kaj je narobe z njo
Kaj je narobe z žensko, ki je navzven nadstandardno privlačna, atraktivna, visoko izobražena, stara 36 do 37 let, precej religiozna, moralna in vzgojena v skladu z verskimi nauki, živi še vedno doma s svojimi ostarelimi starši in s številno družino svoje sestre, ki pa se je poročila v običajnih, mladih letih, pravi, da ima v planu samsko življenje, saj si ureja dokumentacijo za zidavo majhne montažne hiške poleg doma staršev, v kateri naj bi živela sama. Pri 36 letih je še nedolžna, čeprav je imela do sedaj tri fante, bolje prijatelje; eden je bil vrhunski špotnik in jo je parkrat peljal s sabo na motorju na izlet, drugi uspešen podjetnik, tretji pa poročen italijanski poslovnež s ferarijem, ki jo je prakrat peljal sem pa tja, celo v Benetke. Poleg teh jo je s sabo na poslovna potovanja v tujino enkrat do dvakrat vzel eden, pa drugi in celo tretji direktor firm, kjer je delala in ker se ni zgodilo nič kaj takega, nič vročega, ni bilo več službenih potovanj v družbi direktorjev zanjo. Torej, na njeno lepoto prijemljejo atraktivni moški, ki se lahko z njo postavijo, a jo vsi pustijo že po nekaj srečanjih. Pravi, da je vse pustila ona in da se pač hrani za pravega, ki pa ga ni in ni od nikoder. Moških prijateljev skorajda nima, ima več prijateljic, od tega je na eno posebej navezana in pri kateri je večkrat preživi poletni dopust. Njena zgodba je, kakršna je, starost tudi realna in plani za samsko življenji tudi.
Povejte, kaj menite o skritem ozadju tega, kar se vidi iz opisa.
Očitno si želi nekoga, ki jo bo videl tudi kot osebo ne samo kot objekt za hvalisanje ali nekoga z lepo “fasado” ob sebi.
Ni nobenega skritega ozadja, “teta” ima le nekoliko višje moralne norme kot pa je to “običajno” za današnji čas.
Zakaj pa nikogar ne zna/zmore/noče pripravit do tega, da bi se kaj bolj/več ukvarjal z njo je pa druga zgodba 😉
da sedaj ko je v zrelih letih pač ima kriterije od katerih ne odstopa. Ena pametna pač, zakaj bi sklepala gnile kompromise samo zato, da “ne bo sama”… Verjetno je vsakega od teh “nadstandardnih” moških v parih srečanjih počekirala in ugotovila, da pač niso tolk “nadstandardni” kot izgleda :))) Mislim, da če bo srečala res enega nadstandardnega moškega ne bo več oklevala! (ampak takega je težko srečat, so redki kot zaščitene vrste živali in so vsi (99,9%) že srečno poročeni)
Drugače pa si ženska zna organizirat življenje, ni osamljena, ima dobro kariero, veliko družbe in vpogled kaj je to srečno družinsko življenje (pri starših in sestri).
Zakaj pa bi vsi morali podlegat bebavim pritiskom medijev, filmske in ostale industrije, interesom države in pritiskom pobebljane družbe, da se moramo nujno poparčkat?? Bedarija!! Človek ima lahko dosti bolj kakovostno življenje, če je sam, kot če je v slabi vezi.
Jaz pa mislim, da se je zaciklala.
Nekoliko jo verjetno že v osnovi omejujejo verske dogme, ampak to sploh ni problematično. Drugič, verjetno so jo napihnili tudi s tem, da si zasluži samo najboljšega moškega, to pa ni sosedov Janez, ki je naredil poklicno šolo in je zdaj vodovodar ter dela kot mravljica slehrni dan, ampak mora biti to izobražen, premožen, čeden in neoporečni moški, po možnosti tudi s primernim pedigrejem. Okej, take očitno zna najti, s tem zadosti merilom, ki so ji jih vsilili drugi, ne najde pa v njih tistega, kar bi pa rada sama: magari sosedovega Janeza, samo da bi bil en tak dober fant, ki bi jo znal toplo objeti in imeti brezpogojno rad.
Ima dve možnosti: da se otrese zunanjih pričakovanj in najde Janeza zase, ali da pozabi na romantične sanje in ustreže žlahti.
Pritlehno razmišljanje.Veliko skritih gejev in lezbijk je med poročenimi, pa se skrijejo za krinko. Opazujte malo te, kako se radi objemajo z istim spolom, so platonsko zaljubljeni denimo ženska v žensko, ampak verjetno se še zavedajo ne, da so biseksualni, ker so normalni in poročeni.
Ta ženska je po mojem nadpovprečna tudi inteligenčno in razbira v okolju, da je večina zakonov velika beda. Ker ji ni sile, ima denar in imidž si raje privošči kakšen izlet in uživa. Je lastovka drugačnega življenjskega stila, ki je po mestih že nekaj normalnega.
Pa dodajmo nova dejstva…
Recimo takole; našla je Janeza, solidnega, poštenega, delovnega, preskrbljenega, podobno vzgojenega, kot je bila sama, skoraj desetletje mlajšega od sebe, solidnega izgleda in manir, ki je obljubil, da bo naredil hiško z vrtom, jo vozil po izletih in nosil po rokah in jo stregel spredaj in zadaj (o tem bo sicer še kaj kasneje povedanega), natanko takega, kot je mislila, da ji pripada, za katerega se je šparala in se odloči poročiti z njim. A se žal tu zadeva že malo zakomplicira že v samem startu…
Ženska namreč po dobrega pol leta poznanstva z Janezom, med katerim se je nekajkrat za kakšne dva do tri tedne v enem kosu utrmila in in ni Janeza tud pogledala, pa je Janezu nekako uspelo zadevo spet zgladiti, po nesreči (ali morda namerno, tega ne bomo nikoli izvedeli) zanosila. Med razmišljanjem o splavu in razhodom z Janezom na eni strani in tapravim zakonom, ki ji ga je obljubljal Janez, na drugi strani, odločila za zadnjo verzijo razpleta nevšečne situacije. Ob tem je izjavila, da če ne bo šlo, lahko gresta še vedno narazen in pri čemer se je en dan pred poroko jokajoča skorajda premislila, ker ni bila povsem prepričana, da se je prav odločila, zato med solzami svetovala Janezu odjavo poroke, a jo je Janez, ki jo je imel zares rad skupaj z nerojenim otročkom, spet prepričal, da bo zagotovo vse v redu, čeprav se mu je je vse skupaj malo čudno in za lase privlečeno zazdelo…
Če ne drugega, vsekakor misel o njenem verskem fanatizmu ob tehle novih dejstvih nekako vsaj rahlo zbledi ali kaj?
Poleg že povedanega, Janez dela kot mravljica slehrni dan, poleg tega to izobražen, premožen, čeden in neoporečni moški in poleg vsega je Janez res en tak dober fant, ki bi jo znal celo toplo objeti in imeti brezpogojno rad, sicer je malce zadržan, tih in navzven skoraj preveč miren, mogoče deluje tudi nekoliko naivno in zaradi mladosti napram njej primerno neizkušeno, drugače pa bi bil skoraj čisto pravi kandidat za ta namen in to zgodbo, kot pravi mogoče brcam v temo,[/i][/b] kjer je lepo opisan Janez, ki bo oden od igralcev v nadaljevanju zgodbe.
Pa dodajmo nova dejstva…
Recimo takole; našla je Janeza, solidnega, poštenega, delovnega, preskrbljenega, podobno vzgojenega, kot je bila sama, skoraj desetletje mlajšega od sebe, solidnega izgleda in manir, ki je obljubil, da bo naredil hiško z vrtom, jo vozil po izletih in nosil po rokah in jo stregel spredaj in zadaj (o tem bo sicer še kaj kasneje povedanega), natanko takega, kot je mislila, da ji pripada, za katerega se je šparala in se odloči poročiti z njim. A se žal tu zadeva že malo zakomplicira že v samem startu…
Ženska namreč po dobrega pol leta poznanstva z Janezom, med katerim se je nekajkrat za kakšne dva do tri tedne v enem kosu utrmila in in ni Janeza tud pogledala, pa je Janezu nekako uspelo zadevo spet zgladiti, po nesreči (ali morda namerno, tega ne bomo nikoli izvedeli) zanosila. Med razmišljanjem o splavu in razhodom z Janezom na eni strani in tapravim zakonom, ki ji ga je obljubljal Janez, na drugi strani, odločila za zadnjo verzijo razpleta nevšečne situacije. Ob tem je izjavila, da če ne bo šlo, lahko gresta še vedno narazen in pri čemer se je en dan pred poroko jokajoča skorajda premislila, ker ni bila povsem prepričana, da se je prav odločila, zato med solzami svetovala Janezu odjavo poroke, a jo je Janez, ki jo je imel zares rad skupaj z nerojenim otročkom, spet prepričal, da bo zagotovo vse v redu, čeprav se mu je je vse skupaj malo čudno in za lase privlečeno zazdelo…
Če ne drugega, vsekakor misel o njenem verskem fanatizmu ob tehle novih dejstvih nekako vsaj rahlo zbledi ali kaj?[/quote]
Le kaj je narobe s tabo, se sprašujem? Očitno si zatreskan v tole nadstandardno teto, ampak kar naenkrat je postala iz deviške 36- letnice noseča ženska…. 🙂
Pa dodajmo nova dejstva…
Recimo takole; našla je Janeza, solidnega, poštenega, delovnega, preskrbljenega, podobno vzgojenega, kot je bila sama, skoraj desetletje mlajšega od sebe, solidnega izgleda in manir, ki je obljubil, da bo naredil hiško z vrtom, jo vozil po izletih in nosil po rokah in jo stregel spredaj in zadaj (o tem bo sicer še kaj kasneje povedanega), natanko takega, kot je mislila, da ji pripada, za katerega se je šparala in se odloči poročiti z njim. A se žal tu zadeva že malo zakomplicira že v samem startu…
Ženska namreč po dobrega pol leta poznanstva z Janezom, med katerim se je nekajkrat za kakšne dva do tri tedne v enem kosu utrmila in in ni Janeza tud pogledala, pa je Janezu nekako uspelo zadevo spet zgladiti, po nesreči (ali morda namerno, tega ne bomo nikoli izvedeli) zanosila. Med razmišljanjem o splavu in razhodom z Janezom na eni strani in tapravim zakonom, ki ji ga je obljubljal Janez, na drugi strani, odločila za zadnjo verzijo razpleta nevšečne situacije. Ob tem je izjavila, da če ne bo šlo, lahko gresta še vedno narazen in pri čemer se je en dan pred poroko jokajoča skorajda premislila, ker ni bila povsem prepričana, da se je prav odločila, zato med solzami svetovala Janezu odjavo poroke, a jo je Janez, ki jo je imel zares rad skupaj z nerojenim otročkom, spet prepričal, da bo zagotovo vse v redu, čeprav se mu je je vse skupaj malo čudno in za lase privlečeno zazdelo…
Če ne drugega, vsekakor misel o njenem verskem fanatizmu ob tehle novih dejstvih nekako vsaj rahlo zbledi ali kaj?[/quote]
Le kaj je narobe s tabo, se sprašujem? Očitno si zatreskan v tole nadstandardno teto, ampak kar naenkrat je postala iz deviške 36- letnice noseča ženska…. :)[/quote]
Poskusi podati komentar, brez ugibanja in domnev, na predložene zapise neke čisto resnične zgodbe, ki se bo sproti nizala delček za delčkom, kot film.
Tako je, iz deviške 36- letnice je pravkar postala noseča ženska, ki se je ravnokar odločila za poroko. Lahko morda kaj pripomniš na to in na do sedaj poznano zgodbo? To se je dogajalo pred četrt stoletja; mimogrede, sedaj je stara ta ženska 60 let, a do tja je še zelo dolga zgodba…
Bilo bi zaželjeno, če se v komentiranje lahko vključi tudi gospod Boštjan Topovšek.
V četrt stoletja tega odgovora ni dala, niti ni bilo mogoče odkriti ničesar preko mnogih poskusov pogovora na temo; kaj je narobe, da potegne vsake toliko v popolnoma nasprotno smer od mene, bolje, zakaj vleče ves čas v nasprotno smer in to od samega začetka do britkega konca… Odgovor je bil, da ni nič narobe z njo, mogoče kvečjemu z mano, da se je potrebno pač prilagoditi, kar je pomenilo dobesedno; Janez_ K, ti si me silil v zakon, pregovoril si me ti, pa ne le enkrat, sedaj pa drži obljubo, ki si jo dal, izpolnjuj, kar si podpisal in se prilagodi situaciji. Prilagodi se situaciji, je bil moto tega zakona. Glede na to, da od nje glede vsega tega ni mogoče več izvedeti ničesar, je bila odprta ta tema.
Nekaj dni pred poroko me je vprašal župnik, ko sem bil pri spovedi, ali je vse v redu med njo in mano, ali so kakšne težave, ipd. Odgovoril sem mu odkrito, da se zelo pogosto utrmi zaradi meni povsem nepomembnih zadev, zaradi katerih bi večina ljudi zamahnila z roko in v hipu pozabila na zaplet, ona pa kuha mulo več tednov skupaj, vedno pa moram jaz popustiti, iti naproti in gladiti in gladiti zadevo, da je mula popustila, da taka pač je, da je že prej v otroških leti rada kuhala mulo in če ji kaj ni bilo prav je šla v “senožet kuhat mulo”, kot je sama rekla. Če to počneš sedaj pol leta, ali boš zmogel to početi vse življenje, se boš zmogel vse življenje nji v vsem prilagoditi in popuščati, me je vprašal župnik. Verjetno bom zmogel, saj jo imam rad, verjetno je pa tako v vseh zakonih, da se pač eden prilagaja, sem mu dejal. Nisem vedel, kaj vse to zajema, prilagoditi se. To sem izvedel postopno, v naslednjih letih.
Pred poroko sem uredil mansardo v domači hiši, iz golih sten sem naredil lep in topel domek za malo družinico. Delal sem tudi do treh zjutraj, včasih zaspal kar na balah steklene volne, s katero sem izoliral streho, se zjutraj zbudil, stuširal, šel v službo in ni mi bilo težko. Imel sem rad njo in nerojenega otroka. Ko sva se poročila, je bilo skoraj vse izdelano, kar še ni bilo, sem dokončaval potem, ker nisem imel dovolj denarja in časa za vse…, mudilo se je, bila je noseča 4 mesece, ko je bila poroka.
Poroka… bilo je pozimi, mrzlo in ona je bila žalostna. Jokala je, ko je zapustila svojo rojstno hišo, ni bila vesela in nasmejana, kot je običasjno v ameriških filmih, čeprav njena obleka je bila pa super in njen beli krzneni plašč originalen, kot v filmu. Da je hotela en dan prej, da grem odjaviti poroko, sem že povedal. Vzrok žalosti? Ne vem ga, morda tole; očitala mi je po dvajsetih letih, da sem za mlaj in šrango glihal z njeno žlahto in ji s tem baje delal sramoto… Teden dni pred poroko so namreč postavili fantje, njeni bratranci, mlaj. Povedali so ceno, ob kateri me je dobesedno zvilo. Vse svoje prihranke, takrat okrog 50 tisoč mark sem dal v mansardo in šest mojih plač, ki so jih zahtevali, je bila velika številka, ki je takrat nisem imel v žepu. Rekli so, da bodo mlaj podrli. Ko sem se začel pogajati za ceno, je prišla ven iz njene domače hiše in rekla, da se glede tega že ne bom pogajal z njeno žlahto, da mi bo ona dala denar, pa ji bom enkrat kasneje vrnil. Tega nisem hotel, izpogajal sem pol prvotnega zneska in ga nekako spravil skupaj in plačal. Naredila je surlo do popka in ni govorila z mano ves teden. Ko je bila poroka, je bila šranga, na šrangi spet njeni bratranci in padel je dodatni zahtevek po še pol letne plače v markah in spet sem se pogajal in izpogajal za polovico in plačal… Surla se ji je med pogajanjem podaljšala od popka do tal. Meni se pogajanje zdi običajna zadeva, vedno rad barantam, malo obrnem v šalo in se da vse zmenit, posebej, če si na tesnem z denarjem, nji pa se je to zdelo kot groba žalitev njene daljnje žlahte, kaj bodo pa ljudje rekli. Ja, kaj bodo pa ljudje rekli, to je bil pogost njen rek. Sem ji rekel, naj rečejo, kar hočejo, delam tako, kot mislim, da je prav, ne glede na mnenje vesoljnega sveta, to mnenje me ne prizadene; mene pa, je bil njen odgovor. Bilo je prvič, da ni potegnila z mano, ampak z nekom povsem tretjim. To se je v najini 25- letni zgodbi ponavljalo kot koledar – nikoli v četrt stoletja ni potegnila z mano. Niti enkrat samkrat. Bil sem vedno sam v odločitvah in ona nikoli ni potegnila z mano, vedno je bila na nasprotni strani, najsi je bila to šranga ali pa čez leta pijani voznik, ki mi je v križišču ob dveh ponoči, ko sem jo peljal domov iz letališča, s terencem presekal pot in mi zapeljal čez prednji desni blatnik avta in pobegnil in medtem, ko me je zmerjala, da ne pazim dovolj, čeprav sem se odmikal v levo, da se bolj nisem mogel, dokler ni bil pred mano semafor, namesto mojega voznega pasu, na katerega se je me zavijanjem levo prerinil čez moj blatnik terenec. Med zavijanjem levo v križišču, se ne sme menjati voznega pasu in če na notranji strani poleg tebe zavija levo ali desno paralelno po svojem voznem pasu še nekdo, četudi ga ne vidiš, ker si pijan in četudi je ura dve ponoči in imaš občutek, da vsi spijo, pravila so pravila, a kaj bi to razlagal nji poleg sebe, ki ni nikoli imela namena narediti vozniški izpit, niti se ji to ni zdelo pomembno. Medtem, ko je bevskala name, kako bomo sedaj izgubili ogromno časa sredi noči, ker ne pazim, sem ohranil mirno kri, dahnil v prednjo šipo in si zapisal s prstom kar na sprednjo šipo del številke terenca in ko so prišli možje postave, sem dahnil še enkrat v šipo in prebral zapisano in so ga potem odkrili in je priznal, da me je spregledal, priznal, da je bil kriv in da se je ustrašil in pobegnil, ker je prej pil, se zgodi pač. Za njo sem bil nedvomno kriv jaz, ker ne pazim dovolj na pijance v terencih, ona pa zaradi tega utrujena prisiljena čakati na policaje od dveh do treh ponoči.
No, poroka, taka in drugačna je bila izvedena in izorganizirana po vseh pravilih. Zadeva je hitro minila in minila je pogostitev v obliki svečane večerje za najožjo žlahto, brez muzike, ker itak nihče od njene žlahte ne pleše, niti ne prenese hrupa muzike, po večerji sva si rekla še lahko noč, obrnila se je vstran in zaspala. Ok, sem si dejal, je pač utrujena, ostalo se itak dogaja le v filmih. Tista užaljena utrmljenost od šrange je namreč še ni popustila. In tako se je vse skupaj začelo…
Potrebno je dopolniti še s temle, kar je prišlo iz nje na plano po četrt soletja; skoraj štiri mesece noseča sem morala sama na avtobus in v mesto k frizerju, da sem zgledala na poroki tako, kot je treba, ti si pa tiste dilce po stropu v mansardi obijal, namesto, da bi me peljal. Ja, res je; ker je zmanjkalo denarja, sem prodal harmoniko, kupil opaž za strop mansarde in tudi to je res, namesto, da bi jo peljal k frizerju, sem se šel tekmo s časom in obijal sem dilce, ki so mi padale dol, ker je to delo za dva in sem se kar namučil, da sem našel način, kako en sam človek z dvema rokama dela na stropu tako, kot bi imel štiri roke, pač dela še z nogami in zobmi in podporami in je nekako šlo. Dilce in vsaj na približno izgotovljeno stanovanjce, to se mi zdelo v tistem času mnogo pomembnejša zadeva od njene frizure in avtobus vozi vsake pol ure, v čem je bil torej problem? Seveda, bila je zima, en kilometer do avtobusne postaje v snegu in obljubil sem ji med drugim tudi, da jo bom nosil po rokah in tudi vozil sem in tja, kadar se ji bo zahotelo in vse to sem tudi počel, če je le bilo mogoče. Ampak, da jo je ena manjkajoča vožnja tako prizadela, da je ostala zamera po četrt stoletja še živa, si pa nisem mogel takrat niti zamisliti, niti o tem celih 25 let ni spregovorila iti besedice! Namreč, ko je šla od frizerja en kilometer v snegu nazaj domov, ji je vreme baje uničilo frizuro. No, meni se je zdela čisto dobra in lepa frizura. Mobitela takrat ni bilo, telefona ni bilo in, če sem odkrit, ni mi povedala, da gre v mesto k frizerju, to bi moral seveda vedeti sam od sebe, ampak, ker njenih misli nisem znal nikoli čitati ne na daljavo, ne na blizu, tega nisem vedel. Mogoče bi morale dilce takrat res malo počakati na čas po poroki? Mogoče, mogoče pa niti to ne bi rešilo celotne zadeve, ki je imela na samem začetku v sebi že napisan zaključek zgodbe…
Janez_K, meni se je ves čas branja te zgodbe porajalo vprašanje zakaj, le zakaj si se sploh poročil s to žensko? Ja, praviš, da si jo imel tako rad in da bi takrat zanjo naredil vse, ampak že pred poroko te je odvračala stran od sebe, želela prekiniti zvezo, razveljaviti poroko. Na dan poroke je bila žalostna, praviš. Že zdavnaj si opazil, da je nesrečna v vajinem odnosu, kar se je seveda po poroki samo nadaljevalo in verjetno postajala vedno bolj zagrenjena. Zakaj si kljub vsemu rinil v njo? Zakaj nisi želel videti, da je tako nesrečna? Ali si resnično mislil, da bo tvoja ljubezen spremenila njeno dojemanje tebe in vajinega zakona?
Kakor si že v prvem postu napisal, je ona dala vse karte na mizo. Napisal si, da se je pripravljala na samsko življenje, na življenje, ki ga bo živela sama in ti si to vedel. Kakšen je razlog za to, da si je tega želela niti ni toliko pomemben. Glede na to, da si napisal, da je verna in da se je vedno ozirala na to kaj bodo drugi rekli, je možno, da se je zavoljo tega, da je ne bodo drugi obravnavali kot nenormalno, če bo živela sama, pač poročila in imela otroke, ter s tem živela življenje kot naj bi se spodobilo, kot je normalno. Cena za to je očitno njeno nezadovoljstvo in nesreča, ki jo je bila pripravljena sprejeti za to, da bo po merilih drugih.