Kaj je narobe, če udariš otroka, ki te na lepo besedo ne uboga?
imaš ti že dalj časa težave s funkcionalno nepismenostjo?
[/quote]
nimam sploh – si jasno napisal svoje… sploh razmišljanje o tem, da bi ti moje otroke tepel mi je mimo in popolnoma nedopustno. Toliko. malo samokritike ti ne bi škodilo, samorefleksije in samokontrole tudi ne.
[/quote]
probaj za začetek s kakšnim šnelkursom…
Ti vidiš samo 2 skrajnosti: prijazno pojasnjevanje, kako je neko početje napačno, ter eno čez rit. Obstaja še tretja, vmesna pot, kjer je pojasnjevanje strogo in vključuje sankcije, vendar je brez fizičnih kazni.
[/quote]
Pa povej konkretno za zgornji primer. Otrok star med 20 in 24 mesecev.
[/quote]
Takoj domov z igrišča, doma sedi na prej določenem mestu 2 minuti, sledi strog pogovor, zakaj ne tepemo in nič risanke ta večer. Tako je bilo pri mojem, sicer ne za tepež drugih otrok, ker tega ni počel, temveč za zganjanje trme, ko mu nič ni bilo prav.
Verjemi mi, da s tepežem otroka učiš ravno tistega, proti čemur se boriš: ko so frustracije dovolj hude, je fizično nasilje sprejemljivo.
Pa povej konkretno za zgornji primer. Otrok star med 20 in 24 mesecev.
[/quote]
Takoj domov z igrišča, doma sedi na prej določenem mestu 2 minuti, sledi strog pogovor, zakaj ne tepemo in nič risanke ta večer. Tako je bilo pri mojem, sicer ne za tepež drugih otrok, ker tega ni počel, temveč za zganjanje trme, ko mu nič ni bilo prav.
Verjemi mi, da s tepežem otroka učiš ravno tistega, proti čemur se boriš: ko so frustracije dovolj hude, je fizično nasilje sprejemljivo.
[/quote]
Vidim, da ne bomo prišli skupaj. Hecno, da ti meni praviš, da poznam samo skrajnosti. Imaš prav, da nasilje rodi nasilje, ko gre za resno pretepane otroke. Sem že videla to, ko je šlo za otroke, ki so imeli razne norce in primitivce za starše. Parkrat po riti do pubertete v skrajnih primerih pa zame ni nobeno fizično nasilje.
Sicer pa je za mojo dušo čisto dovolj, da primerjam sodobne brezstresno vzgojene generacije s tistimi izpred 1991, ki so jih vzgajali s “fizičnim nasiljem”.
Kaj je narobe,če kdo tebe udari,ker na lepo besedo ne ubogaš?Isto je,otroci so le pomanjšani odrasli.Bi jim rada dala tako slabo popotnico za življenje?Se da drugače!
[/quote]
Sori, no, ampak če mi nekdo 100x nekaj dopoveduje, jaz pa še vedno počnem isto in zame (ali koga drugega) nevarno stvar, naj me žvajzne 3x, da mi pride iz riti v glavo, ja, pišuka, no…
Ti vidiš samo 2 skrajnosti: prijazno pojasnjevanje, kako je neko početje napačno, ter eno čez rit. Obstaja še tretja, vmesna pot, kjer je pojasnjevanje strogo in vključuje sankcije, vendar je brez fizičnih kazni.
[/quote]
Pa povej konkretno za zgornji primer. Otrok star med 20 in 24 mesecev.
[/quote]
To žal niso bile sodobno pedagoško podkovane mame. Nehaj mešati permisivno vzgojo (brez posledic) z avtoritativno. Pa tudi ne avtoritativne z avtoritarno (ena po riti).
Če mmisliš, da je edina alternativa ravnanju tem staršem ena čez rit se hudo motiš.
Ta otrok ni imel MEJ in ni doživel POSLEDIC za njihovo kršenje, to je vse.
Meje in posledice so pa svetlobna leta daleč od ene ćez rit. So avtoritativna vzgoja, tretja pot ki bi jo moral biti deležen vsak otrok pa je žal izredno nepoznana sploh v slo. Še posebej ker je vsaka debata takoj speljana na dihotomijo permisija-avtoritarnost. kot da ne bi obstajalo nič drugega.
Otroku, 20-24 mesecev staremu, komot poveš, da tepel ne bo. In da če bo še enkrat udaril, se bomo odstranili s prizorišča. In če to storiš drugič, ga preprosto odneseš stran. Ponavljaš dosledno, mirno in ljubeče v vsaki taki situaciji. Kljub dretju, mahanju itd. Nato nekje na varnem shendlaš še izbruh ki ni nič drugega kot to, da morajo nakopičena čustva zaradi frustracije ob prepovedi ven. Mirno dihaš, držiš mejo, naslavljap čustva in zdržiš, dokler otrok ne spuca vsega, potem je spet vesel.
Zelo simpl, zelo učinkovito, ampak folk tega ne pozna. Vzgojila tako dva svoje in pohendlala še vse sosedove. Obstaja tudi skupina staršev ki tako vzgajajo, z ogromno člani, katerih rezultati so osupljivi.
Pa povej konkretno za zgornji primer. Otrok star med 20 in 24 mesecev.
[/quote]
To žal niso bile sodobno pedagoško podkovane mame. Nehaj mešati permisivno vzgojo (brez posledic) z avtoritativno. Pa tudi ne avtoritativne z avtoritarno (ena po riti).
Če mmisliš, da je edina alternativa ravnanju tem staršem ena čez rit se hudo motiš.
Ta otrok ni imel MEJ in ni doživel POSLEDIC za njihovo kršenje, to je vse.
Meje in posledice so pa svetlobna leta daleč od ene ćez rit. So avtoritativna vzgoja, tretja pot ki bi jo moral biti deležen vsak otrok pa je žal izredno nepoznana sploh v slo. Še posebej ker je vsaka debata takoj speljana na dihotomijo permisija-avtoritarnost. kot da ne bi obstajalo nič drugega.
Otroku, 20-24 mesecev staremu, komot poveš, da tepel ne bo. In da če bo še enkrat udaril, se bomo odstranili s prizorišča. In če to storiš drugič, ga preprosto odneseš stran. Ponavljaš dosledno, mirno in ljubeče v vsaki taki situaciji. Kljub dretju, mahanju itd. Nato nekje na varnem shendlaš še izbruh ki ni nič drugega kot to, da morajo nakopičena čustva zaradi frustracije ob prepovedi ven. Mirno dihaš, držiš mejo, naslavljap čustva in zdržiš, dokler otrok ne spuca vsega, potem je spet vesel.
Zelo simpl, zelo učinkovito, ampak folk tega ne pozna. Vzgojila tako dva svoje in pohendlala še vse sosedove. Obstaja tudi skupina staršev ki tako vzgajajo, z ogromno člani, katerih rezultati so osupljivi.
[/quote]
Ne razumem, kaj bolj na primeru razložiš. Da bi razumeli.
Večinoma berem, da kaj pa naredit, če pa ne uboga, pa tudi če mu 100x rečeš,… pol pa kar eno čez rit. Vi to resno? 100x???
Rečem prvič, drugič, potem začnem šteti do tri. In otrok ve, da ko preštejem do tri, so sankcije. Nič risank zvečer, ne gremo na izlet, sladoled,… Ko me je hotel udarit, sem ga trdno prijela za roko, “hudo” pogledala in rekla: “Tepel me pa ne boš. Jaz tebe ne tepem in ti ne dovolim, da bi ti mene. Sedaj pa v sobo in brez risanke spat”. Nikoli ni več dvignil roke proti meni.
Otroka nisva nikoli udarila in ni razvajen pamž, ki lahko dela kar želi.
To je en argument, ki se kar naprej ponavlja, ampak neke prave logike pa v njem ni. Relacija majhen otrok-starš ni enaka relaciji odrasli-odrasli. Šef ima na voljo -najst možnosti, če mu kaj ni všeč pri meni, policaj še bolj. Razen tega sem dovolj stara, da sama vem, kaj se od mene pričakuje in zakaj, pa tudi, kakšne so sankcije. Je dovolj, da policaja samo zagledam, pa sem pridna 🙂 Majhen (majhen!!) otrok pa se mora vsega tega še naučiti. Ne zagovarjam pretepanja brez razloga, da mi ne bi kdo pripisal tega. Videla sem, kako je bil otrok tepen, ker je zbudil mamo sredi dneva, pa punčko, ki je bila tepena, ker se je našminkala, pa otroke, ki so bili tepeni, ker njihovi starši niso poznali nobene druge vzgojne metode. Ne zagovarjam tega, da se razumemo. So pa situacije, ko so tri čez rit najbolj uspešen vzgojni prijem. In ni to nobeno nasilje, če se zgodi, ko starš točno ve, kaj dela in zakaj, ne iz neke ihte, ker mu gre mulc pač na živce, ker obstaja.
Ja, zagovarjam pretepanje otrok. 🙂 Evo situacija: pogovarjali ste že o zmerjanju in zakaj ni dopustno, pa bo prišel do tebe in ti bo rekel k***a, ker je to slišal v vrtcu in preizkuša, kaj bo. Moji so videli, kaj je bilo, in se ni nikoli več ponovilo. Isto, ko se je prvič zgodilo, da me je udarila, po vseh predhodnih pogovorih in razlagah. Nihče me ne bo tepel ali zmerjal, pa če je še tako majčken in luštkan. Otrok preizkuša meje, ker se je že naučil, da tega, kar starši rečejo, ni treba vedno jemati resno. To so situacije, ko naredi točno tisto, za kar dobro ve, da ne sme, pri tem te pa gleda in se smeji. Takrat je treba ukrepat. Ali pa takrat, ko malček nori in brca in dela škodo ter enostavno ne sliši, kaj mu govoriš. To je situacija, ki jo najbolj reši ena čez rit. Seveda je šok, ampak ta šok je potreben, da si zadevo zapomni. Sem drugače čisto preveč popustljiva mama, ampak pri spoštovanju pa ni bilo heca in so spoštljivi še danes, do mene in do drugih.
[/quote]
daj, nehaj nam dopovedovat, da te spoštujejo! bojijo se tebe in tvojih udarcev, nasilnica!
Zakaj samo do pubertete? Ker so takrat tako veliki, da te lahko primejo za roko in ti rečejo: “Danes si me zadnjič udarila.”? Tak primer je bil nekoč zapisan tu gor. Do roba, ko starš zares cvikne, da ga bo lastni otrok nazaj.
[/quote]
in enkrat jo bo počil nazaj, saj ga tako uči … problemi se rešujejo z udarci
Pa povej konkretno za zgornji primer. Otrok star med 20 in 24 mesecev.
[/quote]
To žal niso bile sodobno pedagoško podkovane mame. Nehaj mešati permisivno vzgojo (brez posledic) z avtoritativno. Pa tudi ne avtoritativne z avtoritarno (ena po riti).
Če mmisliš, da je edina alternativa ravnanju tem staršem ena čez rit se hudo motiš.
Ta otrok ni imel MEJ in ni doživel POSLEDIC za njihovo kršenje, to je vse.
Meje in posledice so pa svetlobna leta daleč od ene ćez rit. So avtoritativna vzgoja, tretja pot ki bi jo moral biti deležen vsak otrok pa je žal izredno nepoznana sploh v slo. Še posebej ker je vsaka debata takoj speljana na dihotomijo permisija-avtoritarnost. kot da ne bi obstajalo nič drugega.
Otroku, 20-24 mesecev staremu, komot poveš, da tepel ne bo. In da če bo še enkrat udaril, se bomo odstranili s prizorišča. In če to storiš drugič, ga preprosto odneseš stran. Ponavljaš dosledno, mirno in ljubeče v vsaki taki situaciji. Kljub dretju, mahanju itd. Nato nekje na varnem shendlaš še izbruh ki ni nič drugega kot to, da morajo nakopičena čustva zaradi frustracije ob prepovedi ven. Mirno dihaš, držiš mejo, naslavljap čustva in zdržiš, dokler otrok ne spuca vsega, potem je spet vesel.
Zelo simpl, zelo učinkovito, ampak folk tega ne pozna. Vzgojila tako dva svoje in pohendlala še vse sosedove. Obstaja tudi skupina staršev ki tako vzgajajo, z ogromno člani, katerih rezultati so osupljivi.
[/quote]
Nisem ravno učiteljica v šoli, imam pa veliko stika z otroki. In se sprašujem, kje, o kje so tisti – ogromno število članov, ki so tako osupljivo vzgojeni? Komaj še kje srečaš kakšnega vzgojenega otroka. Ne mi nakladat.
Večina vzgojenih otrok ima starše z vsem koleščki (ki so redki za z lupo iskat) in praviloma vsi ločijo med eno vzgojno in pretepanjem.
To je en argument, ki se kar naprej ponavlja, ampak neke prave logike pa v njem ni. Relacija majhen otrok-starš ni enaka relaciji odrasli-odrasli. Šef ima na voljo -najst možnosti, če mu kaj ni všeč pri meni, policaj še bolj. Razen tega sem dovolj stara, da sama vem, kaj se od mene pričakuje in zakaj, pa tudi, kakšne so sankcije. Je dovolj, da policaja samo zagledam, pa sem pridna 🙂 Majhen (majhen!!) otrok pa se mora vsega tega še naučiti. Ne zagovarjam pretepanja brez razloga, da mi ne bi kdo pripisal tega. Videla sem, kako je bil otrok tepen, ker je zbudil mamo sredi dneva, pa punčko, ki je bila tepena, ker se je našminkala, pa otroke, ki so bili tepeni, ker njihovi starši niso poznali nobene druge vzgojne metode. Ne zagovarjam tega, da se razumemo. So pa situacije, ko so tri čez rit najbolj uspešen vzgojni prijem. In ni to nobeno nasilje, če se zgodi, ko starš točno ve, kaj dela in zakaj, ne iz neke ihte, ker mu gre mulc pač na živce, ker obstaja.
Ja, zagovarjam pretepanje otrok. 🙂 Evo situacija: pogovarjali ste že o zmerjanju in zakaj ni dopustno, pa bo prišel do tebe in ti bo rekel k***a, ker je to slišal v vrtcu in preizkuša, kaj bo. Moji so videli, kaj je bilo, in se ni nikoli več ponovilo. Isto, ko se je prvič zgodilo, da me je udarila, po vseh predhodnih pogovorih in razlagah. Nihče me ne bo tepel ali zmerjal, pa če je še tako majčken in luštkan. Otrok preizkuša meje, ker se je že naučil, da tega, kar starši rečejo, ni treba vedno jemati resno. To so situacije, ko naredi točno tisto, za kar dobro ve, da ne sme, pri tem te pa gleda in se smeji. Takrat je treba ukrepat. Ali pa takrat, ko malček nori in brca in dela škodo ter enostavno ne sliši, kaj mu govoriš. To je situacija, ki jo najbolj reši ena čez rit. Seveda je šok, ampak ta šok je potreben, da si zadevo zapomni. Sem drugače čisto preveč popustljiva mama, ampak pri spoštovanju pa ni bilo heca in so spoštljivi še danes, do mene in do drugih.
[/quote]
daj, nehaj nam dopovedovat, da te spoštujejo! bojijo se tebe in tvojih udarcev, nasilnica!
[/quote]
Ne razumem te logike vzgoje :” mene nihce ne bo tepel pa ce je se tako luskan in majcken,zato ga jaz poknem nazaj, da si zapomni, da mene se ne tepe”… torej tebe nihce ne bo tepel, ti pa druge lahko in reces temu vzgoja s katero hoces malo bitje, da tepe se ne… s tepezem mu to dopovedujes, da tepe se ne… ni cudno, ce si otrok zacne misliti da se tak szars namenoma znasa nad njim in ga ima za norca. To je enako kot bi ga ucila, da se vozi po predpisih na nacin, da divjas in krsis vse mogoce predpise.
To žal niso bile sodobno pedagoško podkovane mame. Nehaj mešati permisivno vzgojo (brez posledic) z avtoritativno. Pa tudi ne avtoritativne z avtoritarno (ena po riti).
Če mmisliš, da je edina alternativa ravnanju tem staršem ena čez rit se hudo motiš.
Ta otrok ni imel MEJ in ni doživel POSLEDIC za njihovo kršenje, to je vse.
Meje in posledice so pa svetlobna leta daleč od ene ćez rit. So avtoritativna vzgoja, tretja pot ki bi jo moral biti deležen vsak otrok pa je žal izredno nepoznana sploh v slo. Še posebej ker je vsaka debata takoj speljana na dihotomijo permisija-avtoritarnost. kot da ne bi obstajalo nič drugega.
Otroku, 20-24 mesecev staremu, komot poveš, da tepel ne bo. In da če bo še enkrat udaril, se bomo odstranili s prizorišča. In če to storiš drugič, ga preprosto odneseš stran. Ponavljaš dosledno, mirno in ljubeče v vsaki taki situaciji. Kljub dretju, mahanju itd. Nato nekje na varnem shendlaš še izbruh ki ni nič drugega kot to, da morajo nakopičena čustva zaradi frustracije ob prepovedi ven. Mirno dihaš, držiš mejo, naslavljap čustva in zdržiš, dokler otrok ne spuca vsega, potem je spet vesel.
Zelo simpl, zelo učinkovito, ampak folk tega ne pozna. Vzgojila tako dva svoje in pohendlala še vse sosedove. Obstaja tudi skupina staršev ki tako vzgajajo, z ogromno člani, katerih rezultati so osupljivi.
[/quote]
Nisem ravno učiteljica v šoli, imam pa veliko stika z otroki. In se sprašujem, kje, o kje so tisti – ogromno število članov, ki so tako osupljivo vzgojeni? Komaj še kje srečaš kakšnega vzgojenega otroka. Ne mi nakladat.
Večina vzgojenih otrok ima starše z vsem koleščki (ki so redki za z lupo iskat) in praviloma vsi ločijo med eno vzgojno in pretepanjem.
[/quote]
Kaj mislis, da zato ker si ucitlca da bo pa zdaj kar obveljalo, da je ena vzgojna ok in normalna… se v nadih casih tudi ni bila… ko si je ena ucitlca vzela pravico kao po njenem eno vzgojno primazati moji sestri, je bila premescena za delo v knjiznico, ker za delo z otroki ni bila spodobna… norenje in razbijsnje naših peresnic in njeno neobvladovanje same sebe je pac nekaj kar ne sodi na delovno mesto nekoga ki se ukvarja z vzgojo… in enako velja za starse… udarec otroka je dokaz njihove nezmoznosti samoobvladovanja
In ja šele takrat prenehajo, ko dobijo po riti. Pa jim lahko tisočkrat poveš in še razlagaš zakaj ne, oni te gledajo v obraz delajo pa ravno kontra. Ali pa te mahnejo. Včasih, ko jih na rahlo po riti, pa v neutolažljivi jok. Ta vzgojni ukrep ni kar tako, šele takrat se nekateri otroci zavejo, da starš misli resno.
Pa povej konkretno za zgornji primer. Otrok star med 20 in 24 mesecev.
[/quote]
Takoj domov z igrišča, doma sedi na prej določenem mestu 2 minuti, sledi strog pogovor, zakaj ne tepemo in nič risanke ta večer. Tako je bilo pri mojem, sicer ne za tepež drugih otrok, ker tega ni počel, temveč za zganjanje trme, ko mu nič ni bilo prav.
Verjemi mi, da s tepežem otroka učiš ravno tistega, proti čemur se boriš: ko so frustracije dovolj hude, je fizično nasilje sprejemljivo.
[/quote]
Fizično nasilje je, če jih dobi parkrat po rit, ker beseda nič ne zaleže !? Lepo te prosim. Pri nekaterih morda že, niso pa vsi isti. Vzgojne metode prilagajaš značaju otroka, če je ta podivjan in se mu ne da ničesar dopovedati, je fizična kazen še kako potrebna, da se mu jasno pokaže, kje so meje in da ne more drugim hoditi po glavi.