Pozdravljeni

Upam, da sem izbral ustrezen forum. Da razložim, kaj me teži. Star sem 32 let. Izhajam iz ljubeče družine kjer se imamo radi. Že od malega sem bil bolj zadržan, nezgovoren, zaprt vase. Ko so se drugi družili, pogovarjali sem jaz vedno izvisel. Če sem bil povabljen na kako zabavo in če sem dejansko tudi šel, sem si vedno želel, da grem čim prej domov. Vedno sem obsedel sam nekje v kotu. Ne da se nisem hotel družiti, ampak se nisem znal vključiti v družbo. Tudi, ko sem bil starejši je bilo enako. Imel sem celo nekaj prijateljev. So me med vikendi vabili, da gremo skupaj zvečer ven, ampak sem vedno našel izgovor, da nisem šel. Zato me kmalu niso vabili več. Po koncu srednje šole sem tako ostal popolnoma brez prijateljev. Vpisal sem se na fakulteto. Mislil sem, da bom tam spoznal nove prijatelje. Ampak zopet se nisem znal vključiti v družbo. Tako, da so se moja prijateljstva končala pri dober dan in adijo. Kljub vsemu sem spoznal dekle in kmalu sva postala par. To je bilo moje najsrečnejše obdobje. Ni me motilo, da nimam prijateljev. Dovolj mi je bilo, da sem imel njo. Pogovarjala sva se že o poroki, skupnem stanovanju. Kar naenkrat pa je ona po 8 letih zvezo končala. In ostal sem popolnoma sam. Tega se zavedam šele sedaj. Sedaj nisem samo sam ampak sem osamljen. Popolnoma brez prijateljev, moji socialni stiki so omejeni na mojo družino in sodelavce v službi. Opravljam službo, ki me ne veseli. Zamenjat je ne morem, ker se zdravim zaradi epilepsije in imam številne zdravstvene omejitve.
Poleg tega vsega me najbolj moti, da imam nerazložljiv strah pred telefoniranjem .Groza me je že par dni naprej, ker vem ,da dom na primer moral poklicati zdravnika. Srce mi razbija, potim se. Neprijetno se na primer počutim tudi v trgovini. Raje iščem določeno stvar v trgovini kot pa, da vprašam kje ta stvar je. To me zelo ovira v življenju in se mi zdi, da je čedalje slabše.
Poleg vsega je moja samopodoba na ničli. Sam sebi se zdim grd. Zaradi tega sem se tudi začel izogibati spolnim odnosom s takratnim dekletom. Nočem se slikati, ker se sam sebi zdim grozen na slikah.
Če na kratko povzamem. Zelo si želim človeške bližine ampak se je hkrati bojim. Želim si nekoga, s katerim se lahko pogovarjam brez strahu. Želim si nekoga, ki ga lahko objamem, stisnem k sebi, s katerim grem na izlet. Vedno bolj razmišljam ali je na tem svetu kdo, ki bi me imel rad takšnega kot sem. Sem si želel svoje družine, svojih otrok, ampak sedaj se mi zdi, da nočem, da bi na koga izmed otrok prenesel svoje težave.
Če pogledam nazaj, kaj mi je v življenju spelo, ne vidim nič. Če pogledam druge vidim srečne ljudi, ki so dosegli kar so si želeli. Jaz pa pri svojih 30 nimam nič za pokazati. Slaba služba, brez prijateljev, brez ljubezni, sam in osamljen.
O tem nisem govoril še z nikomer. Lažje mi bo že, če bo kdo moj zapisal samo prebral.

Pozdravljen,

hvala za tvojo iskreno izpoved! Čeprav se ti zdi, da so ljudje okoli tebe srečni in zadovoljni, pa da imajo dobre službe in iskrene odnose, verjemi, da se bo marsikdo prepoznal v tvojem pisanju. Veliko ljudi namreč ni srečnih, ni zadovoljnih z odnosi, vztrajajo v slabih službah ali so celo brez služb…Vem, da to ne pomaga, ampak ja, življenje ni črno- belo in srečujemo se z marsičem, pa ne le mi, tudi drugi, ki se nam sicer navzven zdijo srečni in zadovoljni. Žal mi je, ker se je tvoja zveza končala in se počutiš osamljenega, verjamem pa, da se življenje tukaj ni končalo, čeprav ni lahko stopiti naprej in se podati v nove odnose, dati sebi in drugim nove priložnosti, tvegati zavrnitev, tvegati bolečino…
Razumem, da so v tvojem življenju omejitve in v kolikor so moteče, je tudi prav, da si poiščeš strokovno pomoč. Stvari so namreč rešljive oziroma se dajo izboljšati do te mere, da nas nekatere stvari ne omejujejo več v tolikšni meri. Zaslužiš si užiti življenje in ga doživeti v najboljši možni meri, tako da te spodbujam, da stopiš še korak naprej in poiščeš še sogovornika v živo- morda strokovnjaka, terapevta… želim ti vse dobro in oglasi se še kaj,
pozdrav,
Bernarda

Tudi sama sem imela v mladosti podobne probleme. Svetujem ti, da doma vadis situacije, oziroma si v glavi ponovis kaj bi rekel, da si na primer za klic pri zdravniku prej napišeš kaj boš rekel in kako se boš odzval na predvidena vprašanja. Kmalu ti bo prišlo v podzavest in bo čedalje lažje. To sem delala v študentskih letih in danes problema kam poklicat več nimam.

Danes, kljub temu da sem introvertirana in po naravi bolj tiha in zadržana, ter poleg tega izhajam se iz disfunkcionalne družine, sem prišla do magisterija, ter imam danes dobro službo v marketingu in pa tudi svojo druzino.
Pri sebi sem čez leta opazila, da se ti problemi, ki jih opisuješ minimizirajo, če postaneš suveren, če obvladaš situacijo itd. Glede prijateljev pa se ne sekiraj, ljudje pridejo in gredo, najpomembnejši si sam.

Pa se en nasvet: najdi si takšne aktivnosti, ki so tudi za bolj umirjene, na primer pohodnistvo. Spoznavaj dekleta preko spleta, kjer jih lahko preden se srečata dodobra spoznaš.

Upam da ti bo kakšen nasvet pomagal, glavo pokonci in ne obupaj!

Imam podobno izkusnjo, obcutke. Sem ti pisal :).

Te čisto razumem. Podobna zgodba, ko sem odraščala: tiha, sramežljiva, samozavest na dnu, nisem si upala vleči pozornosti nase, vzpostaviti očesnega kontakta z neznanci, telefonirati frizerki, nič od nič. Neprestano so me mučili občutki anksioznosti in depresije, nisem se znala vključiti v družbo, zdela sem se sama sebi manjvredna od drugih, tudi fanta dolgoooo nisem imela.

Danes sem v sredini 20ih, uspešno zaključila faks, gradim lepo kariero, imam fantastičnega fanta, sem bolj samozavestna in urejena kot kadarkoli prej. Še vedno mi je na trenutke težko, sploh v situacijah, ko spoznavam nove skupine ljudi in včasih zamrznem, ampak sem naredila 10000% napredek! In ti ga tudi lahko.

Par KONKRETNIH nasvetov:
– Psihoterapevt ali pa knjiga o CBT – cognitive behavioural therapy. Jaz imam eno od Davida Burnsa, Feeling good, si pa lahko tudi na netu ful prebereš o tem. Važno pa je delati vaje, si zapisovati v dnevnik te stvari, torej VADITI nov vzorec mišljenja. Ker večina našega nezadovoljstva in žalosti izhaja iz naših misli -> posledično moramo te misli SPREMENITI.
-> Fitnes ali domača vadba z utežmi. Nujno!! Bolje kot zgledaš, bolje se tudi počutiš, zazna se ta sprememba navzven in navznoter. Redna telovadba (vsaj 3x na teden) tudi pomaga pri boljšem mentalnem zdravju na splošno.
-> Sprehodi v naravi, da spucaš misli in glavo, se zbistriš.
-> Fake it till you make it miselnost. V glavi si naslikaj nekoga, ki ga občuduješ, zvezdnika ali superjunaka, in se v težkih momentih pretvarjaj, da si on – kot igralec! Imitiraj njegovo samozavest in sčasoma bo postala tvoja. Naši možgani so zelooo fleksibilni in LAHKO jih spremeniš. Ali pa si predstavljaj idealno verzijo sebe, kakšen bi bil, kako bi zgledal, kako govoril, živel? In potem se pretvarjaj, da si že tak.

Predpogoj vsega tega pa je, da si se pripravljen spremeniti. Da si pripravljen vlagati trud v to in garati za spremembo, ker se ne bo zgodila v enem dnevu, ampak bo treba več mesecev in za večje stvari, let. Ampak je vredno, če je meni uspelo, lahko tudi tebi. Samo voljo rabiš – ker če bi jaz pri 16 prebrala tale moj zapis, ne bi bila pripravljena upoštevati nasvetov in začeti, se potruditi. Našla bi nove izgovore, prepričala bi se, da je itak vse izgubljeno, da ne znam in ne zmorem. S takim odnosom pa ne moreš zmagati.

Srečno, upam, da ti uspe.

Olaa,
Nehej iskat osebo k te bo spremenila razumela pa mela rada. Z tem iskanjem zapravlas energijo k jo mores ulagat vase.. Najprej ratej sam srecn pa zadovoln z sabo in bodo same prsle in punce in kolegi. Za sreco nerabs nobenga to je sam laž kako je usm ostalim supr pa fajn k se skrivajo za svojimi maskami a nimako pou k od poguma da bi napisal kj tazga.. vrjemi nism terapevt pa ce sam nisi srecn z sabo nemores pricakovat od drugih da bodo.. razen domačih in pač šiht kar je šihta.. tukj tut si ampak model mlad si se sj ni vazn fukn se u fitnes delej na seb da si bos usec pjt u hribe poslusj sam energicno/poživilno/agresivno musko pa ratj zmaj tolovaj sam zase😎 k bos sam seb reku da si car si zmagou ni tok tesko , ni cez noc ampak ni tesko samo 3 stvari si uredis.. pozabs da rabs frende in zenske, uredis si 1h sporta na dan, najdes si hobi k pozabs da obstaja realn svet pol pa a nabijas igrce al sestavlas avjoncke al pa delas glinene posodice.. pozabt mors da obstaja realn svet.. za svojo sreco nerabs nobenga in ti si sam nesrecn najprej to ured pocas ampak z glavo 😎😉

Lahko me kontaktiras na [email protected]

Preberi: Življenje je Tvoje Louis L. Hay, Zdravljenje z Aborigini, Čiščenje nereda in feng šui Karen Kingston. Kupi si nekaj lepšega za obleč, športaj, beri, včlani se: k gasilcem, jezikovni tečaj, neko društvo, pojdi nekam, kjer je veliko ljudi, ko bo konec Korone, kak koncert. Vrzi v kanto vse česar ne potrebuješ. Zmeči stran tudi od prednikov. Jaz sem mami na silo izpraznila pol omare. Sedaj je pokojna bom zmetala vse ostalo stran. Naredi prostor za nekaj novega. Česa se domisli. Pripravi presenečenje za sodelavce. Za rd prinesi nekaj v službo, kake piškote. Vadi klicanje po tel če te kdo nadere se ne sekiraj. Te pač nadere kiga briga.

KOT PRVO SE SPRIJAZNI S TEM KDO SI!!! sem čisto enaka kot ti! Dokler se nisem s tem sprijaznila in sem se želela spremeniti,da bi bila kot drugi sem bila zelo nesrečna. Tudi jaz nerada kličem,pa kaj? pošljem mail. To upam povedati pred prijatelji na glas! prav tako tudi,da grem na zabavo s svojim avtom,ker več kot2 uri ne vzdržim. Sprijazni se s svojim videzom,to si ti,drugačen ne boš nikoli,vzljubi se! nihče te ne mora imeti res rad,če se že ti sam nimaš. Prijattelji so pa overrated! vsepovsod lahko greš sam,jaz sem nedružabna in jih nimam ,ti jih želiš torej si poišči nek hobi,kjer boš spoznaval ljudi