Kaj je bolje? Raziti se ali igrati srečen par?
Dokaj verjetno je, da nimaš prav.
Pa ne zaradi tega kar pišeš, pač pa zaradi osnove odnosa doma. Dokaj težko, če ne celo nemogoče, je vzdrževati sliko tople družinske naveze, če tega čustveno ne živiš. Pa ne mislim na tisto kar se pove ali vidi, mislim na tisto kar se v odnosu začuti. Tisto o čemur ponavadi rečemo da med dvema letijo iskrice ali da se čuti globoka čustvena povezanost.
Če tega ni – se otrok navadi na tako življenje in mu je normalno. Potem pa vsak lahko ugane, kakšno partnersko življenje si bo ta otrok skreiral in ga tudi vzdrževal.
Nobena od dveh možnosti (razhod ali igranje srečne družine) ni dobra. Če začne škripati, je treba čim prej poskrbeti za ponovno obuditev srečne družine, ne pa igranje le-te. Razhod je sprejemljiva rešitev le v izjemnih primerih, varanje in pretvarjanje pa je povsem nesprejemljivo in škodljivo za vse udeležence, pa naj si varajoči še tako zatiskajo oči in trdijo drugače.
Dokaj verjetno je, da nimaš prav.
Pa ne zaradi tega kar pišeš, pač pa zaradi osnove odnosa doma. Dokaj težko, če ne celo nemogoče, je vzdrževati sliko tople družinske naveze, če tega čustveno ne živiš. Pa ne mislim na tisto kar se pove ali vidi, mislim na tisto kar se v odnosu začuti. Tisto o čemur ponavadi rečemo da med dvema letijo iskrice ali da se čuti globoka čustvena povezanost.
Če tega ni – se otrok navadi na tako življenje in mu je normalno. Potem pa vsak lahko ugane, kakšno partnersko življenje si bo ta otrok skreiral in ga tudi vzdrževal.
[/quote]
Dovolj je, da med partnerjema škripa, otrok v vsakem primeru čuti, tudi brez besed. Ampak dobra zveza ni samo zaradi otrok, predvsem je zaradi para. Otroci so samo neka nadgradnja veze, ki vezo postavi še na dodatno preizkušnjo. Mislim, da se šibke zveze ne bi smele reševati z otroki, ker potem najbolj trpijo otroci, ki niso nič krivi za neko slabo zvezo, ampak postanejo samo neko sredstvo, ki naj bi rešilo zvezo, kar v večini primerov propade. Imejte otroke iz prave ljubezni in bo vse lepše.
Dokaj verjetno je, da nimaš prav.
Pa ne zaradi tega kar pišeš, pač pa zaradi osnove odnosa doma. Dokaj težko, če ne celo nemogoče, je vzdrževati sliko tople družinske naveze, če tega čustveno ne živiš. Pa ne mislim na tisto kar se pove ali vidi, mislim na tisto kar se v odnosu začuti. Tisto o čemur ponavadi rečemo da med dvema letijo iskrice ali da se čuti globoka čustvena povezanost.
Če tega ni – se otrok navadi na tako življenje in mu je normalno. Potem pa vsak lahko ugane, kakšno partnersko življenje si bo ta otrok skreiral in ga tudi vzdrževal.
[/quote]
A tu govorimo o realnih odnosih ali idealnih? Koliko otrok je priča takemu ljubečemu odnosu med staršema, o katerem govoriš? Po mojem ne prav veliko. In vsi skrbite, da otroci ne bi imeli travm… Mogoče bi bilo bolje, če jim ne bi ponujali neke idealizirane podobe družine (kakršno pogosto vidimo v filmih), ker je tudi to v 90% zlagano. Bo manj travm. Resnico o družinskih odnosih vidimo na zapuščinskih razpravah in nasilju v družini. Družine so pač raznolike…
Tebi ni všeč laž avtorice “tako pač je” (ker kazi popolno sliko), komu drugemu ni všeč tvoja laž, ker je pač fotošopirana.
A tu govorimo o realnih odnosih ali idealnih? Koliko otrok je priča takemu ljubečemu odnosu med staršema, o katerem govoriš? Po mojem ne prav veliko. In vsi skrbite, da otroci ne bi imeli travm… Mogoče bi bilo bolje, če jim ne bi ponujali neke idealizirane podobe družine (kakršno pogosto vidimo v filmih), ker je tudi to v 90% zlagano. Bo manj travm. Resnico o družinskih odnosih vidimo na zapuščinskih razpravah in nasilju v družini. Družine so pač raznolike…
Tebi ni všeč laž avtorice “tako pač je” (ker kazi popolno sliko), komu drugemu ni všeč tvoja laž, ker je pač fotošopirana.
[/quote]
Lažeš ti lahko zunanjim opazovalcem o svoji sreči v družini, otrokom ki živijo v tej družini, nikoli. Kaj me briga za druge, če imam otroke, so mi ti na prvem mestu, potem pa dolgo nič, še posebej pa kar se tiče tega, kaj si bodo mislili o moji družini oziroma sreči v njej.
Se strinjam. Govoriti o tem kaj otrok vidi in čuti – joj joj joj. POglej moja mama je odrastla v odnosu kjer je mož pretepal ženo, bil pijanec in v večnem strahu da ji bo oče kaj fizično storil. Sama je imela nato dober zakon, z ljubečim možem (moj oče), mirno v družini, veliko plesa, zabave in predvsem lepo življenje. In kje sem potem jaz? Kaj sem videla in podedovala? Imam gen starega očeta? Mislim, da preveč gledate filme in dokumentarce. In roko na srce, nihče ne vidi kaj je znotraj zidov družine. Še tako dobra družinska prijatelja, sta bila videti super družina, povezana, iskrice so letele do neba, ves čas sta se ljubkovala itd… in sta danes ločena. Sto ljudi sto čudi, sto družin vsak svoj model. In idealizirat samo eno družino, kot je lepo napisal: kot jih vidimo v ameriških filmih in prebiramo v romanih ali pa sledimo na družbenem omrežju je neresno. Na facebook žena možu napiše: Lubi super nam gre in samo še na bolje bo sedaj šlo – ona noseča z drugim otrokom 6 mesecev, on pa ljubico že dve leti in vsi to vemo. In slika iz morja kako objeta en ob drugem v sončnem zahodu. Pri 37 letih. In to otrok vidi – njun najstnik star 14 let – facebook objavo. Lepo vas prosim.
1. Ljubezen NI zaljubljenost!!!
2. Ljubezen izberemo mi. Tisti, ki smo odrasli in pošteni. Ona nič ne izbira. Pa kdo je šef?
3. Ko se odločiš in obljubiš, je to to. Pametno je, da se ne odločaš na podlagi intenzitete orgazma. definitivno pa se maš za odločit preden spočneš otroka. pa kaj ste to eni pezdeti. sam, da so metuljčki, ostalo vas boli. Vi in vaše polhne riti.
4. Igranje srečnega partnerja pa… Nevredno komentiranja.
3. Otroci, kaj če bi se najprej potrudili iz pubertete zlezt, preden sexate.
1. Ljubezen NI zaljubljenost!!!
2. Ljubezen izberemo mi. Tisti, ki smo odrasli in pošteni. Ona nič ne izbira. Pa kdo je šef?
3. Ko se odločiš in obljubiš, je to to. Pametno je, da se ne odločaš na podlagi intenzitete orgazma. definitivno pa se maš za odločit preden spočneš otroka. pa kaj ste to eni pezdeti. sam, da so metuljčki, ostalo vas boli. Vi in vaše polhne riti.
4. Igranje srečnega partnerja pa… Nevredno komentiranja.
3. Otroci, kaj če bi se najprej potrudili iz pubertete zlezt, preden sexate.
[/quote]
Dobro napisano, podpiram.
1. Ljubezen NI zaljubljenost!!!
2. Ljubezen izberemo mi. Tisti, ki smo odrasli in pošteni. Ona nič ne izbira. Pa kdo je šef?
3. Ko se odločiš in obljubiš, je to to. Pametno je, da se ne odločaš na podlagi intenzitete orgazma. definitivno pa se maš za odločit preden spočneš otroka. pa kaj ste to eni pezdeti. sam, da so metuljčki, ostalo vas boli. Vi in vaše polhne riti.
4. Igranje srečnega partnerja pa… Nevredno komentiranja.
3. Otroci, kaj če bi se najprej potrudili iz pubertete zlezt, preden sexate.
[/quote]
Torej ti si se sam (ali sama karkoli si že) odločil, kdaj in v koga se boš zaljubil? Tudi glede ostalih čustev se kar sam odločiš, kdaj boš kaj čutil? Ne vem, primer: ti umre mama in ti se odločiš, da boš namesto žalosti čutil ob tem veselje? Ne palamudi. Čustev se ne da izbirati. Začutimo, kar pač začutimo. Kar lahko naredimo in kar imamo v oblasti pa je to, kaj bomo s temi čustvi naredili. Jih bomo potlačili, ignorirali, jim dali prosto pot, se iz njih kaj naučili, jih usmerili drugam in tako dalje. Zrelost in odraslost se ne pokaže v tem, kar čutiš, ker je to nemogoče nadzirati, ampak v tvoji reakciji na ta čustva. Zaradi vsake zatrapanosti je res neumno podirati zakon in dajati vedno čustvom prednost, je otročje in bedasto.
Seveda se tekom let zgodi, da ti kdo pade v oči in spet začnejo vzletat metuljčki. A je dobro to pravi čas zabremzat. Ne iskati priložnosti za srečanja, omejiti kave, pijačke s to osebo, komunikacijo zmanjšat količinsko in vsebinsko. Pa zavedati se, da je tudi sanjski moški/ženska čisto običajen človek, ki zna biti siten, morda smrči …
Ni vredno delati štalo sebi in bližnjim na obeh straneh.
A tu govorimo o realnih odnosih ali idealnih? Koliko otrok je priča takemu ljubečemu odnosu med staršema, o katerem govoriš? Po mojem ne prav veliko. In vsi skrbite, da otroci ne bi imeli travm… Mogoče bi bilo bolje, če jim ne bi ponujali neke idealizirane podobe družine (kakršno pogosto vidimo v filmih), ker je tudi to v 90% zlagano. Bo manj travm. Resnico o družinskih odnosih vidimo na zapuščinskih razpravah in nasilju v družini. Družine so pač raznolike…
Tebi ni všeč laž avtorice “tako pač je” (ker kazi popolno sliko), komu drugemu ni všeč tvoja laž, ker je pač fotošopirana.
[/quote]
Mislim da nočeš razumeti.
Ne da mi ni všeč, kar avtorica piše – to sploh ni moja stvar, niti me ne zanima. Samo opozarjam na nekaj, kar je v svojem pogledu na zadevo verjetno spregledala.
O kakšni moji laži govoriš?
Jaz tu pišem o neki pomembni stvari, ki je v načelu ideal. Pišem zakaj je pomembna – ne pa razkladam kako imam doma.
Ta dilema je postavljena prepozno; človek v zvezi, ki svojega partnerja spoštuje (pa sebe tudi) si sploh ne dovoli, da bi do tega prišlo.
Takšno zadevo ustavi precej prej, preden bi sploh lahko prišlo do tistega “se zaljubi”. Ker to se ne zgodi kar samo od sebe. Zgodi se, ker si dopustimo in vsaj po malem želimo.
[/quote]
Rok-1, res dobro napisano, se popolnoma strinjam z Vami.
Pozdravljeni!
Situacija, ki jo opisujete ni neobičajna in je dokaj pogosta. Lahko rečem, da je to preizkušnja za par. Če situacijo gledamo tako, potem lahko zase ali/in za odnos nekaj boljšega in novega storimo.
Ne moremo vplivati na to, da se zaljubimo, tudi če smo v odnosu ali poročeni. Vplivamo pa lahko na to, kaj s tem storimo, saj smo ljudje bitja z razumom in ne samo s čustvi. Zaljubljenost v drugo osebo je zadnji alarm, da je odnos šel v popolnoma napačno smer. Je znak zakonske krize in sama zaljubljenost v drugo osebo še ni škodljiva, škodljivo je tisto, kar od tu naprej lahko zraste. Temu pa se reče afera: čustvena ali telesna, obe sta škodljivi, travmatični za odnos in vedno prineseta ključno vprašanje: se raziti in iti z novim partnerjem naprej ali nadaljevati v zvezi?
Če je v odnosu dovolj varno za čustva, za pogovor, iskreno komunikacijo, ranljivost, potem sta eden drugemu čustveno in spolno povsem dovolj.
Zaljubljenost v drugo osebo pomeni, da se oseba, ki se je zaljubila, ni zmogla svojih čustvenih vsebin (že dolgo obdobje nazaj) deliti s svojim partnerjem, se razgaliti in tako ustvarjati bližino z njim (strahove, dvome, želje, potrebe, izraziti svoja mnenja, čustva…). Rada bi poudarila, da za to, kar oseba ne zmore, ni kriv partner. Zaman je živeti v prepričanju, da je partner kriv, da se z njim ne da pogovarjati, deliti mnenja, čustva, itd. Da je partner kriv, da se oseba počuti ujeto v odnosu, da nima svobode, itd. Zakaj? Vsak je svoje sreče kovač. V odnosu vsak izgrajuje sebe. Če partner posega v naš prostor, je pa potrebno govoriti o mejah in znati postavljati le te. Torej je tukaj na mestu govoriti o mejah, varovanju svojega prostora, itd. in ne o tem, kdo vse je kriv, da mi ne zmoremo tega in onega.
Če govorimo o vprašanju, ki ga bralka postavlja: Raziti se ali igrati srečen par?, bi rekla, da ne moremo gledati tako črnobelo, so vsi odtenki vmes. Je stvar odločitve. Ali se odločiti, da delamo na sebi in poskušamo najti vzroke zaljubljenosti, odkriti hrepenenja in njihov izvor ter začeti delati na odnosu (če sta seveda oba partnerja zato). Za začetek je tukaj potrebna iskrenost. Da partnerju iskreno povemo, da smo se zaljubili ali da čutimo čustva do druge osebe. To se sicer sliši težko, vendar ni nemogoče. Če bo še kakšen potencial v tem odnosu, bo tudi drugi partner zmožen prisluhniti in razumeti nastalo situacijo, čeprav bolečo in težko. Odnos je vedno delo: na sebi in na odnosu in to delo ni lahko. Odnos ni samo pravljica in lepa čustva. Rast se vedno zgodi takrat, ko boli, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, ko se odprejo rane, hrepenenja, bolečina, dno. Tukaj je potencial za največjo osebnostno in partnersko rast. Po tej rasti človek ni nikoli več isti.
Lahko pa se odločimo tudi, da odnos končamo. In tudi tukaj sta dve možnosti: iti z novim partnerjem v nov odnos (vemo, da se po statistiki takim odnosom ne piše dobro) ali pa se odločiti, da v danem partnerskem odnosu ne moremo več biti in lahko ločitev predelamo brez trenutnega potencialnega novega partnerja. To predelovanje traja nekje okoli dveh let in več.
Zaljubljenost v drugo osebo v odnosu je vedno zrcalo (najbolj smiselno se mi zdi tako gledanje). Kar čutimo ob drugem, pogrešamo v odnosu ali pri sebi. Zato je najbolj na mestu vprašanje: Kaj pogrešam pri sebi in kaj pogrešam ob partnerju/v odnosu (oz. kaj želim). Redkokdaj nov partner zares prinese tisto, kar se nam na prvi pogled ob njem odpre in kar ob njem čutimo, pričakujemo in vidimo.
Kdaj je smiselno odnos končati: ko gre za kontinuirano nasilje ali karšnekoli zlorabe, ki se jih ne da predelati in ko eden od partnerjev ne želi in ne kaže nobene potrebe in žeje več, da v odnosu skupaj rasteta. Vztrajanje v odnosu ima zelo pomembno vlogo. To ne pomeni, da nemo čepimo in trpimo in smo žrtve. V vztrajanju predvsem vidim DELOVANJE, da sami pri sebi predelujemo, kar imamo za predelati, svoje težave in stiske, ki intenzivno prihajajo ven v odnosu. Ker ni partner kriv za vse tisto hudo in grozno, kar se nam zdi, da se nam v odnosu dogaja.
Torej, če zaključim: Oditi takrat, ko smo predelali svoje rane in vzorce v odnosu in se v odnosu ne da več rasti. Oditi dostojanstveno in pošteno ter tako, da ni vzrok odhoda tretja oseba. Ostati vedno takrat, ko je v obeh vsaj nekaj želje in hrepenenja po skupnem odnosu in pri predelovanju vsebin vsak pri sebi in je tako možno vnašati nove vsebine v odnos, da postane varen.