ga kaže partner.
Saj z zanimanjem sledim in si poskušam ustvariti čimbolj realno sliko.
Saj to je to. Ni predvidljiva, ker ne sledi našim željam in pričakovanjem.
Preveč idealiziraš sebe. Takšnega človeka ni, ki bi lahko vse sprejemal. In ker sebe idealiziraš, iščeš napake izven sebe.
Se strinjam. In spoznavala ta le sama sebe. Kolikor sta bila pripravljena sprejeti kaj novega.
Seveda brez konkretnih sprememb in dela na sebi, ni bilo možno popraviti teh razpok.
Že naslov in potem nadaljevanje teme pogojuje tvoje prepričanje, da je nekaj narobe z njo. In ko boš izvedel kaj je narobe z njo, boš osvobojen vseh dvomov in vprašanj ?
Bolj realno bi bilo razmišljanje v stilu, kdo sta oba in s čim sta ustvarila takšen odnos, kot sta ga živela.
Ker ne zna in ne zmore imeti rada. Ti pa v sebi prav tako verjameš, da nisi vreden ljubezni. In ravno zaradi tega tako zelo hrepeniš po tem.
Vedel sem, da bo nekdo vprašal, zakaj tak naslov. Namenoma. Vprašanje v naslovu ne prejudicira nikakršnega odgovora; odgovor na vprašanj je lahko tudi – nič ni narobe, le kombinacija ni bila prava.
Ker je življenje nepredvidljivo, ga sprejemam v celoti in v vsem, kar prinese in to ne smatram za idealiziranje sebe. Dejansko tako ravnam, ker je to edini način, da preživim in da me več ne vrže iz tira nobena stvar ali karkoli se zgodi. Dolga desetletja sem potreboval, da sem se dokopal med drugim tudi do tega spoznanja in menim, da je ravnanje pravilno. Nisem se rodil s tem spoznanjem, veliko sem bral, ko sem iskal odgovore na mnoga vprašanja in sem to prebral in vzel za vodilo. Nekaj podobnega je npr. v zapisih M. Kojca. nekaj podobnega je v knjigah E. Tolleja in še kje. Če ne bi tako ravnal, bi se že zdavnaj zlomil pod težo vsega, kar se je zgrnilo name v življenju.
Pravkar se ućim zelo pomembne lekcije: biti sam. Tega nisem znal, biti sam in najti srečo v sebi. Bal sem se tega. Pa ni tako težlko. Zgodba je dolga in sem jo raziskal, sestavil skupaj po spominu in iz pripovedovanja moje matere, malo iz podobnih zgodb drugih ljudi, iz knjig in ugotovil naslednje;
ko sem bil star dve leti, sem hudo zbolel za pljučnico, mati je rodila ravno tedaj mojega brata in ni zmogla skrbeti še zame, moral sem v bolnišnico, tam sem bil en mesec. Pljućnici z vročino, zaradi katere sem skoraj umrl, imel sem hude blodnje, se je pridružilo še hudo vnetje srednjih ušes, hudo je bolelo in zaradi tega imam še danes posledice, zožane sluhovode. Mati je imela takrat zastrupitev krvi in je rodila tudi brata, tako kot dve leti prej mene, s carskim rezom, bila je slaba in videl sem jo komaj dveleten enkrat na dan ali dva za par minut. Menda sem tako jokal, da sem bil po parih dneh povsem brez glasu in sem samo še usta odpiral in jokal neslišno, brez glasu, ves mesec. Glas se mi je povrnil šele čez mesece. Bil sem sam, mislil sem takrat, da me je mama zpustila. Ta občutek strahu se je zarisal vame tako globoko in sem ga občutil, dokler nisem čez 40 let ugotovil, od kje izvira – iz tistega meseca v bolnišnici. Tisto je bila zelo huda travma za mene kot dveletnega otroka.
Pozneje, ko sem bil star 4 leta, so menili doma, da je dobro zame, če se navadim biti tudi stran od doma in staršev in so me dali vsako leto za par mesecev k starim staršem na samotno kmetijo. Tudi tu sem jokal in hotel domov, a so vztrajali. Sčasoma sem se nekoliko privadil, a nikoli povsem. Ko sem bil star sedem let, so me dali z en mesec v kolonijo v Pacug, ker so menili, da je to dobro zame in da sem še vedno preveč navezan na dom. Ker ni bilo denarja, je to uredil sosed, ki je bil ravnatelj šole, ki sem jo obiskoval in sem šel tja zastonj. Medtem, ko so moji vrstniki se učili plavati, sem se jaz izmuznil med zelenje v bregu za hišicami in en mesec prejokal, ker sem pogrešal dom in predvsem mamo. Tam me je enkrat našel nek dopustnik in vprašal, zakaj jokam, Rekel sem, da bi rad domov. Poklical je na šolo, govoril z ravnateljem, seveda sem moral odslužiti do konca prvi obisk morja, v glavnem med tistim zelenjem, plavati pa se nisem naučil. Slano morje sem zasovražil. Ko sem prišel v jeseni v šolo v drugi razred, sem jih slišal od ravnatelja, da je bilo kar hudo poslušat, kako delam sramoto šoli.
Hočem povedat, da je nek dogodek v zgodnjem otroštvu oblikoval v meni strah pred samoto. Minilo je več desetletij, preden sem ugotovil, zakaj se tako oklepam vsakega ćoveka, ki pokaže naklonjenost do mene – kot mladi mucek, ki se je izgubil in ki išče nekoga, ki bi ga vzel za svojega, nekako tako sem iskal naklonjenost in ljubezen. Vse bi dal za to. Sedaj to vem, takrat pa tega nisem vedel.
Morda sem delno tudi zato takrat dal smerokaz levo in zavil tisto nedeljo na pot, ki me je pripeljala do mnogih spoznanj. Ne vem, videti je tako. Vsaka stvar je za nekaj dobra.
Ja, naletela je na 3 cvetove moškosti in noben ji ni ustrezal, pa ja de…
Že statistično je nemogoče naleteti na take gospode, ta teta je pa vse 3 skenslala? :))))
Čudno da med njimi ni bilo vrhunskega srčnega kirurga, ta bi ji zihr ustrezal:))))
Froci njene sestre jo pa duhovno izpopolnjujejo? Verjetn ja…
Glede na to, da si bil zelo navezan na mamo in je bil z njo povezan tudi strah, da te bo zapustila, si mogoče v tej ženski, ki je bila starejša od tebe, podzavestno iskal svojo mamo in njeno pozornost. Ali bi lahko rekel, da sta si bili tvoja mama in žena podobni?
Me pa tudi zanima, kakšen je odnos tvoje žene do vajinega sina? Je materinska, ljubeča…?
Pusti statistiko, ker je bilo res tako. Kaj pa, če morda ona ni ustrezala nobenemu od tistih treh in enako ne čertemu?
Omenjena je bila statistika, zato nekaj statističnih podatkov v nadaljevanju, to je, jutri. Prej pa start v zakon… Kupiti je bilo potrebno kuhinjo za v mansardo, logićno. Koštala je 6 tisoč mark, po meri izdelana. Posodila mi je 1.500 mark, a sem ji jih moral vrniti takoj, ko se je naslednjič utrmila za en mesec. O tem obstaja pisno dokazilo. Takrat je bilo tudi določena delitev stroškov; vse investicije, položnice, ogrevanje, to je moja skrb. Poln hladilnik in kuhanje, to je njena skrb. Na videz pošteno.
Ta delitev je imela v sebi vsaj eno slabost, če zanemarimo da so investicije potopno znašale več desetkratnik stroškov kuhe in polnjenja hladilnika, a to lahko za enkrat res zanemarimo. V desetih letih je bila kuhinja kaput, pač, je ne paziš, ker te nič ni stala, to je slabost te delitve. Nadalje, lesen smrekov pod, lepo polakiran v dnevni sobi in jedilnici je čudovira, topla in lepa zadeva. Gladek je, sveti se, nobel je, natanko tako mansardo si je vedno želela, s takim podom, njena izjava, se krasno čisti, le mehak je. Sam sem ga položil, zbrusil, polakiral 3 krat, da je bil kot ogledalo. Samo ročnega brušenja je bilo okrog 60 ur v njem, na kolenih, ker nisem imel strojčka. Preskočimo rojstvo sinka in ta je že velik, recimo, zato mu očka kupi tricikelček, da bi se vozil doli v hiši, kjer je manj občutljiv pod ali na dvorišču po asfaltu, kar se posebej obrazloži tudi boljši polovici, z obrazložitvijo; votla, plastična kolesa tricikla imajo po sredini 3 do 5mm visoko brado, ki bo poškodovala mehki smrekov pod, zato naj se sinek vozi tam in tam. Nasveta se ni upoštevalo in ko pridem domov, vidim, kako sem lepo vozita v krog po takrat že manj čudovitem in neugledneo zvoženem podu in pod je bil po par letih povsem primeren za totalno obnovo. Počakal sem, da je bil res orngi sesut in po desetih letih sem še enkrat ponovil vajo; nova kuhinja in nov pod, tokrat laminat, po katerem lahko hodiš z gojzarji. Za kuhinjo je prispevala spet 2 tisoč, ki jih je blo potrebno vrniti v roku – takoj. To je lep primer finančnega sodelovanja med ljubečimi partnerjii. Robi pravi, da je bila taprava in moj odsev in na kožo pisana. Jaz pravim sedaj, ko jo poznam, tole; prvič sem jo pobral v dežju na avtobusni postaji, ko je čakala brez marele avtobus za v službo. Pobral sem jo in peljal v njeno službo. Potem mi je to prišlo v navado, njej pa tudi. Takrat prvič, bi ji moral dati marelo in tritisočpetsto mark nepovratnih sredstev, da je ne vidim nikoli več. Ampak, kot je bilo že rečeno, nisem vedel, kaj vse bo še sledilo in kako čudovito pestro bo…
In…, marsikaj bi zamudil. Dalje jutri.
Glede na to, da si bil zelo navezan na mamo in je bil z njo povezan tudi strah, da te bo zapustila, si mogoče v tej ženski, ki je bila starejša od tebe, podzavestno iskal svojo mamo in njeno pozornost. Ali bi lahko rekel, da sta si bili tvoja mama in žena podobni?
Me pa tudi zanima, kakšen je odnos tvoje žene do vajinega sina? Je materinska, ljubeča…?[/quote]
Na to sem pomislil tudi sam, ampak, nisem iskal mame. V ničemer ji ni bila podobna, razen, da je bila tudi čedna, kar pa je itak samo fasada. Vsebina za fasado, tista pa je bila v začetku vsaj v sledeh taka, kot sem jo iskal, a je potem, namesto da bi vzvetela v polni meri, izginila nezano kam in nadomestilo jo je nekaj, kar sploh ni bilo zame. V resnici je bila popolno naspotje moje matere. Psihoanalitiki bodo sedaj privlekli na plano terijo o ogledalih in te zadeve, ampak, če nečesa v človeku ni, potem tega ne najdeš niti z lučjo ob belem dnevu. Ali tega nikoli ni bilo in sem se zmotil, ali pa je bilo in je iz neznanega vzroka umrlo. Od nekdaj sem hrepenel in iskal v ženski predvsem pravo ljubezen, ženstvenost, toplino, prijaznost, sproščenost, vročino in strast in zdelo se mi je, gotov sem bil, da to v njej spi, le prebuditi je potrebno na nek način… Namesto, da bi se to prebudilo in zažarelo v njej v polni meri, je še tisto, kar je bilo opazno na začetku v sledeh, izginilo neznano kam in čez čas sem spoznal, da sem v zakonu z lepo fasado, za katero se skriva ravno nasprotje tistega, kar sem iskal… Smola.
Gospodinjiti znam tudi sam in kot zanimivost lahko povem tole; ko mi je prvič oprala mehak, lep pulover iz merino volne, ki je stal tretjino moje plače, je bil velik potem za eno tretjino prejšnje velikosti in tako se je naučila, da se volne ne sme kuha, niti sušiti v sušicu na maksimalni temperaturi. Sicer mi je potem kupila nadomestni pulover iz materiala, ki se ne krči, se pa je zato raztegnil po prvem pranju meni do kolen in je bil uporaben in sem ga nosil samo za primere, ko me ni nihče videl v njem in je bila taradi tega zelo zelo užaljena. Od takrat si svoje puloverje spet perem sam, enako, kot pred tem dogodkom. Stanovanje sem v začetku pospravljal sam, ker me nered grozno moti že od nekdaj. Izjavila je namreč v prvih dneh zakona, da imajo njene kolegice najete gospodinje, ki pospravljajo in likajo. Malo sem jo čudno pogledal in pospravil sam. Glede tega ni bila ravno vzorčni primer redoljubne ženske in na to bi moral misliti, ko sem stopil prvič v njeno domačo podstrešno sobico; če povem odkrito, imelo me je, da bi ji vsaj v grobem malo pospravil kupe knjig po tleh in odpadlo listje od rož, zaradi česar ni bilo kam stopiti. Ne razumem, kako da nisem takrat znal predvideti, kaj vse to lahko pomeni na dolgo dobo… Res sem bil en gumpec.
Področje red – nered in diametralni pogledi na to vprašanje so bili eden od stalnih trenj, zaradi katerih so sledili dolgi in tihi tedni njene trme, če mi je ušla kakšna pripomba na to temo. Torej, o tem se ni smelo nič reči, če sem si želel dobro v življenju, je bilo še najbolje, da sem molče pospravljal sam, medtem ko je popokala otroka in se šla čez dolino sproščat na svoj domači vrt v rastlinjak med rože skoraj vsak vikend in kasneje vse dopuste. Ker sem jo imel rad, sem ji tam postavil majhno brunarico, hiško, kot iz pravljice. Notri se je dalo prespat, kaj malega skuhat, imela je terasico, vse je bilo picici, kot pri Janku in Metki. Enkrat sem ji predlagal, da prespiva tam skupaj in da kaj počniva. …Je bil odgovor, da to pa ne bo šlo, ker je sinek prevelik, sestrini otroci preblizu, zraven da je cesta in ne vem kaj še vse ni bilo v redu. Torej, če se dotaknem tega področja, nikoli nisva spala kupaj v tej mali, pravljični hiški… Niti enkrat, Q_urc, pa pravljica, po tistem ji tega nisem več predlagal. Ostali detajli in statistika sledi jutri.
Glede odnosa do sina; nimam večjih pripomb, čeprav sem videl veliko bolj ljubečih mater, ki so se veliko več in veliko bolj sproščeno smejale in igrale s svojim otročki. Tu je bilo vse bolj v stilu odnosa učiteljica – najljubši učenec, nekako špartansko je bilo videti njene metode. Ko je bil otrok majhen in je veliko jokal, ker ga je bolel trebušček, ga je pestovala, kasneje pa ne več toliko… Kaj pa jaz? Včasih sem ga prav tako pestoval, ga hranil in se tudi igral z njim, a mi je kasneje očitala, da se nisem nikoli, pa to ne drži. Skrb za njegovo šolanje in pomoč pri tem, je prevzela postopno ona, saj mi je stalno očitala pomanjkanje pedagoških metod in ko sem ga učil, se je vmešavala in mi jemala veljavo, češ, tako se to ne dela, ne delaš prav to, ne delaš prav ono, nič se ni dalo zmenit z njo, profesionalko, ki je pač iz tega foha doma. Ko je bil malo večji, sem mu naredil na tistem vrtu poleg brunarice peskovnik, gugalnico, postavil mizo s klopcami in podobno. Rad je imel živali, že od malih nog, skopal sem poleg brunarice mali bajer in ga ogradil z loki in mrežo, naredil male valilnice za okrasne račke, ki so notri čofotale in valile jajca, pa kletke za morske prašićke, ki jih je rad krmil, kasneje kletke za zajčke, pa potem za male turške kokoške in podobno. Vozil sem ga na razstave malih živali, šel je v tujino z društvom in si živalke sam kupil in pripeljal domov, kasneje je pri 12 letih že vozil po ravnem travniku traktor in pomagal pri košnji, pri zdravljeju živali, pri porodih, na sejmih je bil vedno z mano, bil pri 14 letih že sposoben sam biti na sejmu in prodajati plemenske živali in našega tropa, razlagati o reji in deliti vizitke, tako je rasel v zrelega in samostojnega fanta…. Ni razcrkljan, je priden, delaven, samostojen, velik in močan bolj o mene. Ukvarjal sem se z njim na svoj način in to ni bilo zaman, kot se je pokazalo čez čas, čez desetletje. Vzljubil je živali, naravo, stroje, čeprav zanjo vse moje ukvarjanje z otrokom ni bilo nikoli čisto nič vredno. Vedno mi je očitala, da nimam pedagoškega pristopa, seveda ona ga je imela, saj je bila profesorica, ampak, tisto, kar sem znal in imel rad, sem počasi prenašal na njega; ljubezen do narave, živali, strojev, do dela na kmetiji. Če preskočim, naredil je srednjo šolo za veterino, ker se je najprej videl v tem, da bo zdravil živali in postal veterinar, a se je premislil in sedaj študira živinorejo in prevzema kmetijo, ki sem jo takrat po sili razmer moral kupiti. Če to pogledam nazaj, moje delo z njim ni bilo zaman, čeprav je moje delo z njim devala ona vedno v nič, je dobilo smisel in vse se je zložilo v celoto. Sin je v tem našel svojo prihodnost in v delu s stroji, z živalmi, na polju in v gozdu je srečen, kot sem bil jaz, čeprav to ni moj poklic, ampak hobi. Če bo znal združiti ljubezen do narave, živali z znanjem in tradicijo, se mu ni za bati prihodnosti.
Več jutri.