Kaj je deja vu

Odličen članek o pojavu, ko smo nekaj že doživeli: http://www.arhivo.com/?mod=aktualno&action=viewOne&ID=357&GID=6

Ko se ti nekaj zgodi pa se ti zdi da se je že.Takrat se lahko zgodi da ste zelo zmedeni.Deja vu se ponavadi zgodi zaradi tega, ker ste ta dogodek sanjali(a ga po tem pozabili).

Pisal sem že o tem in se mi zdi škoda ponavljati – raje pozorni preletite tale forum. Zgornja razlaga pa se mi zdi tako nesmiselno otročja, da je ne bom komentiral. Vsebuje popolno nepoznavanje in, kar me žalosti, ignoranco vsega, kar objavljamo na tem forumu.

Pred desetimi dnevi je bila moja dvanajst letna hčerka operirana in dobila splošno anestezijo.
Nekaj dni po tem se ji je začelo dogajati to kar opisuje deja vu.Pravi,da se dogaja vsak dan ,tudi večkrat.Rekla mi je ,da se ji to prej ni zgodilo še nikoli.Kaj mislite ali je to lahko posledica deja-vuja?lp MAŠA

Ne razumem vas, Maša. Vi me sprašujete, če je deja vu posledica deja-vuja?

Tudi, če ste hoteli vprašati, ali je deja vu posledica splošne anasteuije, vam bom težko odgovoril. Moral bi vedeti vsaj več o operaciji ter več o sredstvu in načinu anastezije.

LEP POZDRAV,

Ja,napisala sem narobe.Hotela sem vprašati,če je deja vu možna posledica narkoze?Operirana je bila na golenici,kjer so ji odstranili kostni izrastek.Bila je v popolni anesteziji,dobivala pa je tudi antibiotike in protibolečinam Voltaren in Analgin direkt v veno.Glede na to,da ni nikoli prej dobila protibolečinskih sredstev in narkoze,mislim,da bi ji to lahko sprožilo deja vu-je.
Ne vem in si ne znam tega razložiti,dvomim pa da gre le za naključje.Ne vem pa kakšno sredstvo so uporabili za splošno anestezijo.Po vrnitvi domov pa so ji predpisali NAKLOFEN DUO,
in jih je imala po potrebi,vse skupaj kakšnih pet tablet v enen tednu.
.Kaj mislite vi?Lep pozdrav, MAŠA

Vsaka ( popolna ) anastezija ima stranske učinke, o katerih vas morajo zdravniki seznaniti pred operacijo. Čudi me, da se niste odločili za delno anastezijo, ki se na >Ljubljanski ortopediji uporablja zelo pogosto.

Vsekakor so blage motnje, ki jih opisujete, lahko posledica anastezije, vendar so, definitivno, prehodne narave in bodo minile v kratkem času. Najbolj pomembno je, da iz tega ne delate cirkusa in otroka ne obremenjujete še dodatno ( pa sebe tudi )!!

sama sem to opazila 1. v drugem razredu osnovne šole in se dogodka zelo jasno spominjam. z razredom smo hodili po cesti ko je mimo nas šla skupina najstnikov in sem zagledala čisto enak prizor nekje v sebi in sem samo obstala in jih gledala pa je prišla učiteljica do mene pa me vprašala kaj je pa sem rekla da poznam te ljudi in je rekla če jih grem pozdravit jaz pa da jih 1. vidim in od tekrat me je imela za zmedeno. od tekrat naprej sem še stvari večkrat videla vendar dalše in včasih je celo kdo kaj rekel , vendar nikdar več kot 5 sekund. tudi sama sem bla v 6. razredu v narkozi in je meni prav tako vse skupaj pospešilo vendar čez eno leto sploh več nisem imela podobnih stvari.. zdaj pa še mam mogoče enkrat na en mesec , zelo redko v glaunem , stara pa sem 15 , je pa res da imam tudi prisluhe in podobne stvari in ne vem več če sem zmešana ali kaj.

Predvsem je bila reakcija tvoje učiteljice zmedena. Vsakdo, ki dela z otroci in najstniki, bi moral vedeti, da se v časi razvoja uma ( 7-14 let ) neredko pojavljajo stvari, ki so težko razložljive. Če takšno situacijo pedagog sprejme na tak način, namesto, da bi jo otroku skušal razložiti, je seveda narejena škoda. Otrok je izredno perceptivno bitje prav v tem obdobju razvoja uma.

Ne sekiraj se , Laraxd, povsem normalen pojav, morda pa iz njega skušaš tudi razumeti sporočilo……

Jaz imam pa p*****e napade DOBESEDNO NAPADE deja vujev. Grozni so in po njih se počutim povožena. Saj sploh ne znam opisati kakšna agonija in bolečina je to. Ves čas se mi zdi, da sem v sanjah. Včasih vidim podobe dogodkov, ki se bodo še zgodili, včasih pa popoln absurd. Pri tem se mi dozdeva, da ves čas nekaj pozabljam in v trebuhu me vse boli od adrenalina. Po koncu napada imam glavobole. Ampak ko dobim napad je katerakoli fizična bolečina boljša kot pa tista agonija. Poleg tega sem takrat čisto prostorsko in časovno zmedena. Imela sem čase, ko sem v teh napadih videla pepelnate slike, nekega moškega in neke čudne prostore, kjer še nisem bila, v bolnišnici (vsi ti prostori so bili takšni kot v času druge svetovne vojne, pa medicinska sestra, ki jo vselej vidim, tudi ni bila oblečena kot so danes medicinske sestre). Moškega še vedno včasih vidim v sanjah. Pa nočem, ker ga smatram za hudobnega in imam ga za slabo znamenje prihajajočega deja-vuja.

Na srečo imam napade samo nekajkrat letno, ker trajajo več minut in takrat nisem razsodna saj me postane grozno strah in počutim se kot bi v resnici spala. Če ima kdo kakšen predlog kako naj razrešim vso to zadevščino sem odprta za predloge. Ampak me je res grozno strah, da imam epilepsijo.

Predvsem dvomim, da je to deja vu. Tudi epilepsija ni, ker se, po epileptičnem napadu, ne spomnete, kaj ste doživljali. Potreboval bi več podatkov o vas ( starost, poklic, od kod ste itd ). Lahko mi pišete tudi na ZS ali na naslov [email protected].

Lp.
Tudi meni se dogaja deja vu.
pa že nekaj časa.. ampak mogoče enkrat na mesec.. največ 4-5 sekund tu nekje.. neznam bolje določit časa. no v glavnem, spomnim se, da enkrat 3-4 leta nazaj, ko sem še bila v OŠ in se mi je to bolj pogosto dogajalo, nam je enkrat pri pouku učitelj fizike, matematike.. no v bistvu on kar vse obvlada ;D ..no nam je omenil nekaj takšnega, ker vem, da je omenil isto kar se meni dogaja. nisem pa prepričana da se je tistemu reklo deja vu.. v glavnem.. rekel je, da če si ta dogodek podrobneje zmeraj, ko se ti zgodi zapišeš od začetka do konca, da si pol lahko napoveš prihodnost. a je to res?

Prihodnost je spremenjljiva. Obstajajo ljudje, ki imajo odprto tretje oko in vidijo v prihodnost – vendar taki ti o tem ne bodo nikdar govorili. Vse ostalo ja je en debel BLEF. Predvsem tisto, kar oglašujejo po TV!!!

aha, jah…
pa hvala za odgovor. 🙂

Ne zveniš mi preveč navdušeno ob spoznanju, kako je s temle napovedovanjem prihodnosti. Ampak, kaj bi življenje ne bilo preveč dolgočasno, monotono, če bi vse vedeli v naprej. Življenje brez presenečenj, brez izzivov, kot bi bilo vse leto, recimo poletje. Letni časi se menjajo, ker s tem omogočajo rast vsemu na Zemlji. Brez sprememb ni rasti, z vedenjem, kaj se bo zgodilo, življenje izgubi svoj čar. Razmisli malo tudi o moči misli, o razlikah med pozitivno in negativno mislijo. Kaj človek vse lahko spremeni s tem, da se sam spremeni ali, da se sprejme takšnega, kot je. Potem boš videla, da je življenje brez vedeževanja vredno živeti!

Deja vu se mi je zgodil enkrat v življenju, par mesecev nazaj…sama vsebina ni bila nič posebej globokega, v bistvu sem sanjala nekaj otročje nenavadnega in naslednji dan identični prizor videla v filmu…tega filma še nikoli prej nisem gledala, niti videla reklame niti slišala zanj. Prizor, o katerem se je deja vu zgodil, je bil pa tako butasto smešno čuden, da sploh ne vem, od kje je prišel v moje sanje.

Ampak na mene je vse skupaj imelo ful velik vpliv, pretreslo me je do konca in cmerla sem se naslednjo uro in kr nisem mogla prit k sebi…
Ampak ko danes pogledam, je zanimivo, ker je to moja prva in edina osebna, bližnja izkušnja z nečim nerazložljivim.

Deja vu ni nekaj, kar bi gledali, kot film. Je hipno, zelo kratko doživetje, preje občutek in misel, kot dejanski prizor. Na žalost se kar ne dogaja in dogaja, ampak je samopreblisk. Če pa sijokala,jepa to samo dobro. Jok = čiščenje…..

Queen, men se je nekaj podobnega zgodilo pred leti. Šla sem gledat nek film, kr en, sploh nisem videla napovednika ali reklam prej. In pri večjem delu prizorov sem že trenutek trenutek predno so se odvrteli vedela kaj bo. Še danes me čist zmrazi, ko se spomnem na bilo kater trenutek iz tega filma. In zanimivo, zapomnila sem si vsak detalj. Hecno je blo tud, da sem hotla po filmu prijateljico prepričat, da sem ta film že vidla. Ona pa še danes trdi, da je to teoretično nemogoče.
Sej vem da to ni deja vu, je pa vseeno zanimivo.

Vsekakor je zanimivo že tvoje pripovedovanje v čudoviti slovenščini iz frizerske šole. Hecno, da tudi jaz za večini filmov, zlasti ameriškega izvora, že v naprej vem, kaj se bo zgodilo. Vsi filmi imajo namreč neko zgradbo, ki se je mora pisec scenograma zavedati in jo upoštevati. Kot so nas v šoli učili, kako mora vsak zapis imeti svoj uvod, jedro in zaključe, le da tu pride vmes še zaplet in razplet, včasi tudi prolog in epilog, če je film treba podaljšati. Kakšno zvezo pa ima to z deja vuje, pa nimam pojma.

Nasvet: preberi kakšno slovensko knjigo, da boš dobila vsaj približen vtis o pisanju. Tole tvoje “skropucalo” niti na kakšem chat ne spada……

tudi jaz imam vprašanje, namreč že celo življenje se mi dogajajo znane stvari in dogodki kot da sem jih že videla. Včasim imam občutek kot da živim še enkrat to življenje in to me včasih kar precej zmede. preden se nekaj zgodi dobim nek občutek ali preblisk in že vem kaj se bo zgodilo preden mi oseba pove ali pa se dogodek zgodi. ampak ko se to zgodi je občutek znan drugi bi se temu dogodku čudili ali pa bi jih presenetilo. to sem največkrat opazila v šoli ko mi je prijatelica hotela povedati neko novost, ona je ko je zvedla novost je bila presenečena ko pa je meni povedala o tej novosti in sem jo tudi prvič slišala vendar me ni presenetila bil je le nek občutek ki je bil znan. včasih me občutek dlje drži in imam občutek da je to bilo namenjeno nečemu večjem dogodku vendar nikoli nevem čemu. daje mi občutek da moram počakati na nekaj in ko pridejo neke odločitve v tem trenutku sem precej zmedena. vprašam se ali sem ravnala prav, je odločitev prava, ker naslednji dogodki so spet znani in se malo vstrašim, da morda če živim še enkrat to življenje ne naredim enake napake.

zanima me kaj je to, je to deja vu ali intuicija ali kaj drugo

rada se duhovno razvijam in zato bi tudi rada kašen nasvet glede tega, kakšno knjigo naj še preberem, kako naj ravnam s temi občutki in doživetji

hvala in lp