epiduralna je le protibolečinska terapija med porodom, ko spusti pa se znajdi po svoje, pa ravno vseeno ali po epizotomiji ali CR. vsaka rana boli, to je jasno vsem, vprašanje je le po katerei se prej okreva in prej prideš v staro kondicijo.
sedaj teh par tednov pred porodom, razmišljam le o tem, da si znova med popadki otroka ne pustim obračat, pol naj nardijo raje CR, sicer pa si ga ravno ne želim. nenazadnje sedaj že vem kako zgleda okrevanje po epizotomniji in ne bo zame nič novega.

Jaz sem imela CR – medenična vstava.

Ja, boli, saj, ko te režejo, ne boli, imela sem ga v lokalni an. Samo potem, pa ko vstaneš iz postelje in ko se komaj premikaš, pa če kihneš je hudič. Vsaj pri meni je bilo tako.

Stvari, če mi je kaj padlo na tla sem si pobirala tako, da sem si prsti noge pobrala, ter si prinesla k roki, nekje na pol poti :))

Tudi še sedaj od avg. letos me še včasih zaboli, šivi, sami odpadejo, samo pri meni je še vedno so taki rdeči.

Sem pa popadke prešpricala, tako da ne vem kako ti bolijo.

Otroka sem videla samo 5 min, še to na hodniku, ker je bilo to zvečer ob 21 uri, potem sem bila celo noč na intenzivni, vsakič, ko sem hotela dojiti, so mi sestre morale punčko dati k meni. Bila potem še na int. cel dan in še 1 noč, tako da sem vstala po skoraj 36 urah.

Mleka potem ni bilo več, ne vem zakaj, morda zaradi tega …

Vglavnem vse to pozabiš, konec tedna bo imela punčka 5 mesecev.

Srečno.

Enkrat sme rodila po naravni poti z raztrganino in prerezanim presredkom, dvakrat s CR. Prvič je bilo hudo, zelo je peklo, sklelelo, bolelo, nič fajn, po CR niti vedela nisme da so kaj delali. Super, seveda ni bila to prosta izbira, ker te ni, ampak če bi se zdaj lahko sama odločila bi se za Cr, brez pomislekov. Super dve izkušnji, nič utrujena, takoj prisebna, le bebike nisme takoj videla, jo ej imel pou re možek. Drugače pa vse res super, po CR sem šla iz Lj domov 4 dan, mega. 🙂

Prvo vprašanje je – koliko otrok imaš namen imeti?
Jaz sem bila prvič šivana in še več kot en mesec nisem mogla niti normalno ležati na d boku, kaj šele sedeti. In še potem me je dostikrat skelelo in trgalo v predelu epiz. .
…sem rekla, drugič obvezno CR. A sem rodila tako hitro, da ni bilo časa za CR, bila pa je spet epiz.. Vendar pa tokrat nisem niti vedela za šive. Nič niso boleli, pa tudi potem ne. No pri tretjem, pa tudi epiz. ni bilo treba. Super!!!
Po CR pa gotovo ne bi bilo tako. Tako, da se je splačalo.

Si ne morem kaj, da ne bi komentirala. CR sicer nisem izkusila. Sem pa preizkusla epiziotomijo in gorzno raztrganje. Pri prvem porodu, to da so me prerezali nisem niti cutila. Se je pa rana celila tri tedne in tri tedne nisem mogla sedeti. Pri drugem porodu sem prerez cutila (malo je zaskelelo). Sem se pa poleg prereza tudi raztrgala vse do crevesja. Tega nisem cutila. Skoraj mesec dni se nisem mogla usesti in se pol leta po porodu sem sla tezko na wc. Ce same tega niste izkusile ne morete govoriti, da je naravni porod in epiziotomija manj boleca. Ker je pri vsaki zelo drugace. Upam pa, da se je pri prijateljici vse dobro izteklo.

Moj prvi porod je pred malo več kot 2 mesecema potekal s pomočjo cr in lahko iz svoje izkušnje povem, da je največjji problem pri cr okrevanje. Dojiti nisem mogla drugače kot leže in s pomočjo tretje osebe, da mi je otročka pristavila, saj prve tri tedne nisem mogla napenjat trebusnih mišic, sicer se je zdelo, kot da bom počila po šivih. Zumnanja rana se kljub počitku in homeopatski arniki ni dobro celila, tako da mi je ginek. še po 7 tednih rekla, naj tudi v prihodnje pazim. Danes, dobra dva meseca po cr me vsakodnevno boli v trebuhu na mestu maternice ob premikih črevesja in uriniranju. Najhuje je pa to, da zaradi operacije (pa sem dala v življenju že prej dve operaciji skozi in nikoli ni bilo tako kot zdaj, ko gre za operacijo v trebušni votlini) že dva meseca ne pridem k sebi, da ne bi imela raznoratznih težav zaradi oslabljenega imunskega sistema (in to kljub rednemu dodatku vitaminov ter mineralov). Poleg tega o naslednjem porodu (želiva si še 1 otroka), ne upam niti razmišljat, saj pri vaginalnem porodu zaradi možnosti, da maternica poči po šivu, ne smejo medicinsko spodbujat poroda (in pri prvem porodu še dva tedna po pdp ni moje telo dajalo nobenih znakov začetka poroda), ne bi pa si upala it še enkrat na cr, saj zaenkrat moje telo še zdaleč ni tako kot bi moralo biti, da bi lahko sproščeno živela vsakdan. Prej sem tudi sama bila hvaležna, da mi ni bilo treba skozi muke rojevanja, zdaj pa že nekaj časa nisem več prepričana, kaj bi bilo boljše oz. lažje. Po pogovorih z mamicami ni univerzalnega recepta, vsaka doživlja drugače, nobena ni mogla vnaprej vedet, kako bo potekal porod in kako hitro bo okrevanje, koliko bo bolečin ipd. Zato je edino, kar bi sebi in kateri drugi svetovala, da naj pač naredi vse, kar je v njeni moči, da se pripravi na nepredvidljivo tako, da gradi zaupanje vase, v svoje telo, otročka in zdravstveno osebje, da se lahko čim bolj prepusti. In čimveč podpore okolja privoščim, saj je to tisto, kar bo (ne glede na način poroda) bistveno pripomoglo k lažjemu in hitrejšemu okrevanju.